Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 109/2003

ECLI:SI:UPRS:2004:U.109.2003 Upravni oddelek

status žrtve vojnega nasilja begunec pogoji za priznanje statusa begunca
Upravno sodišče
22. januar 2004
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca mora biti v upravnem postopku dokazano, da je osebi neposredno in konkretno grozilo vojno nasilje in je zaradi tega morala pobegniti. Samo dokazovanje bega s pričakovanim nasiljem, ki ga prinaša vsaka vojna, še ne dokazuje tudi dejstva neposredno grozečega vojnega nasilja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. ... z dne 18. 12. 2002 ob reviziji odločbe Upravne enote A št. ... z dne 9. 10. 2002 le-to odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo ob reviziji prvostopne odločbe, ki je bila opravljena v skladu z določbami 20. in 29. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00, 1/01, 64/01, v nadaljevanju ZZVN) in 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 75/97, v nadaljevanju ZVojI) ugotovljeno, da obstoječe dokazno gradivo ne daje osnove za sklepanje o tem, da so pri stranki podani pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca za obdobje med 3. 5. 1941 in 14. 5. 1943. Po mnenju tožene stranke dejansko stanje v tej smeri ni v popolnosti ugotovljeno. Po določbah 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja oseba, zoper katero so nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, verskih ali rasnih razlogov izvajale določene vrste nasilja, ki so opredeljene v zakonu. Med drugim je po določbah prvega odstavka 2. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja - begunec tudi oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem. Na podlagi dokazov, tj. zaslišanja prič AA, tožnikovega strica, in BB, tožnikove tete, ki sta obe potrdili, da je bil tožnik član Sokola, ni jima pa bilo znano, da bi se nad tožnikom izvajalo vojno nasilje, dopisov Arhiva Republike Slovenije, Zgodovinskega arhiva Ljubljane in Športnega društva Tabor, iz katerih izhaja, da nimajo podatkov o članstvu tožnika v Sokolu in o vojnem nasilju nad njim, po mnenju tožene stranke ni mogoče sklepati, da je bilo nad tožnikom dejansko izvajano vojno nasilje, niti da je bilo vojno nasilje razlog za njegov odhod iz Ljubljane v Škofjo Loko, kakor je zmotno sklepal prvostopni organ. Brez dokazne osnove je tudi sklepanje prvostopnega organa o tem, da je bila z zatrjevanim zaslišanjem s strani italijanske straže ob nameri vstopa v prostore Sokola tožniku izražena resna grožnja, da ga bo italijanski okupator aretiral in poslal v zapor, zaradi katere je moral pobegniti iz Ljubljane (območje pod italijansko okupacijo) v Škofjo Loko (območje pod nemško okupacijo). Splošno znano dejstvo je, da italijanska okupacijska oblast prve mesece vojne v letu 1941 ni izvajala številnejših aretacij, nasprotno pa so nemške okupacijske oblasti že meseca aprila in maja 1941 preganjale člane nekaterih organizacij, ki so bile protinemško usmerjene, med njimi tudi pomembnejše člane Sokolskih društev. Iz spisovne dokumentacije po mnenju tožene stranke ne izhaja, da bi tožnika italijanske okupacijske oblasti resno zasliševale in mu grozile z aretacijo. Tožena stranka je zadevo vrnila v ponovno odločanje prvostopnemu organu, da bo dopolnil postopek v smeri ugotovitve, ali je bilo nad tožnikom dejansko izvajano nasilje italijanske okupacijske oblasti oziroma mu je takšno nasilje dejansko pretilo in bilo izraženo v takšnem obsegu, da je tožnik zaradi tega pobegnil iz Ljubljane v Škofjo Loko.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo. Zaslišani priči, tožnikova teta in stric, sta potrdila, da je bil član Sokola, o njegovem pobegu iz Ljubljane pa ne vesta nič, ker, tako kot ostali sorodniki, nista bila v najboljših odnosih s tožnikom zaradi njegovega članstva v Sokolu. Ne ve, kako naj dokaže, da je bil ob vstopu v dom Sokola zaslišan, ker ne Arhiv Republike Slovenije, ne Zgodovinski arhiv Ljubljane in ne Športno društvo Tabor, ki se sedaj nahaja v bivših prostorih Sokola, ne razpolagajo s podatki o tem. Dejstvo, da je bežal pred vojnim nasiljem utemeljuje tudi s tem, da je imel v Ljubljani spoštovano in dobro plačano službo, ki je ne bi brez razloga zapustil in odšel na drugo ozemlje, kjer je bil najprej v negotovosti brez službe, potem pa je moral na poziv Arbeitsamta opravljati najslabše plačana in najbolj nespoštovana dela. Ne strinja se s trditvijo tožene stranke, da je splošno znano, da italijanska okupacijska oblast takoj po začetku vojne v letu 1941 še ni začela z aretacijami, medtem ko so nemške okupacijske oblasti že meseca aprila in maja 1941 preganjale člane nekaterih organizacij, ki so bile protinemško usmerjene, med njimi tudi pomembnejše člane Sokolskih društev. V času bežanja ni vedel, kako bodo delovali nemške okupacijske oblasti, predvsem pa je računal na dejstvo, da ga le-te do trenutka prebega vsaj niso zasledovale. Navedeno in pa dejstvo, da na kako drugo območje ni imel možnosti bežati, naj bi bila tudi glavna razloga, da je pobegnil na teritorij, ki je spadal pod nemško okupacijsko oblast. Glede navedb tožene stranke, da ni bilo izkazano, ali je v Ljubljani res imel stalno prebivališče, pove, da je v potrdilu Mestne občine Ljubljana z dne 18. 5. 1943 res prečrtana beseda "stalno", vendar so na tem potrdilu prečrtane tudi druge besede. Svoje stalno prebivanje v Ljubljani utemeljuje s tem, da je moral na zahtevo CC, katerega uslužbenec je bil, tako kot ostali zaposleni, bivati v njegovi hiši, da jih je le-ta lažje nadzoroval in da so mu bili vedno pri roki. Za pričo, ki bi potrdila ta podatek, bi rad predlagal DD, ki je bil takrat ravno tako zaposlen pri CC, pa je žal že mrtev. Sodišče prosi, da presodi njegov položaj, saj je, kot je razvidno iz dokazov, poskušal že vse mogoče, da bi dokazal resničnost svojih navedb, vendar zaradi časovne oddaljenosti vojnih dogodkov ni več živih prič, ki bi lahko potrdile njegove navedbe, drugih dokazov pa tudi ne more predložiti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 50/97, 65/97, 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter dodaja, da tožnik nima prav, ko meni, da bi s samim članstvom v Sokolu in dejstvom, da je bil legitimiran in zaslišan s strani italijanskega okupatorja pred prostori društva Sokol, že izkazal, da mu je neposredno in konkretno grozilo vojno nasilje s strani italijanskega okupatorja, zaradi katerega je moral pobegniti. Vojno nasilje je tisto zakonsko določeno dejstvo, ki mora za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja neposredno groziti, kar pa v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča še ni izkazano. Glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da v zbranem dokaznem gradivu nima zadostne podlage za svojo odločitev, je po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno odločanje z napotili, v katero smer naj izvede in dopolni ugotovitveni postopek (102. člen ZVojI). Tožnik ima na ta način še vedno možnost, da v postopku ponovnega odločanja navede dejstva in predlaga dokaze, iz katerih bi izhajalo, da mu je res neposredno grozilo vojno nasilje, pri tem pa je potrebno poudariti, da samo dokazovanje bega pred pričakovanim nasiljem, ki ga prinaša vsaka vojna, še ne dokazuje tudi dejstva neposredno grozečega vojnega nasilja, ki mora biti izkazano za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia