Jedro

Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da tožeča stranka do plačila ni upravičena na podlagi okoliščine, da je bil posel sklenjen po klavzuli funkcionalni ključ v roke. Ta klavzula se nanaša na dela, ki so opredeljena znotraj konkretne pogodbe. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za dela, ki so se izvrševala v okviru temeljnega posla - pogodbe med toženo stranko in družbo A. d. o. o., in pogodbe med to družbo in tožnico, temveč je šlo za izrecno nova in dodatno naročena dela tožene stranke in v takem primeru je izvajalec nedvomno upravičen do dodatnega plačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi: razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54761/2014-2 z dne 25. 4. 2014 v prvem odstavku izreka za 1.569,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 434,40 EUR od 17. 4. 2015 in od zneska 242,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2012 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 5.040,00 EUR od 1. 9. 2012 do 13. 2. 2017 ter v tem obsegu postopek ustavilo (I./a točka izreka); razveljavilo navedeni sklep v prvem odstavku izreka za 4.189,31 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (I./b točka izreka); razveljavilo navedeni sklep v tretjem odstavku izreka (I./c točka izreka); odločilo, da navedeni sklep v prvem odstavku izreka ostane v veljavi za 25.346,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.495,23 EUR od 17. 4. 2014 dalje, od zneska 2.426,98 EUR od 14. 2. 2017 dalje, od zneska 17.492,00 EUR od 1. 3. 2012 dalje, od zneska 3.522,00 EUR od 1. 3. 2012 dalje in od zneska 410,69 EUR od 14. 2. 2017 dalje (I./d točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 752,08 EUR stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper odločbo (smiselno le zoper točko I./d in II. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožena stranka, predlaga spremembo izpodbijanega dela odločbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani del odločbe preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana odločba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih niti absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje protispisno povzelo dokaze v razloge svoje odločitve. O katerih dejstvih izpodbijana odločba nima razlogov, tožena stranka ne konkretizira, po presoji višjega sodišča pa izpodbijana odločba vsebuje prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Da sodišče ni sledilo navedbam in stališčem tožene stranke, ne pomeni, da zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, temveč da se stranka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju. Ni podan niti očitek protispisnosti. Ta je podana v primeru (formalnih) napak pri povzemanju vsebine dokazov v odločbo. Nasprotovanje dokazni oceni povzetih dokazov, kar po vsebini očita tožena stranka, pa znova pomeni (le) uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tožena stranka neutemeljeno očita nesklepčnost postavljenega zahtevka. Pritožbena navedba je pavšalna, saj se stranka ne more le pavšalno sklicevati na v postopku že dane navedbe v zvezi z določenim očitkom, temveč mora (tudi) svoje pritožbene navedbe konkretizirati. Nasprotovanje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, kdo nosi trditveno in dokazno breme, ne pomeni, da je na tej podlagi postavljeni zahtevek nesklepčen. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da so konkretni računi nespecificirani po višini ter da bi jih morala tožeča stranka po višini dokazovati (le) z izvedencem. Tožena stranka je enako pavšalno navedbo o nespecificiranih računih podala v svoji pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2017, a se je hkrati v isti vlogi na 9 straneh (!) konkretno opredeljevala do 10 računov tožeče stranke in glede nobenega izmed njih ni konkretno navajala nemožnosti opredelitve zaradi nespecificiranih postavk v računu. Zato višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so računi ustrezno specificirani in je iz njih mogoče brez posebnega napora ugotoviti višino terjatve tožeče stranke, kar potrjuje tudi zelo natančna in podrobna obrazložitev sodišča prve stopnje.

8. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nosi tožena stranka (procesno) dokazno breme za svojo trditev, da dela, katerih plačilo vtožuje tožeča stranka, izhajajo iz obstoječih podizvajalskih pogodb, ki jih je tožena stranka že poplačala. Višje sodišče soglaša s presojo, da tožena stranka teh trditev ni zmogla dokazati. Nasprotno je tožeča stranka z izpovedmi prič in z listinskimi dokazi dokazala, da vtoževane terjatve dejansko izvirajo iz dodatno naročenih del s strani tožene stranke na objektih X. in Y. 9. Ne drži pritožbena navedba, da v konkretnem primeru že na podlagi časovne komponente ni moglo priti do nikakršnih dodatno naročenih del na objektu X., ker je bila šele 23. 9. 2011 sklenjena podizvajalska pogodba med toženo stranko in družbo A. d. o. o., ta pa je šele 4. 10. 2011 sklenila podizvajalsko pogodbo s tožečo stranko, oboje pa se je zgodilo po tem, ko je B. B. že prenehal status prokurista tožene stranke in slednji tako ni mogel naročati nobenih dodatnih del pri tožeči stranki, saj se z delom na delovišču X. sploh še ni začelo. Navedba, da se z deli na delovišču X. pred sklenitvijo podizvajalskih pogodb sploh ni začelo, je nedovoljena pritožbena novota in se na podlagi določbe 337. člena ZPP ne upošteva. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da zaradi sklenitve pogodbe z družbo A. d. o. o., dne 23. 9. 2011 tožena stranka pred tem datumom ni bila v nobenem razmerju s tožečo stranko. Ni pa podala nobenih navedb, da se je s (celotnimi) deli na objektu X. začelo šele z oktobrom 2011 in da pred tem datumom ni moglo priti do nobenih naročil niti ni predložila dokazil, da se podizvajalska pogodba z dne 23. 9. 2011 nanaša na naročena dela, saj ni predložila priloge 1 k tej pogodbi, ki je konkretizirala naročena dela. Pritožbene navedbe tožene stranke o začetku glavnih del v tem delu po presoji višjega sodišča izhajajo iz izpovedi priče C. C., vendar izpoved priče ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Na drugi strani je B. B. potrdil navedbe tožeče stranke o dodatno naročenih delih, ko je prepričljivo izpovedal, da je dodatna navodila dajal v času, ko je še bil prokurist tožene stranke, torej do 16. 9. 2011, ko je bil njegov status prokurista izbrisan iz registra in da je šlo pri zaračunanih storitvah v računih št. 44/2011 in št. 9/2012 za dela, ki jih je bilo treba dodatno naročiti. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je dela, ki jih je tožeča stranka zaračunala v računu št. 16/2012 in ki jih po lastni izpovedi ni naročil B. B., direktno naročil zakoniti zastopnik tožene stranke, kar sta potrdili priča D. D. in listine – blagajniški prejemki, na katerih je navedena priča potrdila prejem gotovine za izvedbo dodatnih del, ki ji jo je prinesel sin zakonitega zastopnika tožene stranke.

10. Ne drži niti pritožbena navedba, da tožena stranka ni naročila dodatnih del na objektu Y., ki jih je tožeča stranka zaračunala z računoma št. 10/12 in št. 11/2012. Nasprotno dokazujeta izpoved B. B. o potrebi po naročilu dodatnih del ter listina tožene stranke - končni obračun št. 35/12, v katerem je zapisano oziroma priznano, da je dela tožeče stranke na tem objektu direktno naročila tožena stranka. Glede tega višje sodišče poudarja, da ne gre spregledati, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi, s katerim se je postopek začel, kakor tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe tožena stranka (ki v tem času še ni imela pooblaščenca) navajala, da so bila določena dela tožeče stranke izvršena po ustnem dogovoru med pravdnima strankama. V pripravljalni vlogi, podani po pooblaščencu, in ob zaslišanju pa sta nato tako zakoniti zastopnik tožene stranke kot priča C. C. (žena zakonitega zastopnika) izpovedala, da ni prihajalo do nobenih ustnih naročil in da je zapis v končnem obračunu tipkarska napaka, čeprav je enak zapis uporabljen na dveh mestih v listini. Po določbi tretjega odstavka 214. člena ZPP sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera presodi, kako presojati okoliščino, da je stranka določeno dejstvo najprej priznala, nato pa ga prerekala. Na podlagi vsega navedenega višje sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila dodatna dela po direktnih (ustnih) naročilih tudi na objektu Y. 11. Ne gre slediti niti pritožbeni navedbi, da tožeča stranka do plačila ni upravičena na podlagi okoliščine, da je bil posel sklenjen po klavzuli funkcionalni ključ v roke. Ta klavzula se nanaša na dela, ki so opredeljena znotraj konkretne pogodbe. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za dela, ki so se izvrševala v okviru temeljnega posla – pogodbe med toženo stranko in družbo A. d. o. o., in pogodbe med to družbo in tožnico, temveč je šlo za izrecno nova in dodatno naročena dela tožene stranke in v takem primeru je izvajalec nedvomno upravičen do dodatnega plačila.1

12. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo poseglo v ustavno garancijo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pa je ob izčrpni in natančni obrazložitvi sodišča prve stopnje, vsaj neprimerna. Sodna praksa je jasno opredelila kriterije, na podlagi katerih je mogoče odločitev sodišča šteti kot arbitrarno2 in noben izmed teh kriterijev v obravnavani zadevi ni podan. Prepis zakonske določbe bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka, pri čemer nobena izmed pritožbenih navedb v zvezi s navedenima kršitvama že pojmovno ne ustreza zakonskemu stanu očitanih kršitev (kar je višje sodišče zgoraj že utemeljilo), nedvomno ne dokazuje, da bi šlo za arbitrarno odločanje sodišča. Nadalje tožena stranka niti z besedo v pritožbi ne pojasni, do katere njene navedbe ali dokaza se sodišče prve stopnje v svoji izčrpni in natančni obrazložitvi ni opredelilo in ji s tem naj ne bi zagotovilo pravice do poštenega dokaznega postopka, spoštovanja načela kontradiktornosti ter v splošnem pravice do poštenega sojenja. Tožena stranka prav tako niti z eno besedo ni pojasnila njenih uvodnih navedb, da bi naj bilo sodišče prve stopnje pri svojem odločanju neodvisno in nepristransko. Iz celotnega sklopa teh pavšalnih navedb gre razbrati izključno nezadovoljstvo tožene stranke z zanjo neugodno odločitvijo.

13. Na podlagi pravilne odločitve o (delni) utemeljenosti zahtevka je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede o obveznosti (delne) povrnitve stroškov postopka, drugih pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka pa tožena stranka niti ni podala.

14. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in odločbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

1 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 135/2015 z dne 7. 3. 2017, 8. točka obrazložitve. 2 Če sodišče svoje odločitve ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Prim. s sklepom Ustavnega sodišča Up-799/05 z dne 28. 9. 2006, tč. 4.