Jedro

Ugovor delne izpolnitve obveznosti je materialnopravne narave. Dejstvo v tem ugovoru je trditev o določenem tožnikovem bivanju pri toženki v okviru dogovora o tožnikovi pravici triletnega bivanja v adaptiranih prostorih. To dejstvo pa ni novota, saj je prvostopenjsko sodišče v sodbi ugotovilo, da je tožnik opravil adaptacijo podstrešja in začel tam prebivati, stranki pa sta obdobje tožnikovega prebivanja opredelili že v svojih začetnih navedbah.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 1.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo vseh dejstev in dokazov, podanih že na prvi stopnji, ki bi jih moralo upoštevati. Toženka je v postopku na prvi stopnji natančneje opisala tožnikovo nasilno ravnanje in predložila dokaze, sodišče prve stopnje pa v sodbi ugotavlja, da je med strankama že večkrat prišlo do sporov, ki so dobili tudi sodni epilog. Zato je napačna trditev sodišča druge stopnje, da je tožena stranka podala le posplošene trditve glede tožnikovega nasilja. Nadalje sodišče zmotno navaja, da je tožena stranka postavila ugovor delne izpolnitve šele v pritožbi, zaradi česar ta ugovor predstavlja nedovoljeno novoto. Takšna ugotovitev sodišča druge stopnje je napačna. Med postopkom na prvi stopnji je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnik določen čas bival pri toženi stranki. To dejstvo, ne samo, da ni bilo sporno, temveč sta se obe stranki nanj sklicevali. Zgoraj navedeno je posledica površnega oziroma pomanjkljivega pregleda sodnega spisa oziroma prvostopenjskega postopka ter dejstev in okoliščin, ki so bile v tem postopku ugotovljene. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve o kavzi razmerja med pravdnima strankama, je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe ni odločalo o vseh pritožbenih navedbah. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala tudi stališče sodišča, da bi morala toženka ugovor neveljavnosti uveljavljati v posebni tožbi. O tej pritožbeni navedbi sodišče ni odločilo, s čimer je podana še ena bistvena kršitev pravil postopka.

Tožena stranka v reviziji nadalje zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je najem nepremičnine še kako pomembno dejstvo v konkretni zadevi. Tožnik je priznal, da je vedel za najem nepremičnine, vendar je mislil, da lastnik z deli soglaša. Iz tega izhaja, da se je zavedal, da je lastnik nepremičnine tisti, ki odloča o adaptaciji, in ne tožena stranka. Skladno s tem bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo in moglo ugotoviti, da je šlo v konkretni zadevi za poslovodstvo brez naročila v korist lastnika nepremičnine in ne za izpolnitev tožnikove pogodbene obveznosti v korist tožene stranke. S posegom v nepremičnino je tožnik posegel v lastninsko pravico lastnika nepremičnine. Tožnik bi lahko zahteval povrnitev sredstev od toženke le, če bi slednja imela dovoljenje lastnika za izvedbo adaptacije, oziroma, če bi glede adaptacije obstajal ustrezen tripartitni sporazum. Sodišče je popolnoma prezrlo, da ima razmerje med pravdnima strankama naravo podnajemnega razmerja. Skladno s takrat veljavnim Stanovanjskim zakonom se najemna in podnajemna pogodba sklepata v pisni obliki, sicer se šteje, da je pogodba nična. Iz navedenega je razvidno, da je podnajemna pogodba v nasprotju z zakonom in zato nična, za razlog ničnosti pa je vedel tudi tožnik, a je kljub temu opravil navedeno adaptacijo. Neutemeljeno je zato stališče sodišča, da lastnik ni nasprotoval tožnikovi uporabi prostorov in je zato s tem v zvezi potrebno uporabiti teorijo afirmacije pogodb. Iz navedenega je razvidno, da je tožnik vedel, da ni dolžan, a je investicijo vseeno izvedel, zato skladno z 211. členom ZOR nima pravice zahtevati svojih sredstev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta tožnik in toženka sklenila pogodbo, s katero sta se dogovorila, da se tožnikova adaptacija podstrešja hiše, ki jo je toženka najela, poravna s tožnikovo pravico triletnega bivanja v teh prostorih. Tožnik je v letu 1996 opravil dogovorjeno adaptacijo podstrešja in začel tam prebivati, toženka pa je v letu 1997 zamenjala ključavnico in tožniku onemogočila bivanje. Ker je bila toženkina pravočasna izpolnitev pogodbe njena bistvena sestavina, saj je bil dogovorjen pričetek tožnikovega triletnega bivanja dne 15.4.1997, je bila potem, ko je toženka tožniku onemogočila bivanje, pogodba razdrta po samem zakonu. Zato sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi drugega odstavka 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) toženki naložili vrnitev prejetega oziroma dogovorjene denarne vrednosti prejete koristi v znesku 1.500.000 SIT.

Toženka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s trditvijo o napačnem odgovoru sodišča druge stopnje na njeno pritožbeno trditev o njeni delni izpolnitvi obveznosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija v tem delu utemeljena. Toženka je namreč v pritožbi trdila, da je tožnik določen čas že bival pri toženki, kar pomeni, da je toženka svojo obveznost delno izpolnila in zato tožnik nima pravice do povračila celotnega zneska investicij. Sodišče druge stopnje je na to trditev odgovorilo, da je toženka šele v pritožbi postavila ugovor delne izpolnitve obveznosti in gre zato za nedovoljeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). To stališče pritožbenega sodišča pa je napačno. Ugovor delne izpolnitve obveznosti je v obravnavanem primeru materialnopravne narave. Dejstvo v tem ugovoru je le trditev o določenem tožnikovem bivanju pri toženki v okviru dogovora o tožnikovi pravici triletnega bivanja v adaptiranih prostorih. To dejstvo pa ni novota, kot pravilno navaja revizija. Prvostopenjsko sodišče je namreč v svoji sodbi (stran 5 drugi odstavek) ugotovilo, da je tožnik opravil adaptacijo podstrešja in začel tam prebivati. Obdobje tožnikovega prebivanja v spornem stanovanju v prvostopenjski sodbi sicer ni ugotovljeno, je pa po navedbah tožeče stranke v tožbi trajalo od 15.4.1997 do 6.10.1997, po navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo pa od aprila do junija 1997. Ko torej prvostopenjsko sodišče ugotavlja določeno tožnikovo bivanje v spornem stanovanju, ta okoliščina sama po sebi ni novo dejstvo v pritožbenem postopku. S tem, ko je toženka v pritožbi zatrjevala določeno tožnikovo bivanje kot delno izpolnitev toženkine obveznosti, je podala pravno kvalifikacijo ugotovljenega dejstva, ki jo je pritožbeno sodišče napačno procesno ocenilo. Na materialnopravni ugovor ni odgovorilo ob sklicevanju, da gre za nedovoljeno novoto. S tem je nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, kar je vplivalo ali bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je izostal vsebinski odgovor na pritožbeno trditev o delni izpolnitvi, ki glede na drugi in tretji odstavek 132. člena ZOR vpliva na višino reparacijske obveznosti. Ker je torej pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 337. člena ZPP, je revizijsko sodišče po prvem odstavku 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da bo lahko po odpravi kršitve ponovno odločilo o toženkini pritožbi.