Jedro

Tožnik ni upravičen do višjega plačila za delo v posebnih delovnih pogojih, saj mu je tožena stranka utemeljeno za vsako uro obvezne prisotnosti obračunala in izplačala 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero je opravljal dežurstvo, za vsako uro obvezne prisotnosti ponoči, ob nedeljah in praznikih pa še dodatek od iste osnove. Osnova za izračun dodatkov za nočno delo, delo ob nedeljah in praznikih je osnovna plača zdravnika le v primeru, ko opravlja delo v teh posebnih pogojih, kadar pa gre za dodatek za čas obvezne prisotnosti (kot v konkretnem primeru) ob praznikih, nedeljah in ponoči pa je osnova za izračun enakih dodatkov urna vrednost osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati dodatke za nočno, praznično in nedeljsko delo v času dežurstva, za čas od avgusta 2003 do septembra 2006, v skupnem znesku 2.572,73 EUR, odvesti ustrezne davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov do plačila ter tožniku plačati nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne razsoje do plačila ter 20 % DDV, pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 32,84 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku dodatke za nočno, praznično in nedeljsko delo v času dežurstva, za čas od avgusta 2003 do septembra 2006, v skupnem znesku 2.572,73 EUR, odvesti ustrezne davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov prikrajšan razvidnih iz izreka sodbe do plačila (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača stroške postopka, v znesku 636,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma, da sodbo spremeni in odloči o teku zakonskih zamudnih obresti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi nepravilno uporabilo določbe 66. in 69. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike (Ur. l. RS, št. 14/94, 15/94, 22/96, 23/96, 39/98, 46/98 in 97/2000 - KPZZ), s tem, ko je razsodilo, da pripadajo toženi stranki dodatki za ure obvezne prisotnosti na delovnem mestu (neefektivne ure dežurstva) obračunane od 100 % osnovne plače tožnika. Tožena stranka meni, da je potrebno določbe 69. člena panožne kolektivne pogodbe razlagati s pomočjo 42. člena takrat veljavnega Zakona o zdravniški službi, ki določa, da je dežurstvo posebna oblika dela, sestavljena iz ur prisotnosti na delovnem mestu – neefektivne ure in ur opravljanja storitev – efektivne ure in da se plačilo za efektivne in neefektivne ure različno uredi s panožno kolektivno pogodbo. Ta različna urejenost izhaja prav tako iz specialne določbe 69. člena panožne kolektivne pogodbe, v kateri je določeno, da je osnova za izračun plačila za neefektivne ure dežurstva 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta. Od te osnove pripadajo delavcu tudi dodatki (za nočno delo, za delo na praznik in nedeljo) za ure obvezne prisotnosti (neefektivne ure dežurstva), ki so sicer določeni v 66. členu Kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je dosodilo tožniku zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov glavnic do plačila in pri tem ni upoštevalo določbe 347. člena Obligacijskega zakonika o zastaranju občasnih terjatev. Izrecen ugovor zastaranja obresti je tožena stranka podala na glavni obravnavi dne 9. 12. 2008. Tako bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo do 21. 9. 2005, zaradi zastaranja zavrniti in k večjemu dosoditi zamudne obresti od posameznih zneskov glavnic, ki so zapadle v plačilo do 22. 9. 2005, le od 22. 9. 2005 naprej.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilo uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi nepravilno uporabilo določbe 66. in 69. člena panožne kolektivne pogodbe, s tem, ko je razsodilo, da pripadajo tožniku dodatki za ure obvezne prisotnosti na delovnem mestu (neefektivne ure dežurstva) obračunani od 100 % osnovne plače tožnika. Panožna kolektivna pogodba v 3. odstavku 69. člena določa, da za vsako uro obvezne prisotnosti pripada zdravniku ob delavniku plačilo v višini 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja. Če ure obvezne prisotnosti sovpadajo z nedeljo, praznikom ali nočnim časom, pripadajo zdravniku tudi dodatki v višini, kot so določeni v 66. členu panožne kolektivne pogodbe.

V 1. odstavku 66. člena panožne kolektivne pogodbe pa je določeno, da zdravniku pripadajo za delo v posebnih delovnih pogojih, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa dodatki v višini 30 % za nočno delo, za delo na praznik in nedeljo pa 100 %. Pri tem 2. odstavek 66. člena panožne kolektivne pogodbe določa, da je osnova za izračun dodatkov osnovna plača zdravnika (preračunana na urno postavko). Iz takšne ureditve je logičen zaključek, da je osnovna plača zdravnika osnova za izračun dodatkov za nočno delo in delo ob praznikih in nedeljah le v primeru, ko zdravnik opravlja delo v teh posebnih pogojih, kadar pa gre za dodatek za čas obvezne prisotnosti (tožnik govori o neefektivnih urah) ob praznikih, nedeljah in ponoči pa je osnova za izračun enakih dodatkov urna vrednost osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja.

Navedeno izhaja tudi iz razlage Odbora za razlago panožne kolektivne pogodbe (Ur. l. RS, št. 87/2003), ki se sicer nanaša na plačilo dodatkov za stalno pripravljenost, vendar so določbe, ki se nanašajo na plačilo za vsako uro stalne pripravljenosti in plačilo dodatkov za pripravljenost ob nedeljah, praznikih ali nočnem času med seboj v popolnoma enakem razmerju, kot citirane določbe, ki se nanašajo na obvezno prisotnost (dežurstvo). Tako 4. odstavek 69. člena panožne kolektivne pogodbe določa, da zdravniku za vsako uro stalne pripravljenosti pripada plačilo v višini 30 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se stanje pripravljenosti opravlja in da se ob nedeljah, praznikih ali nočnem času dodatek poveča za ustrezne dodatke iz 66. člena te pogodbe.

Komisija z razlago Kolektivne pogodbe je sprejela razlago (Ur. l. RS, št. 87/2003), da se plačilu za stalno pripravljenost (30 % osnove, ki jo predstavlja osnovna plača delovnega mesta, na katerem se stalna pripravljenost opravlja) dodajo dodatki po 66. členu panožne kolektivne pogodbe, izračunani iz količnika delovnega mesta, za katerega se stalna pripravljenost opravlja. Določbi 3. in 4. odstavka 69. člena se na vsebinsko enak način sklicujeta na dodatke iz 66. člena Panožne kolektivne pogodbe, obenem pa se plačilo tako obvezne prisotnosti, kot stalne pripravljenosti odmerja od vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se dežurstvo oziroma stalna pripravljenost opravlja. Navedeno pomeni, da je v obeh primerih dodatke za delo v posebnih delovnih pogojih (nočno delo, delo na praznik in nedeljo) možno odmeriti le od iste osnove, to pa je osnovna plača delovnega mesta, za katero se dežurstvo opravlja.

Tožnik se je tekom postopka sicer skliceval na stališče, ki ga je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1096/2005 z dne 23. 2. 2007, vendar pa ne gre za povsem identično situacijo. Pritožbeno sodišče je v citirani sodbi zavzelo drugačno stališče, ker je ugotovilo, da je bilo v splošnem aktu delodajalca določeno, da je osnova za obračun dodatkov osnovna plača delavca, preračunana na urno postavko. Navedeno pomeni, da podlaga odločitve v zadevi Pdp 1096/2005, niso bile le določbe panožne kolektivne pogodbe, temveč tudi določbe splošnega akta delodajalca. Splošni akt delodajalca pa lahko določi več pravic, kot panožna kolektivna pogodba.

Tožena stranka je torej tožniku za vsako uro obvezne prisotnosti obračunala in izplačala 90 % urne vrednosti osnovne plače delovnega mesta, za katero se je dežurstvo opravljalo in za vsako uro obvezne prisotnosti ponoči dodatek v višini 30 %, ob nedeljah in praznikih pa še dodatek v višini 100 % od iste osnove zato sodišče ugotavlja, da je tožnik prejel vse, kar mu na podlagi 69. in 66. člena panožne kolektivne pogodbe pripada. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo, na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj je bilo potrebno že na podlagi navedenega razveljaviti izpodbijano sodbo.

S tem, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Tožena stranka je v sporu v celoti uspela, zato je sodišče stroške postopka na prvi stopnji, v skladu z 155. členom ZPP, naložilo v plačilo tožeči stranki in sicer stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 32,84 EUR.