Jedro

V času vložitve tožničine zahteve je bil Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji tisti akt, ki je predpisoval sestavine projekta, zato bi le na njegovi podlagi sestavljen PGD lahko bil predmet presoje, ali ima predpisane sestavine. V nasprotnem primeru je na investitorjevi strani, da zatrjuje in dokaže, da so sestavine PGD, ki je bil izdelan ob upoštevanju predpisov, ki ne veljajo več, po vsebini enake tistim, ki jih zahteva veljavni pravilnik. Ni pa organ v okviru ugotavljanja, ali je projekt popoln z vidika predpisanih sestavin, dolžan na lastno pobudo opravljati primerjave določb med prej in sedaj veljavnim prepisom, ugotavljati, ali veljavni pravilnik določa enako, več ali drugače od prej veljavnega, in šele nato opraviti presojo, ali je po prejšnjih predpisih izdelani PGD ustrezen tudi z vidika obstoječe zakonodaje in podzakonskih predpisov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo in rekonstrukcijo vinske kleti na zemljišču parc. št. 547/5 k.o. ….

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je upravni organ tožnico pozval, naj dopolni vlogo z novo projektno dokumentacijo, poleg tega naj predloži overjeno soglasje lastnika sosednje nepremičnine parc. št. 530 k.o. … in uskladi parcelno številko, na kateri stoji objekt, z evidenco v katastru in zemljiški knjigi. Razen pri slednjem investitorka ni ravnala v skladu s pozivom upravnega organa. Tako ni predložila projekta, ki bi bil izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji, ki je veljal v času vložitve vloge za izdajo gradbenega dovoljenja (12. 5. 2008). Prav tako ni predložila soglasja lastnika sosednje nepremičnine, kar bi morala storiti glede na določbo 20. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Šentjur (Uradni list RS, št. 78/03, v nadaljevanju PUP), saj gre za gradnjo novega objekta na oddaljenosti manj kot 4 m od parcelne meje.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Strinjal se je z njenim stališčem, da gre v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo v smislu 7.2. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Nad ohranjeno kletno etažo (ohranjeni so betonski kamniti temelji in zidovi z obokanim stropom) se namreč izvede le izravnava stropa z armiranobetonsko ploščo in obodne stene s stropom, kar bo izvedeno v enakih gabaritih kot del objekta, ki ga je bilo treba zaradi poškodb rekonstruirati. Poleg tega objekt ohranja prvotno namembnost (začasno shranjevanje ozimnice). Zato v obravnavanem primeru ne velja tretja alineja 20. člena PUP glede soglasja, ki se nanaša na odmike novozgrajenih objektov. Kljub navedenemu pa za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, saj investitorka predloženega projekta ni dopolnila skladno s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji, kar pomeni, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) nima predpisanih sestavin.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, zakaj v obravnavanem primeru ne za gradnjo novega objekta ampak za rekonstrukcijo in se sklicuje na izvedensko mnenje ... z dne 15. 4. 2010, ki je bilo izdelano v nepravdni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju (N 9/2008). Navaja, da je tudi drugostopenjski organ zaključil, da gre za rekonstrukcijo, da pa je njen zahtevek zavrnil iz razloga po 4. točki 66. člena ZGO-1. Meni, da bi morala toženka obrazložiti, katere izmed zahtevanih sestavin PGD nima, saj zgolj dejstvo, da je bil sestavljen v času veljavnosti Pravilnika o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije, ne pomeni avtomatično, da ne vsebuje vseh sestavin, ki jih zahteva Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji. Če bi upravni organ preučil PGD št. 040/04 iz junija 2004, bi ugotovil, da vsebuje vse sestavine, zaradi česar bi bilo treba njenemu zahtevku ugoditi. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 8. 5. 2013 izraža še stališče, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo nezahtevnega objekta. Ker v tem primeru ni treba priložiti PGD, je nepomembno, ali je bil PGD št. 040/04 izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera zavzel stališče, da je predmet odločanja v postopku zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na navedeno in ker ni sporno, da gabariti rekonstruiranega objekta ostajajo nespremenjeni (odmik se ne spreminja) je pravilno tudi stališče, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe tretje alineje 20. člena PUP, po kateri je v primeru, če v prostoru ni gradbene linije, gradbena meja, do katere lahko segajo novozgrajeni objekti, pogojena z vsaj 4-metrskim odmikom od meje sosednje parcele, pri čemer je manjši odmik možen ob soglasju lastnika prizadete sosednje parcele. Sodišče pa se strinja z obema odločbama tudi v delu, v katerem je pojasnjeno, da je ovira za izdajo gradbenega dovoljenja tožničina opustitev predložitve PGD, ki bi bil izdelan na podlagi določb Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji.

Zmotno je namreč tožničino razumevanje, da naj bi izpodbijana prvostopenjska zavrnilna odločba temeljila le na tem, da tožnica ni predložila soglasja lastnika sosednje parcele za manjši odmik od meje. Iz omenjene odločbe po mnenju sodišča jasno izhaja, da je bila tožnica v postopku pozvana k predložitvi PGD, ki bo izdelan v skladu s predpisom, veljavnim v času, ko je vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja (12. 5. 2008), česar pa do izdaje odločbe ni storila. Zato ne drži tožbena trditev, da naj bi šele drugostopenjski organ zavrnil zahtevek iz razloga po 4. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ki določa, da mora pristojni upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali ima projekt predpisane sestavine. To pomeni, da je drugostopenjski organ s svojimi razlogi le potrdil prvostopenjsko odločitev z vidika pomanjkljivosti PGD iz leta 2004, na katerega se je tožnica sklicevala v obravnavanem postopku, kot ovire za izdajo gradbenega dovoljenja.

Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnica pomislekov, ki se nanašajo na zahtevo za predložitev PGD, ki bo izdelan oz. dopolnjen v skladu s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji, v upravnem postopku ni navajala in jih prvič uveljavlja šele v obravnavani tožbi.

Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je upravni organ 30. 5. 2012 tožnico najprej pozval, naj vlogo dopolni s PGD v roku 30 dni, sicer se bo štelo kot da sploh ni vložena, pri čemer se je skliceval na 67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V zvezi s tem sodišče dodaja, da je v skladu s 1. točko drugega odstavka 54. člena ZGO-1 treba zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi najmanj dva izvoda PGD. Tožnica je na omenjeni poziv odgovorila z vlogo z dne 7. 6. 2011, tako da je upravni organ obvestila, da se PGD nahaja pri njem v drugem spisu, in mu predlagala, naj ga pridobi; če pa meni, da je potreben nov projekt, naj jo tem obvesti. Temu je sledil nov poziv z dne 13. 6. 2012, naj tožnica predloži soglasje lastnika parc. št. 530 k.o. ..., da uskladi parcelno številko zemljišča posega in da naj vlogo dopolni s PGD, ki bo izdelan v skladu s Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji, ki je veljal v času njene vložitve vloge za legalizacijo in rekonstrukcijo vinske kleti. Pri tem je organ poudaril, da je treba izdelati nov projekt ali pa projekt, ki je bil 29. 7. 2004 priložen k vlogi za legalizacijo in rekonstrukcijo kleti, ustrezno popraviti, saj je izdelan v skladu s Pravilnikom o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije, ki je veljal v času vložitve njene vloge v letu 2004. V zaključku jo je opozoril, da če v 30 dneh vloge ne bo dopolnila, se bo štelo, kot da sploh ni bila vložena (67. člen ZUP).

V nadaljevanju postopka je tožnica poslala še vlogi z dne 19. 6. in 12. 7. 2012, v katerih ni soglašala z zahtevo za predložitev soglasja, ker da ne gre za gradnjo novega objekta. V ničemer pa ni nasprotovala zahtevi po predložitvi novega PGD oziroma ustrezni dopolnitvi starega v skladu z novim pravilnikom, prav tako s tem v zvezi ni zahtevala novih pojasnil, niti ni navedla okoliščin, na podlagi katerih bi menila, da je zahteva neutemeljena. Omenjenemu ni nasprotovala niti v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. V tem pogledu so tožbene navedbe, da obravnavani PGD vsebuje sestavine v skladu s kasnejšim Pravilnikom o projektni in tehnični dokumentaciji, nedovoljene tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Enako velja za trditev iz pripravljalne vloge, da gre za gradnjo nezahtevnega objekta, ki jo je poleg tega tožnica navedla celo po izteku roka za vložitev tožbe (9. 1. 2013).

Neuveljavljanje ugovorov glede zahteve po predložitvi ustreznega PGD v pritožbi pa predstavlja oviro za njihovo obravnavanje v upravnem sporu tudi z vidika prvega odstavka 6. člena ZUS-1. Po tej določbi upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, te ni vložila. Uveljavljanje razlogov v tožbi, ki jih tožnica ni uveljavljala v pritožbi, bi namreč pomenilo, da je zahteva po izčrpanju pritožbe v upravnem postopku le formalna procesna ovira pred uveljavljanjem sodnega varstva. Tega pa pritožbi v upravnem postopku ni mogoče pripisati, ne glede na to, da se v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (prvi in drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

V zadevi ni sporno, da je bil PGD, ki ga je pripravil ... v juniju 2004, izdelan v času veljavnosti Pravilnika o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije (Uradni list RS, št. 35/98 in naslednji). To izhaja tudi iz PGD, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, saj je v njem izjava, da je bil pri izdelavi tehnične dokumentacije med drugim upoštevan tudi omenjeni pravilnik. Ta je prenehal veljati 3. 7. 2004 s sprejetjem novega Pravilnika o projektni in tehnični dokumentaciji, ki je na novo in celovito uredil podrobnejšo vsebino projektne dokumentacije (in ne le morebiti spremenil posamičnih določb veljavnega predpisa).

To pomeni, da je bil v času vložitve tožničine zahteve Pravilnik o projektni in tehnični dokumentaciji (Uradni list RS, št. 66/04 in naslednji) tisti akt, ki je predpisoval sestavine projekta, zato bi le na njegovi podlagi sestavljen PGD lahko bil predmet presoje, ali ima predpisane sestavine. V nasprotnem primeru je na investitorjevi strani, da zatrjuje in dokaže, da so sestavine PGD, ki je bil izdelan ob upoštevanju predpisov, ki ne veljajo več, po vsebini enake tistim, ki jih zahteva veljavni pravilnik. Ni pa organ v okviru ugotavljanja, ali je projekt popoln z vidika predpisanih sestavin, dolžan na lastno pobudo opravljati primerjave določb med prej in sedaj veljavnim prepisom, ugotavljati, ali veljavni pravilnik določa enako, več ali drugače od prej veljavnega, in šele nato opraviti presojo, ali je po prejšnjih predpisih izdelani PGD ustrezen tudi z vidika obstoječe zakonodaje in podzakonskih predpisov. Kot rečeno, bi morala tožnica to v postopku konkretizirano zatrjevati, česar pa ni storila. Zato je tudi njen ugovor, da v obrazložitvi odločbe ni navedeno, katerih sestavin PGD nima, neutemeljen.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).