Jedro

Tožeča stranka je bila udeleženec neposrednega bojnega delovanja, ko je prišlo do oboroženega spopada med tankovsko enoto JA, v kateri je bila tudi ona (s činom majorja in na položaju namestnika komandanta za operativne zadeve) in pripadniki slovenske Teritorialne obrambe in ne le pasivni opazovalec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 881/96-7 z dne 29.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka in v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.4.1996, s katero ta ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik podal v skladu s 40. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 13/94, v nadaljevanju ZDRS).

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbe 8. točke 1. odstavka 10. člena in 1. in 3. odstavka 40. člena ZDRS, kot tudi na določbo 1. alinee 1. odstavka 8. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju: Uredba).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz upravnih spisov (predvsem iz tožnikove izjave, ki jo je lastnoročno sestavil in podpisal dne 5.9.1993 v Z. in zapisnika o tožnikovem zaslišanju dne 22.2.1996 v prostorih tožene stranke) nesporno izhaja, da je bil tožnik v času agresije Jugoslovanske armade na Republiko Slovenijo aktivna vojaška oseba, s činom majorja na položaju pomočnika namestnika komandanta za operativne zadeve, ki je sodeloval v premiku tankovske kolone iz I.B. do mejnega prehoda F., kjer je z navedeno tankovsko enoto, ki ji sicer ni poveljeval, ostal 7 dni. V tem času pa je prišlo tudi do oboroženega spopada med tankovsko enoto, v kateri je bil tudi tožnik, in pripadniki Teritorialne obrambe. Vse navedeno, kar je tudi med strankama nesporno, pa bi po oceni sodišča prve stopnje lahko predstavljalo nevarnost za obrambo države (8. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS), saj je tožnik aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo v funkciji neposrednega bojnega delovanja (1. alinea 1. odstavka 8. člena Uredbe). Sprejetje 3. odstavka 40. člena ZDRS je namreč narekovala zaščita države oziroma njena varnost in obramba. Država je sicer pred osamosvojitvijo obljubila vsem v Sloveniji prebivajočim državljanom drugih republik bivše SFRJ slovensko državljanstvo, vendar takrat ni mogla predvideti dogodkov, ki so sledili osamosvojitvi. Zato naknadno predpisani pogoj, ki se nanaša na nevarnost za varnost ali obrambo države, ne pomeni protiustavnega posega v načelo varstva zaupanja v pravo. Osebe, ki so sodelovale v agresiji in niso bile lojalne Sloveniji, se ne morejo uspešno sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo nasproti državi, zoper katero so delovale (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-89/99 z dne 10.6.1999, objavljena v Uradnem listu RS, št. 59/99).

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, ker meni, da je to sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno sklepalo. Smiselno ponovi tožbene navedbe in med drugim navaja, da vsekakor ni bil v funkciji poveljevanja, še manj da bi poveljeval pri neposrednem bojnem delovanju vojaške enote. Še bolj zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sam neposredno bojno deloval. Iz svoje pištole ni izstrelil niti enega samega naboja, kar pomeni, da zaradi tega sploh ni mogel neposredno bojno delovati. Še manj verjetna je trditev, da je streljal iz tanka. V času streljanja je spal v jarku, precej oddaljen od tankov, kar pomeni, da ni mogel bojno delovati. Torej dokazi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, vsega zatrjevanega v izpodbijani sodbi ne potrjujejo, ampak govorijo prav nasprotno. Na druge dokaze pa se sodišče prve stopnje ne sklicuje, niti jih ne navaja. Meni, da ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da je poveljeval v bojnem delovanju enote JLA in tudi ni nobenega dokaza, da je sam neposredno bojno deloval. Če je Teritorialna obramba iz čistega miru streljala z minometom na enoto JLA, je ta na to streljanje vedno lahko odgovorila. Sodišče pri tem Uredbo pojmuje tako, kot da je za vsako streljanje, ki se je pripetilo, vedno odgovorna le JLA. Tak način odločanja je gotovo pristranski, ne pa objektiven in pravičen, kar pa mora vedno biti odločitev sodišča. Samo to, da je bil v kritičnem času na F., še ne pove ničesar o njegovem neposrednem bojnem delovanju. Sodišče prve stopnje napačno razlaga Uredbo, da se bojno delovanje nanaša na vsakega pripadnika JLA, ki je bil na določenem kraju. Gre za preprosto kolektivno odgovornost, to je odgovornost za pripadnost JLA, ne pa za konkretno vlogo posameznika pri bojnem delovanju. Sodišče prve stopnje tudi citirano Uredbo nepravilno uporablja kot zakon. Dejansko pa le zakon lahko določi merila za sprejem v državljanstvo. Vlada Republike Slovenije s svojo uredbo ne more posegati v pravice do pridobitve državljanstva, saj te pravice določa zakon, ne pa nižji pravni akti. Izpodbijana sodba v tem primeru temelji na Uredbi, to je na političnem aktu, kar ni v skladu s pravnim redom pravne države. Poleg tega je sodišče prve stopnje kršilo tudi samo Uredbo, ker se Uredbe v tem primeru ne more uporabljati, saj gre v tem primeru za pridobitev državljanstva v posebnem primeru, ne pa z naturalizacijo. Navaja tudi, da ni več pripadnik JLA. Ni več častnik, ampak človek brez vsakršnih pravic, ker ni slovenski državljan. Je brez zaposlitve in brez sredstev za preživljanje. Kakšno nevarnost naj bi predstavljal sedaj Republiki Sloveniji, si tudi hipotetično ni mogoče predstavljati. Vsa njegova krivda naj bi izhajala iz dogodkov pred 10 leti. Krivda pa mu sploh ni bila dokazana niti v kazenskem postopku. Nima, in to je potrdil čas od leta 1991 do danes nobenega namena državi Republiki Sloveniji kakorkoli škodovati, to tem bolj, ker imajo njegova žena in oba otroka državljanstvo Republike Slovenije. Vsi živijo v K., kjer je zaposlena tudi njegova žena. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in mu dodeli slovensko državljanstvo, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker nima prihodkov, niti kakega drugega premoženja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in temelji na zakonu. Sodišče prve stopnje se utemeljno sklicuje na določbe 8. točke 1. odstavka 10. člena in 1. in 3. odstavka 40. člena ZDRS in 1. alinee 1. odstavka 8. člena Uredbe, po kateri je nevarnost za obrambo države po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS podana, če je oseba aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo, bodisi v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja.

Sodišče prve stopnje je imelo v podatkih in listinah v upravnih spisih zanesljivo podlago za ugotovitev, da je tožnik aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo v funkciji neposrednega bojnega delovanja, saj je v času agresije Jugoslovanske armade na Republiko Slovenijo bil aktivna vojaška oseba s činom majorja na položaju pomočnika namestnika komandanta za operativne zadeve in je sodeloval v premiku tankovske kolone iz I.B. do mejnega prehoda F., kjer je z navedeno tankovsko enoto, ki ji sicer ni poveljeval, ostal 7 dni. V tem času pa je prišlo do oboroženega spopada med tankovsko enoto, v kateri je bil tudi on in pripadniki Teritorialne obrambe. Torej je bil tožnik udeleženec neposrednega bojnega delovanja te enote, kar pa tudi sam navaja in ne le pasivni opazovalec.

Glede na navedene okoliščine se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.6.1999 (U-I-89/99, objavljena v Uradnem listu RS, št. 59/99), da se osebe, ki so sodelovale v agresiji in niso bile lojalne Sloveniji, ne morejo uspešno sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo nasproti državi, zoper katero so delovale.

Ob navedenih dejanskih okoliščinah in ravnanju tožnika, je bila glede na merila iz Uredbe, ki služijo pri konkretizaciji pojmov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na tako dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Tudi tožniku v upravem postopku ni uspelo, tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokazati, da je ob agresiji JA na Republiko Slovenijo ravnal drugače, kot je dejanski stan 1. alinee 1. odstavka 8. člena Uredbe.

Upravni organ je v obravnavani zadevi utemeljeno in pravilno uporabil merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, ki so določena v Republiki Sloveniji veljavni Uredbi, izdani na podlagi ZDRS, ki doslej ni bila v presoji ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (160. člen Ustave Republike Slovenije) odpravljena ali razveljavljena. Zato tožnikova navedba, ki se nanaša na zakonitost uporabe te Uredbe, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati.

V tem primeru pa tudi niso upoštevni tožnikovi pritožbeni ugovori o njegovem zelo slabem osebnem, družinskem in socialnem statusu, o tem da mu krivda ni dokazana niti v kazenskem postopku, kot tudi, da imajo njegova žena in oba otroka državljanstvo Republike Slovenije in da vsi živijo v K., kjer je zaposlena tudi njegova žena. Ti ugovori ne vplivajo na zakonito odločitev sodišča prve stopnje glede navedenih okoliščin in ravnanj tožnika v času agresije JA na Republiko Slovenijo. Sicer pa ima tožnik možnost na podlagi določb 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 96/2002 - ZDRS - Č) v roku enega leta od dne uveljavitve tega zakona (do 29.11.2003) ponovno zaprositi, ob pogojih 1. in 2. odstavka tega člena, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Ni upoštevan tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ker o tem ne odloča pritožbeno sodišče, pač pa sodišče prve stopnje (1. odstavek 169. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.