Jedro

Zakon ne zahteva, da bi moral biti predlagatelj podrobneje seznanjen z vsebino odločbe, ampak za začetek štetja subjektivnega roka določa dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana in da torej obstaja. V roku enega meseca je morebitni predlagatelj obnove postopka dolžan storiti vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z odločbo - jo pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njeno vsebino, da presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njegov pravni položaj in da sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter ga tudi vloži. Kdaj je predlagatelj obnove postopka izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje, pri čemer je trditveno in dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na njegovi strani.

Tožnica pravočasnosti predloga za obnovo ni dokazala, saj niti ni postavila izrecne trditve, kdaj je izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano in ni predlagala dokazov, s katerimi bi to dokazala, ampak je navajala in dokazovala le, kdaj je bila seznanjena z njegovo vsebino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-1926/2017-31 z dne 11. 1. 2018, ki je bilo izdano investitorjema A. A. in B. B..

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnica 26. 4. 2018 podala predlog za obnovo postopka, končanega z navedeno odločbo, iz razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V njem navaja, da bi morala sodelovati v postopku kot lastnica nepremičnine parc. št. 788 k.o. ..., ki se nahaja manj kot 4 metre od novo zgrajenega stanovanjskega objekta. Prej obstoječi objekt je bil visok 6,80 m, novo zgrajeni pa 9,13 m, s čimer bo v dopoldanskem času prišlo do popolnega odvzema svetlobe iz vzhoda v tožničino stanovanjsko hišo, s takšne višine pa je pogled vanjo in na njen vrt tudi povsem prost, kar zmanjšuje zasebnost. V dopolnitvi predloga navaja, da je bila z gradbenim dovoljenjem seznanjena 11. 4. 2018, ko ji je bila izročena njegova fotokopija. S samim obvestilom na gradbeni tabli, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni mogla vedeti za kakšen objekt gre. Za gradbeno dovoljenje je zaprosila uradno osebo takoj, ko je videla, da se gradi preko dosedanje višine. Investitorja sta pravočasnosti predloga ugovarjala, saj se subjektivni rok za obnovo šteje od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana in ne od dneva, ko se je seznanila z njeno vsebino.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica ni uspela dokazati, da je predlog vložila pravočasno. Investitorja sta namreč predložila ugotovitveni zapisnik Inšpektorata RS za okolje, iz katerega izhaja, da je bil 22. 3. 2018 opravljen ogled gradbišča, gradbišče pa je bilo pravilno označeno z A4 listom, na katerem so bili navedeni vsi podatki, ki so predpisani pri označitvi gradbišča v lastni režiji, med njimi tudi številka gradbenega dovoljenja, datum izdaje gradbenega dovoljenja, naziv organa, ki ga je izdal ter podatki o investitorju. Poleg tega iz predloga izhaja, da se tožničina nepremičnina nahaja v neposredni bližini nepremičnin, na katerih se gradi, zaradi česar je morala opaziti, da sta investitorja začela z gradnjo. Nasprotnega tožnica ni zatrjevala, niti dokazala. Prvostopenjski organ zato zaključuje, da je tožnica za izdajo gradbenega dovoljenja izvedela najkasneje 22. 3. 2018. Najkasneje takrat je bila dolžna storiti vse, da bi ga pridobila in zavarovala svojo pravico do obnove kot izrednega pravnega sredstva. Zato je njen predlog za obnovo, vložen 26. 4. 2018, prepozen.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil ter odločil, da se zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka zavrne (2. točka izreka) in da mora investitorjema povrniti 165,00 EUR stroškov (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da tožnica glede pravočasnosti predloga ne pojasni, kdaj je za izdano gradbeno dovoljenje izvedela, da se je 11. 4. 2018 seznanila z vsebino odločbe pa za pravočasnost ni bistveno. Ker je institut obnove izredno pravno sredstvo, ki posega v dokončno urejena pravna razmerja, ga je treba razlagati restriktivno. Tožnica bi morala ravnati skrbno in takoj pridobiti gradbeno dovoljenje ter se seznaniti z njegovo vsebino in ukreniti vse potrebno za zaščito svojih pravic.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da so navedbe njene pooblaščenke v pritožbi kontradiktorne, saj ne drži, da naj bi videla gradbeno tablo, ker table sploh ni bilo. Investitorja sta gradila stanovanjski dvojček v treh etažah in višini skoraj 10 m, česar zanesljivo nista izvajala v lastni režiji, niti ne gre za nezahteven objekt. List A4 formata zato ni ustrezna označba gradbišča, niti ni jasno, kje naj bi bil nameščen in iz kakšne oddaljenosti ga je bilo mogoče videti. Pravilnik o načinu označitve in organizaciji ureditve gradbišča, o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del in o kontroli gradbenih konstrukcij na gradbišču (v nadaljevanju Pravilnik) določa, da mora biti gradbiščna tabla pravokotne oblike, z merami najmanj 1,0 x 1,5 metra, velikost črk ne sme biti manjša od 8 cm, pisava pa mora biti takšna, da je so podatki čitljivi iz razdalje najmanj 15 m. Tožnica ni videla table, še manj pa lista formata A4. Tožnici ni jasno, kje in kako je bil nameščen, je pa jasno, da sta investitorja skrivala podatke o gradnji in sta list formata A4 pripravila samo za inšpektorja. Že iz njunih navedb izhaja, da pred 22. 3. 2018 ni bilo objavljeno nobeno obvestilo o gradnji, tega dne pa je bil ob obisku inšpektorja neznano kje nameščen list A4 formata s podatki o gradnji. Tožnica pred 11. 4. 2018 ni bila seznanjena, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, šele ko je zaznala, da se gradi objekt velikih dimenzij, je takoj odšla na Upravno enoto preveriti, kaj in kdo gradi in prejela gradbeno dovoljenje. Pred tem je ni zanimalo, kaj se dogaja na parcelah čez cesto, saj je bila prepričana, da bo v primeru gradnje stranka v postopku in bo potrebno njeno soglasje. Predlaga, da sodišče prvostopenjski sklep ter 2. in 3. točko drugostopenjske odločbe odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Stranki z interesom v odgovoru na tožbo opozarjata, da tožnica kljub pozivom organa in kljub opozorilom ni nikoli odgovorila na vprašanje, kdaj je izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja in tega v upravnem postopku ni pojasnila, kaj šele dokazala, v svojih vlogah pa je sama potrdila, da je že pred 11. 4. 2018 videla gradbeno tablo z navedbo gradbenega dovoljenja. Po sodni praksi se šteje, da so z dnem postavitve gradbiščne table zainteresirane osebe izvedele, da gradbeno dovoljenje obstaja. Ker ni drugih dokazov kot je ta, da je bila tabla postavljena najkasneje 22. 3. 2018, je tožničin predlog, vložen 26. 4. 2018, prepozen. Poleg tega je dejstvo, da je bila gradnja v teku že dlje časa, objekt je bil 22. 3. 2018 pozidan do nivoja nadstropja. Ker so se gradbena dela, za katera je splošno znano, da povzročajo hrup, izvajala že dva meseca, tožnica pa živi v bližini, jih je gotovo zaznala in bi ob povprečni skrbnosti morala sklepati, da je bilo za gradbena dela izdano gradbeno dovoljenje. Predlagata zavrnitev tožbe in zahtevata povrnitev stroškov.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnica vložila iz razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, saj meni, da bi morala biti stranka postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-1926/2017-13 z dne 11. 1. 2018, ker je lastnica nepremičnine, za katero trdi, da se nahaja manj kot 4 metre od novozgrajenega objekta.

10. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 9. točke 260. člena tega zakona od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana.

11. Zakon torej ne zahteva, da bi moral biti predlagatelj podrobneje seznanjen z vsebino odločbe, ampak za začetek štetja subjektivnega roka določa dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana in da torej obstaja1. V roku enega meseca je morebitni predlagatelj obnove postopka dolžan storiti vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z odločbo - jo pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njeno vsebino, da presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njegov pravni položaj in da sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter ga tudi vloži2. Kdaj je predlagatelj obnove postopka izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje, pri čemer je trditveno in dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na njegovi strani3. 12. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica 26. 4. 2018 vložila predlog za obnovo postopka, v katerem ni pojasnila okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je predlog pravočasen, tj. da je vložen v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Prvostopenjski organ je s sklepom z dne 16. 5. 2018 obnovo dovolil, vendar je drugostopenjski organ z odločbo z dne 5. 9. 2018 ta sklep odpravil, ker prvostopenjski organ ni ugotovil, ali je predlog za obnovo pravočasen. Prvostopenjski organ je zato z dopisom z dne 15. 11. 2018 tožnico pozval, naj v roku 15 dni predlog dopolni tako, da bo utemeljila njegovo pravočasnost in navedla konkretno pravico, na katero opira pravico do udeležbe v postopku. Pri tem je tožnico poučil, da je dokazno breme pravočasnosti predloga na njeni strani.

13. Prvostopenjski organ pravilno povzema vsebino dopolnitve zahteve za obnovo postopka z dne 3. 12. 2018, v kateri je tožnica navedla, da s samim obvestilom na tabli, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni mogla vedeti za kakšen objekt gre, investitor pa ji je zagotovil, da se zanjo ne bo nič spremenilo. Takoj, ko je videla, da se objekt gradi preko dosedanje višine, pa je prvi uradni dan zaprosila za gradbeno dovoljenje, s katerim je bila seznanjena 11. 4. 2018. Ker je bilo izdano 11. 1. 2018, po izjavi investitorja pa naj bi bila gradbena tabla postavljena 22. 3. 2018, je torej šele takrat sploh vedela v kakšnih gabaritih se objekt gradi. Po presoji sodišča je toženka ob takih navedbah pravilno zaključila, da tožnica pravočasnosti predloga za obnovo ni dokazala, saj niti ni postavila izrecne trditve, kdaj je izvedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano in ni predlagala dokazov, s katerimi bi to dokazala, ampak je navajala in dokazovala le, kdaj je bila seznanjena z njegovo vsebino.

14. Tožnica v tožbi še ugovarja, da gradbiščna tabla ni bila postavljena v skladu s Pravilnikom. Vendar to, ali je bila postavljena prava gradbiščna tabla, v tem postopku ni relevantno; relevantno je, kdaj je tožnica izvedela, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Poleg tega je trditve, da lista formata A4 z označbo gradbišča, na katerem je bila izpisana tudi številka gradbenega dovoljenja in datum njegove izdaje, ni videla in da je bila z izdajo odločbe (in ne z njeno vsebino) seznanjena šele 11. 4. 2018, navedla šele v tožbi.

15. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnica ne pojasni, čemu trditve, da lista formata A4, na katerem je bil potrditvah strank z interesom podatek o številki gradbenega dovoljenja in datumu njegove izdaje, ni videla, ni mogla uveljavljati že v upravnem postopku oziroma čemu ni zanikala jasne trditve stranke z interesom, da se je z gradbenim dovoljenjem seznanila iz gradbiščne table, in sicer najkasneje 22. 3. 2018. Prav tako ne pojasni razlogov, zaradi katerih je šele v tožbi navedla, da je za izdano odločbo (in ne za to, kakšna je njena vsebina) izvedela 11. 4. 2018 in ta trditev nasprotuje dotedanjim. Zatrdi le to, da so navedbe njene pooblaščenke o tem v pritožbi kontradiktorne.

16. Če je želela tožnica s sklicevanjem na kontradiktornost pooblaščenkinih pritožbenih navedb v bistvu opravičiti, da novih dejstev in dokazov ni mogla navajati prej kot v tožbi, ji to po presoji sodišča ni uspelo. Po drugem odstavku 53. člena ZUP imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama. Iz tretjega odstavka citiranega člena pa izhaja, da lahko poleg pooblaščenca daje izjave tudi stranka sama. Če je bila torej tožnica mnenja, da so v navedbah njene pooblaščenke nasprotja, je imela možnost, da jih odpravi že v upravnem postopku. Pri tem pa sodišče še pripominja, da v pritožbi o relevantnih dejstvih ni nasprotij. Tožnica namreč v pritožbi ni zanikala, da oznake gradbišča z navedbo gradbenega dovoljenja ni videla, ampak je zatrdila, da je tablo res videla, oporekala je le, da nasprotna udeleženca nista dokazala, da je napis videla ravno dne 22. 3. 2018 (pri čemer je dokazno breme za dokazovanje pravočasnosti predloga na njeni strani). Tudi v pritožbi pa je izrecno navedla, da je za to, kakšno gradbeno dovoljenje je bilo izdano, izvedela šele, ko ji je bila izročena njegova fotokopija, tj. 11. 4. 2018. Ta navedba pa kvečjemu potrjuje že v postopku na prvi stopnji zatrjevano okoliščino, da je tega dne izvedela za vsebino odločbe. Glede na navedeno sodišče v skladu s citiranim določilom ZUS - 1 v tožbi navedenih novih dejstev in dokazov v upravnem sporu ne more presojati.

17. Ker je odločitev o zavrženju predloga za obnovo in s tem o pritožbi zoper sklep pravilna, je pravilna tudi odločitev drugostopenjskega organa o stroških pritožbenega postopka. Sicer pa tožnica v tožbi ne navaja nobenih razlogov, s katerimi bi izpodbijala zgolj odločitev o teh stroških oziroma njihovi višini.

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

19. Kot je bilo že navedeno, je tožnica v tožbi navajala nova dejstva. V tožbi je tudi predlagala, naj sodišče za dokazovanje tega, da gradbiščne table (nikoli) ni videla, izvede dokaze z njenim zaslišanjem in zaslišanjem investitorjev. Izvedbe teh dokazov ni predlagala v upravnem postopku, pri čemer v tožbi ni navedla opravičljivih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da v upravnem postopku te možnosti ni imela. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo ... predlagati dokazov, če so imele možnost ... predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Čeprav je dejansko stanje med tožnico in toženko sporno, je torej sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker tožnica navaja zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker stranki z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo nista prispevali k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da tudi stranka z interesom sama trpi stroške tega postopka.

1 Glej X Ips 317/2010 z dne 9. 3. 2011, II U 187/2010 z dne 13. 10. 2010, I U 1137/2011 z dne 1. 3. 2012, II U 186/2010 z dne 15. 5. 2012, I U 176/2013 z dne 6. 3. 2014, I U 239/2010 z dne 30. 9. 2010 in druge. 2 Glej I U 239/2010 z dne 30. 9. 2010, I U 1768/2013 z dne 6. 3. 2014 in druge. 3 Glej I U 1768/2013 z dne 6. 3. 2014, IIU 245/2015 z dne 5. 10. 2016, I U 1137/2011 z dne 1. 3. 2012.