Jedro

Izpolnitvi, ki jih je tožena stranka prejela po dveh pravnomočnih pravnih naslovih/temeljih, ne moreta predstavljati obogatitve brez pravnega temelja in sodišče v pravnomočni odločitvi v tem postopku ne more posegati.

Kadar prikrajšanec ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezan, izpolnitve ne more zahtevati nazaj. Tožeča stranka je imela kot podlago za svojo izpolnitev/plačilo pravnomočen sklep o potrjeni prisilni poravnavi, zato ni mogoče zaključiti, da je plačala nekaj, česar ni bila dolžna (in je to vedela). Pravnomočna odločba ne pušča dvoma o obstoju dolga.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek na plačilo 61.504,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 14. 10. 2007 dalje do plačila zavrne (1. odstavek izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 1.536,65 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka sodbe).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Temelj terjatve tožeče stranke je zatrjevana neupravičena obogatitev po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Neupravičeno obogatitev je tožeča stranka izkazovala z dejstvom (kot ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da je tožena stranka plačilo za opravljena dela po pogodbi o izvedbi zemeljskih del na objektu TC M. R. z dne 16. 07. 1998 prejela dvakrat. V postopku prisilne poravnave nad tožečo stranko (opr. št. St 12/2000) je dobila tožena stranka terjatev poplačano skladno s pravnomočnim sklepom o potrjeni prisilni poravnavi, opr. št. St 12/2000-353 z dne 18. 09. 2000. Po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 399/2006 z dne 05. 06. 2007 (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. II Pg 262/99 z dne 06. 10. 2005) pa je v poplačilo iste terjatve prevzela v last A21 apartma v izmeri 51,12 m2 v T.P., skladno s predkupno pogodbo št. 2/98-TP z dne 21. 02. 1998. Zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke skladno z določbo 190. člena OZ ni utemeljen, je pravilen. Navedeni člen namreč določa, da je neupravičena obogatitev podana, kadar je oseba obogatena na škodo drugega brez pravnega temelja. Takšen zaključek v predmetnem sporu ni mogoč. Sklep o potrditvi prisilne poravnave ima za terjatve, ki so bile v postopku prisilne poravnave ugotovljene in so vključene v sam sklep o potrditvi prisilne poravnave (kot je to v zadevnem primeru), moč pravnomočne odločitve oz. moč izvršilnega naslova (1. odstavek 61. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Enako moč pa ima tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. 399/2006 z dne 05. 06. 2007. Izpolnitvi, ki jih je tožena stranka prejela po dveh pravnomočnih pravnih naslovih/temeljih, tako ne moreta predstavljati obogatitve brez pravnega temelja in sodišče v pravnomočni odločitvi v tem postopku ne more posegati.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi sicer zmotno sklicevalo tudi na določbo 191. člena OZ. Načelo volenti non fit iniuria (slovensko: Tistemu, ki privoli v kršitev pravice, se pravica odreče) namreč pomeni, da zahtevek na vrnitev plačanega ni utemeljen, če se je prikrajšanec s prikrajšanjem strinjal. V posledici, kadar prikrajšanec ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezan, izpolnitve ne more zahtevati nazaj (tako tudi A. Polajnar Pavčnik v Komentar Obligacijskega zakonika, GV založba, 2003, 2. knjiga, str. 49). V zadevnem primeru je tožeča stranka imela kot podlago za svojo izpolnitev/plačilo pravnomočen sklep o potrjeni prisilni poravnavi, zato ni mogoče zaključiti, da je plačala nekaj, česar ni bila dolžna (in je to vedela). Pravnomočna odločba ne pušča dvoma o obstoju dolga. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo navedeno pravno podlago po 191. členu OZ, se ob upoštevanju izostanka podlage po 190. členu OZ tako izkažejo kot neodločilne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Toženi stranki pritožbeno sodišče stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo. Ocenilo je, da tožena stranka v odgovoru ni navedla takšnih pravnorelevantnih razlogov, ki bi vplivali na razjasnitev zadeve, zato stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).