Jedro

V predmetni zadevi ni pravno odločilno dejstvo, ali imajo tožniki do nepremičnine še kakšno drugo pot ali ne. Obstoj morebitne druge poti je lahko relevanten pri institutu nujne poti, pri posestnem varstvu pa daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posest in nastalo motenje, v razmerju med več posestniki iste stvari pa se kot navedeno šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožene stranke motile tožeče stranke v soposesti nepremičnine parc. št. 1839/3 k. o. R. na način, da so dali odstraniti po tretji osebi s pomočjo gradbenega stroja utrjeno pot, ki je tekla od parc. št. 1839/2 k. o. R. (javna pot) iz smeri severa proti jugozahodu diagonalno na severu začenši po severnem delu parcele 1839/2 in potem diagonalno po parc. št. 1839/3 k. o. R. (ob vzhodnem delu parc. št. 1839/29 in 1839/3) v dolžini najmanj 300 m in širini najmanj 3 m, katero so tožeče stranke uporabljale za dostop do svojih nepremičnin z osebnimi avtomobili, traktorji s priklopno prikolico do 8 t in ostalimi kmetijskimi priključki, ki so v rabi, to je traktorskim mulčarjem, traktorsko škropilnico, vršičkarjem, traktorskim nosilcem umetnega gnojila, motornimi kolesi ter za peš hojo in dostavni kamionom do 5 t, in sicer prvo in drugo tožeča stranka do parcele št. 2536, 2535 in 2533/2, vse k. o. R., tretje in četrto tožeča stranka za dostop do parcele št. 2522/3, 2522/2, 2530/1 in 320.S vse k. o. R., peto tožeča stranka pa do svoje parcele št. 2533/1 k. o. R.. Sodišče prve stopnje je odločilo še, da so tožene strank dolžne v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje glede soposesti nepremičnine parc. št. 1839/3 k. o. R. tako, da na svoje stroške zgradijo utrjeno pot z zgoraj navedenimi značilnostmi, da se toženim strankam prepoveduje v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji in obnašanjem posegati v soposest utrjene poti, ki teče po parc. št. 1839/3 k. o. R. ter da je toženi stranki naložilo tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.606,55 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper tak sklep so vložile pritožbo tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer navajajo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj so tožeče stranke v izreku tožbe navajale, da so bile motene v soposesti nepremičnine parc. št. 1839/3 k. o. S., sodišče pa je v sklepu navedlo, da so bile motene v soposesti nepremičnine parc. št. 1839/3 k. o. R.. Poleg tega navajajo, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da so vse tožene stranke pasivno legitimirane v predmetnem sporu, saj je bil dejanski naročnik in izvajalec le prvo tožena stranka, ter da je bila tožba vložena prepozno, ker je bil golosek izvršen že leta 2007. Tožene stranke navajajo še, da je bilo ob mejni obravnavi 30. 1. 2008, na katero sta bila vabljena prvo tožena stranka in K. L., ugotovljeno, da sporna pot ne obstaja in da iz grafične priloge C4 ni razviden obstoj poti. Tožene stranke navajajo še, da imajo tožeče stranke dostop do svojih parcel drugje (npr. po parceli št. 2520/1 k. o. R.), kar v povezavi z veliki stroški za vzpostavitev poti z značilnostmi iz izreka izpodbijanega sklepa ne opravičuje vzpostavitve v prejšnje stanje na način, kot je naveden v sklepu. Tožene stranke predlagajo, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrne in jim naloži, da toženim strankam plačajo vse stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi tekočimi od izdaje sklepa dalje do plačila oz. izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče odločalo v sporu zaradi motenja soposesti, v katerem daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (1. odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakona (SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ), sodišče pa sodno varstvo odreče le takrat, kadar poseg v posest (motenje ali odvzem posesti) temelji na zakonu.

Tožniki so v pritožbi zatrjevali, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je odločilo, da so bile tožeče stranke motene v soposesti nepremičnine parc. št. 1839/3 k. o. R., čeprav so tožene stranke v tožbenem zahtevku navajale nepremičnino parc. št. 1839/3 k. o. S., kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno, saj iz vsebinskih navedb tožbe in prilog popolnoma jasno izhaja, da tožeče stranke zatrjujejo motenje soposesti na nepremičnini parc. št. 1839/3 k. o. R.. Sodišče je namreč vezano na tožbeni zahtevek in ne sme prisoditi več ali kaj drugega kot je tožeča stranka zahtevala, vezanost na obseg tožbenega zahtevka pa pomeni vezanost na dejansko podlago tožbe in tožbeni predlog (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi z dne 8. 7. 2009). Sodišče tako ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj ni odločilo drugače, kot so zahtevale tožeče stranke.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je v predmetni zadevi pasivno legitimirana zgolj prvo tožena stranka. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je namreč v sporih zaradi motenja posesti lahko pasivno legitimirana tudi oseba, v korist katere je bilo motilno dejanje izvedeno, poleg tega pa iz pričanja prvo, tretje in četrto tožene stranke izhaja, da je prvo tožena stranka naročila in opravila dela v dogovoru in po pooblastilu ostalih lastnikov (toženih strank), ki so tudi nosili del stroškov za opravljena dela, iz česar tako izhaja, da so motilno dejanje dejansko izvršile vse tožene stranke.

Pritožbeno navedbo, da je bila tožba vložena prepozno, tožene stranke utemeljuje s tem, da je bil golosek opravljen že leta 2007, vendar pa je bilo motilno dejanje, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, šele odstranitev poti zaradi prilagoditve terena za potrebe vinograda (31. 1. 2008). Pritožbeni očitek, da je bila tožba vložena prepozno tako ni utemeljen.

Drži sicer pritožbena navedba, da je geodet na mejni obravnavi ugotovil, da sporna pot v zemljiški kataster ni vrisana, vendar pa to med pravdnimi strankami niti ni sporno, poleg tega pa je bil postopek ureditev meje, v zvezi s katerim je bila opravljena mejna obravnava, prekinjen prav zaradi sporne poti (Priloga C1). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje poleg tega z gotovostjo ugotovilo, da so tožeče stranke izvrševale soposest nepremičnine v lasti toženih strank na način kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, ter se v obrazložitvi oprlo na izpovedbe tožečih strank ter številnih prič, poleg tega pa navedeni zaključek izhaja tudi iz pričanja tretje in četrto tožene stranke. Pravilen pa je tudi zaključek v izpodbijani odločbi, da odločbe, na podlagi katerih so tožene stranke pripravile teren za zasaditev vinograda ne pomenijo, da odvzem oz. motenje v predmetni zadevi temelji na zakonu, saj odstranitev poti ni predmet nobene izmed predloženih odločb (priloge B3–B7) in je bila posledično odstranitev poti s strani toženih strank samovoljna.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je prav tako neutemeljena navedba, da ni smiselna vzpostavitev prejšnjega stanja z značilnostmi kot izhajajo iz druge točke izreka izpodbijanega sklepa, kar tožene stranke utemeljujejo s tem, da imajo tožeče stranke dostop do svojih nepremičnin prek drugih nepremičnin. V predmetni zadevi namreč ni pravno odločilno dejstvo, ali imajo tožniki do nepremičnine še kakšno drugo pot ali ne. Obstoj morebitne druge poti je lahko relevanten pri institutu nujne poti, pri posestnem varstvu pa daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posest in nastalo motenje (1. odstavek 33. člena SPZ), v razmerju med več posestniki iste stvari pa se kot navedeno šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

Po preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti in preizkusu pritožbenih navedb tako sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da niso podane niti zatrjevane kršitve niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 2. točko 1. odstavka 356. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe kot neutemeljene v skladu s 165. členom v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) vsebuje tudi zavrnitev zahtevka toženih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.