Jedro

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Prav tako ni mogla zavrniti prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnikove navedbe v prošnji ne pomenijo dejstev, ki bi bila nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Izpodbijana odločba pa ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanja preganjanja državnih oblasti na Kubi v tožnikovem primeru namreč ne dosegajo ravni iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi pomenilo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje omenjene določbe ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbenopolitičen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, kar vključuje enostrankarski sistem, več nadzora nad svobodo potovanja in večje omejitve pri pridobivanju zasebne lastnine, pa glede na odsotnost tožnikovih argumentov o tem, da gre za prepričljiv subjektivni strah pred posledicami hudih kršitev njegovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ, ne pomeni preganjanja v smislu te določbe.

ZMZ loči med izjavo prosilca in osebnim razgovorom. Vendar pa opustitev osebnega razgovora v konkretnem primeru ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka, kajti tožnik je imel možnost podati pravno relevantna dejstva ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko ga je zastopal pooblaščenec. Sicer pa v tožbi ne podaja nobenih konkretnih navedb, s katerimi bi sodišče prepričal, da je opustitev osebnega razgovora lahko vplivala na zakonitost odločitve.

Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito je (še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec) deljeno med prosilca in toženko in ga torej ne nosi samo toženka.

Glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi možno izpodbijano odločbo presoditi (kvečjemu) z vidika druge alineje 28. člena ZMZ v delu, ki se nanaša na nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, kajti splošno znano dejstvo je, da na Kubi ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, tožnik pa ne navaja, da mu v primeru vrnitve na Kubo grozi smrtna kazen ali usmrtitev. Ker tožnik v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu ni predložil nobenih informacij o stanju v izvorni državi, ki bi jih bilo mogoče povezati z nevarnostjo, da bi utrpel resno škodo, dejstvo, da toženka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljala informacij o stanju v izvorni državi z vidika druge alineje 28. člena ZMZ, v konkretnem primeru ne pomeni kršitve zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi ob upoštevanju 54. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in na podlagi dokumentacije iz prve, četrte, šeste in sedme alineje 23. člena ZMZ navaja, da je tožnik prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (prva alineja prvega odstavka 55. člena ZMZ), da je pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ (druga alineja prvega odstavka 55. člena tega zakona) in da je očitno, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (tretja alineja prvega odstavka 55. člena ZMZ). Da tožnik prosi za mednarodno zaščito zaradi slabih ekonomskih in življenjskih razmer v izvorni državi, zaključuje, ker iz policijske depeše PP A. z dne ... izhaja, da je tožnik v razgovoru s policisti povedal, da je v Slovenijo prišel z namenom iskanja možnosti za boljše življenje. Prav tako je v lastnoročno napisani izjavi navedel, da mu izvorna država ne daje možnosti nadaljnjega življenja, da so razmere na Kubi zelo slabe in da zaradi njihove vlade živijo v bedi. Leta 2005 je izgubil delo in od takrat dalje priložnostno dela na črno. Izjavil je tudi, da je lansko leto z bratrancem odprl trgovino, ki naj bi mu jo zaprli, ker naj ne bi smel prodajati uvoženega blaga. Ob tem poslu naj bi izgubil 7.000 dolarjev. Glede razlogov po drugi alineji prvega odstavka 55. člena ZMZ toženka tožnikove izjave ocenjuje kot nepomembne in zanemarljive za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj je pri podaji prošnje navedel tudi, da je Kubo zapustil zaradi slabih političnih razmer, pri čemer ni podrobneje pojasnil, kako so te vplivale nanj in na njegovo življenje. Izpostavil je slab odnos države do žensk, saj so njegovo ženo, ki naj bi bila zaradi svojega značaja registrirana kot disidentka, 3 do 4 krat priprli. Tako toženka ugotavlja, da se je tožnik skliceval na težave svoje žene, ki pa Kube zaradi težav ni zapustila in še vedno tam živi. Izvorno državo je zapustil tožnik, ki zaradi ženinega javnega izražanja nezadovoljstva težav ni imel. Enkrat naj bi ga priprli in ga kmalu tudi izpustili. Tudi ženina registracija, o kateri je govoril tožnik, se je izkazala za evidenco v ZDA in ne za seznam disidentov, ki bi ga vodila Kuba. Tožnik je omenil tudi soseda B.B., ki naj bi bil pisatelj in novice o Kubi po elektronski pošti pošiljal v svet, vendar toženka ne najde povezave med sosedovim ravnanjem in tožnikovim razlogom za zapustitev izvorne države. Toženka zaključuje, da tožnikove pavšalne navedbe, brez kakršnegakoli konkretnega dogodka, ne izkazujejo utemeljenega strahu pred preganjanjem in jih ocenjuje kot nezadostne, nepomembne in povsem zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kar je razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Nadalje je toženka tudi ugotovila, da tožnik ne uveljavlja razlogov iz Ženevske konvencije, in sicer preganjanja zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodnostni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja. Pri podaji prošnje je na vprašanje uradne osebe, ali je bil v izvorni državi preganjan zaradi prej navedenih razlogov, odgovoril, da gre za psihološko preganjanje, ter pojasnil, da ne moreš niti iz enega mesta v drugo, da policija stalno sprašuje o tebi in da ni nobene svobode. Toženka se s temi tožnikovimi navedbami ne strinja. Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je bil tožniku v letu 2014 izdan potni list z veljavnostjo šestih let. Omogočeno mu je bilo legalno zapustiti državo, zaradi česar toženka ne verjame njegovim navedbam, da niti iz enega mesta v drugo ne more. Prav tako temu nasprotujejo njegove navedbe o potovanju soseda B.B. v tujino in trgovanje njegovega bratranca s Panamo. Tako meni, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik podal v svoji prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje po določbi 26. člena ZMZ. Tudi njegovega priprtja s strani policistov, pri čemer ni jasno, zakaj je sploh prišlo do njega, toženka ne more šteti za dejanje preganjanja po drugem odstavku 26. člena ZMZ. Izpostavlja tudi, da morajo biti za izpolnjevanje pogojev za status begunca kumulativno podani objektivni in subjektivni pogoji, torej dejanja preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjanja, na podlagi katerih obstaja tako utemeljen strah, da je oseba zapustila svoje ozemlje. Tožnik pa utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal. Tako organ zaključuje, da je očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, kar je po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Toženka pa tudi meni, da v tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje tako resnih težav, zaradi katerih bi bilo ogroženo njegovo življenje. Opozarja tudi na splošno znano dejstvo, da v njegovi izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi zaradi samovoljnega nasilja predstavljal resno individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Varnostna situacija v tej državi ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Tako zaključuje, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu te določbe zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da je toženka zaključek, da je moral zapustiti Kubo zaradi slabih političnih in ekonomskih razmer, narobe povzela. Prav tako iz policijske depeše izhaja, da je v razgovoru povedal, da je v Slovenijo prišel z namenom iskanja možnosti za boljše življenje in ker je bil na Kubi politično preganjan. Pojasnil je namreč, da je leta 1985 na splavu iz avtomobilskih gum neuspešno skušal doseči ZDA. Njegove ekonomske težave na Kubi so tesno povezane s tem dogodkom, saj je zaradi tega izgubil delo tako leta 1985 kot leta 2005, ko je policija ponovno ugotovila, da je v preteklosti skušal zapustiti Kubo. Iz tega razloga je kasneje životaril oziroma se preživljal s priložnostnim delom na črno. Njegove ekonomske težave so torej posledica preganjanja s strani kubanske države. Pojasnil je tudi, da je bil aretiran in priprt s strani policistov v civilu in odpeljan na policijsko postajo, kjer so ga žalili in skušali doseči reakcijo, zaradi katere bi ga lahko nato zaprli. Toženka je pri tem spregledala, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem, tudi ni vedno nujno, da bi bil tožnik tisti, ki ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, če takšne značilnosti prosilcu pripisujejo organi pregona. Iz tega razloga je ugotovitev toženke, da ni navedel, da bi bil preganjan, nepopolna. Njegove težave namreč izvirajo tudi iz aktivnosti njegove žene in pisatelja, s katerim se druži. Njun aktivizem se zaradi zakonske zveze oziroma prijateljskih vezi pripisuje tudi njemu, zaradi česar trpi posledice, ki jih je v prošnji opisal. V zvezi z ženo je povedal, da je bila večkrat priprta in je bila zaradi javnega izražanja nezadovoljstva registrirana kot disidentka. V zvezi s pisateljem B.B. pa je povedal, da je bil tudi on zaradi kritičnega pisanja o stanju na Kubi večkrat zaprt. Spuščen je bil zgolj zaradi pritiska mednarodnih organizacij, na kar pa tožnik ne more računati. Tako meni, da zaključek toženke, da iz njegove prošnje nedvoumno izhaja, da je v Slovenijo prišel zgolj iz ekonomskih razlogov, ni pravilen. Navedenih dejstev po mnenju tožnika tudi ni mogoče označiti kot nepomembna ali zanemarljiva. V zvezi s 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ pa se sklicuje na 45. člen tega zakona, ki izrecno določa, da mora pristojni organ pred sprejetjem odločitve s prosilcem individualno opraviti osebni razgovor. Ker v konkretnem primeru osebni razgovor ni bil opravljen, je odločba v tem delu nezakonita. Pa tudi sicer meni, da so opisana dejanja preganjanja take narave oziroma dovolj ponavljajoča se (večkratna izguba službe zaradi preganjanja s strani države, večkratno zasliševanje s strani policije), da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Zaradi teh dejanj je namreč tožnik ostal brez osnovnih sredstev za preživljanje. V zvezi z vprašanjem subsidiarne zaščite pa tožnik navaja, da se s pavšalnim sklicevanjem toženke na poznavanje varnostne tematike na Kubi ne more strinjati. Meni, da se toženka ne more sklicevati na to, da so ji neka dejstva znana zaradi dela na tem področju, brez nikakršne informacije o tem, katera naj bi bila ta dejstva, sodna praksa ipd.. V konkretnem primeru toženka ni predstavila niti splošnih niti specifičnih informacij o izvorni državi. Po vsem povedanem sodišču predlaga, da opravi njegovo zaslišanje, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik je dne 9. 6. 2014 vložil še pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, ki je v zvezi z odločanjem v pospešenem postopku izpostavilo, da je potrebno te določbe razlagati restriktivno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je imela toženka podlago za odločanje o prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku. Tožnik namreč meni, da iz njegove prošnje ne izhaja nedvoumno, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov ter da je pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu ter da bi toženka morala opraviti z njim osebni razgovor. Ugovarja pa tudi temu, da toženka pri odločanju ni pridobila relevantnih informacij o izvorni državi.

Po presoji sodišča ima tožnik prav, da toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz njegove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, kar kot razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku določa 1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ. Iz policijske depeše z dne ... izhaja, da je v razgovoru tožnik povedal, da je v Slovenijo prišel z namenom iskanja možnosti za boljše življenje in da je na Kubi politično preganjan. V prošnji za mednarodno zaščito pa je na vprašanje, zakaj prosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, navedel, da je Kubo zapustil zaradi slabih političnih in ekonomskih razmer, slabih življenjskih razmer in slabega odnosa do žensk. Izpostavil je, da oblasti vršijo pritisk nad prebivalstvom ter da je bila žena večkrat priprta, in sicer 3 do 4 krat ter da so tudi njega enkrat priprli, ko se je pogovarjal pred hišo. V prošnji je omenil tudi psihološko preganjanje. Na podlagi takšnih navedb tožnika sodišče meni, da toženka ni imela podlage za zaključek, da iz prošnje nedvoumno izhaja, da je tožnik prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Zato po presoji sodišča ni podan razlog po 1. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Prav tako pa toženka tožniku po presoji sodišča ni mogla zavrniti prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, po kateri organ lahko v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Že iz tožnikovih izjav v postopku, navedenih v prejšnji točki te sodbe, po mnenju sodišča ne izhaja, da je navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnikova navedba, da je prišel v Slovenijo z namenom iskanja možnosti za boljše življenje, pomeni tudi željo oziroma težnjo po več politične svobode. Kot že navedeno, je izpostavil tudi, da gre v njegovi državi za psihološko preganjanje ter da je bil v priporu leta 1985 pet dni, ker je hotel na splavu iz avtomobilskih gum priti v ZDA. Tudi kasneje je bil enkrat priprt, ko se je pogovarjal pred hišo, in sicer brez razloga. Večkrat so ga policisti tudi spraševali, ali se dobiva s sosedom B.B., ki je pisatelj. Sodišče sodi, da vse omenjene navedbe tožnika, ki jih je podal v prošnji za mednarodno zaščito, ne predstavljajo dejstev, ki bi bila nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Vendar pa ima izpodbijana odločba zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, po kateri lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Tožnik je v prošnji, kot že navedeno, izpovedal, da je bil dvakrat priprt (prvič pet dni leta 1985, drugič pa brez razloga, ko se je pogovarjal pred hišo), da je bila žena 3 do 4 krat priprta, da so ga policisti večkrat spraševali, ali se dobiva s sosedom B.B., ki je pisatelj in piše o dogajanju na Kubi in novice po e-pošti pošilja v svet. Iz navedenih navedb sodišče zaključuje, da je tožnik izražal svoje politično prepričanje in očitno mu je kritično politično prepričanje do oblasti pripisovala tudi država (deveti odstavek 27. člena ZMZ oziroma subjekt preganjanja v smislu prve alineje 24. člena ZMZ), ker so ga oblasti zasliševale in dvakrat priprle, vendar pa je po drugi strani očitno, da lastnosti dejanj preganjanja državnih oblasti na Kubi v primeru tožnika ne dosegajo ravni, ki jo določata prva in druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik namreč ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu s 15. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu druge alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbenopolitičen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, kar vključuje enostrankarski sistem, več nadzora nad svobodo potovanja in večje omejitve pri pridobivanju zasebne lastnine, pa glede na odsotnost tožnikovih argumentov o tem, da gre za prepričljiv subjektivni strah pred posledicami hudih kršitev njegovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ, ne pomeni preganjanja v smislu te določbe.

Tožnik v tožbi sicer utemeljeno ugovarja, da toženka ne bi smela odločiti o prošnji brez osebnega razgovora, kajti ZMZ loči med izjavo prosilca (32. točka drugega odstavka 119. člena ZMZ) in osebnim razgovorom po 45. členu ZMZ. Iz določila 46. člena tega zakona tudi izhaja, da se osebni razgovor lahko opusti, če odločba temelji na 1., 2., 4., 6. in 13. točki 55. člena ZMZ, ne pa tudi, če odločba temelji na 3. točki 55. člena ZMZ. Vendar pa v konkretnem primeru to ni absolutno bistvena kršitev določb postopka, kajti tožnik je imel možnost podati pravno relevantna dejstva ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko ga je zastopal pooblaščenec. Sicer pa tožnik v tožbi ne podaja konkretno nobenih navedb, da bi lahko sodišče prepričal, da je opustitev osebnega razgovora lahko vplivala na zakonitost odločitve. Opustitev osebnega razgovora oziroma njegova nadomestitev z izjavo po 119. členu ZMZ pa sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v smislu prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Glede na to, da tožnik ni predložil nobenih informacij o stanju v izvorni državi, pa po presoji sodišča tudi dejstvo, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na katere konkretne splošne informacije o izvorni državi, o stanju človekovih pravic, politični situaciji in sprejeti zakonodaji se je toženka oprla, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v tem smislu, da se izpodbijane odločbe ne bi dalo preizkusiti. Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito - še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec - je namreč deljeno med tožnika (prvi in drugi odstavek 21. člena ZMZ) in toženko (prvi odstavek 22. člena in peta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ) in ga ne nosi samo toženka.

V zvezi z zavrnitvijo prošnje za subsidiarno zaščito pa sodišče ugotavlja, da je v predmetni zadevi (kvečjemu) možno izpodbijano odločbo presoditi z vidika druge alineje 28. člena ZMZ v delu, ki se nanaša na nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, kajti splošno znano dejstvo je, da na Kubi ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada (tretja alineja 28. člena ZMZ), tožnik pa ne navaja, da mu grozi smrtna kazen ali usmrtitev v primeru vrnitve na Kubo (prva alineja 28. člena ZMZ). V sodni praksi sodišča EU (v nadaljevanju SEU) in v upravno sodni praksi v Sloveniji sicer na tem področju še ni ustaljene prakse, katere oblike in intenzivnosti nečloveškega (nehumanega) ravnanja ali kaznovanja lahko pomenijo podlago za subsidiarno zaščito. Zato edino usmeritev v tem smislu daje Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) na podlagi sodne prakse v zvezi s 3. členom EKČP, ki je na podlagi sodbe SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07 z dne 17. 2. 2009, odst. 28) relevantna tudi z vidika 15.b člena Kvalifikacijske direktive II št. 2011/95/EU oziroma druge alineje 28. člena ZMZ. Iz te sodne prakse pa izhaja, da bi v bistveno hujših okoliščinah, kot jih navaja tožnik v tem postopku, lahko računal na možnost zaščite bodisi v zvezi s 3. ali 8. členom EKČP ali pa na zaščito pred „flagrantno kršitvijo poštenega postopka“ iz 6. člena EKČP s posledicami nehumanih razmer v zaporu. Zgolj morebitna zaporna kazen zaradi aktivnosti njegove žene, s katero živi in pisatelja, s katerim se druži in katerih aktivizem oblasti pripisujejo tudi njemu, česar tožnik v tožbi niti ne omenja kot grozečo nevarnost, in ne da bi tožnik uveljavljal nesorazmerno dolžino kazni ali pa nehumane razmere v zaporu, pri čemer je po praksi ESČP dokazno breme na njem, standard dokazovanja pa onkraj utemeljenega dvoma (sodba ESČP v zadevi Koktysh proti Ukrajini z dne 10. 12. 2009, odst. 90), ne zadošča za drugačno presojo v tej zadevi. Ker tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi v upravnem sporu ni predložil nobenih informacij o stanju v izvorni državi, ki bi jih bilo mogoče povezati z nevarnostjo, da bi utrpel resno škodo, dejstvo, da toženka ni pred izdajo izpodbijane odločbe ugotavljala informacij o stanju v izvorni državi z vidika druge alineje 28. člena ZMZ, v konkretnem primeru ne pomeni kršitve ZMZ.

Po vsem povedanem je sodišče razsodilo, da je izpodbijana odločba zakonita na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

O zadevi je odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, čeprav je tožnik v tožbi predlagal svoje zaslišanje in s tem smiselno odločanje sodišča na podlagi glavne obravnave. Tožnik namreč v tožbi ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik pa s svojimi navedbami tega v konkretnem primeru ni izkazal.