Jedro

Pri razlogu iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je treba ugotoviti tudi težo kršitve, obliko krivde (naklep ali huda malomarnost) in da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pri ugotavljanju teh okoliščin je pomemben tudi zagovor delavca, saj gre predvsem za ugotavljanje subjektivnih elementov kršitve in subjektivnega odnosa delavca do njih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR zaradi več kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih 1. in 2. 4. 2006: ker ni opravljal odrejenega dela in je brez odobritve nadrejenega zapustil patruljo in odšel na območje druge Policijske postaje, ker je v gostinskem lokalu kršil javni red in mir in ker je grozil policistu ter mu poskusil preprečiti uradno dejanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik storil očitana dejanja in so dokazani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 111. člena ZDR. Ugotovilo je, da je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena, ker tožnik kot policist zaradi storjenih dejanj ne more nadaljevati delovnega razmerja. Tožena stranka je odpoved dala v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je tožena stranka že 2. 4. 2006 vedela tako za kršitev pogodbene obveznosti kot za storilca. Ker je odpoved dala šele 19. 4. 2006, je zamudila 15 dnevni prekluzivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR, kar bi moralo sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Zmotno je stališče sodišč, da začne subjektivni rok teči tisti dan, ko delavec poda svoj zagovor, pri čemer se tožnik zagovora ni udeležil ampak je podal pisni zagovor. Odločba, s katero je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, bi morala v izreku vsebovati tako abstraktni kot konkretni del. Ker napadena odločba tega nima, je ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni obrazložilo znakov kaznivega dejanja niti ni ugotavljalo posameznih elementov kaznivega dejanja. Obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja storjenega z očitanim dejanjem je bil s pravnomočno sodbo zavrnjen, postopek zaradi prekrška pa je bil ustavljen.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Tožnik uveljavlja vse revizijske razloge, vendar ne izrecno ne smiselno ne navede, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

7. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za izredno odpoved je dejansko vprašanje, zato je revizijsko sodišče pri tem vezano na dejansko ugotovitev nižjih sodišč. Tožnik tudi ne oporeka odločitvi sodišča v tistem delu, ko je to ugotovilo, da je tožnik storil dejanja, ki se mu očitajo. To še posebej velja za očitano neopravljanje odrejenega dela in zapustitev patrulje brez odobritve nadrejenega, torej glede odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Predmet revizijske presoje je tako le pravilnost izpodbijane sodbe glede odločitve o pravočasnosti dane odpovedi, glede vsebine odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o pravilnosti odločitve glede dejanj, ki imajo znake kaznivega dejanja (torej glede odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR).

8. Delodajalec mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 110. člena ZDR). Trenutek nastanka razloga, torej trenutek kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je pomemben za presojo objektivnega roka, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni pa nujno to tudi trenutek, ko začne teči subjektivni rok, saj ni nujno, da vsaka kršitev tudi že utemeljuje izredno odpoved. Pri razlogu iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je tako treba ugotoviti tudi še težo kršitve, obliko krivde (naklep ali huda malomarnost), v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR pa tudi še, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pri ugotavljanju teh okoliščin pa je pomemben tudi zagovor delavca, saj gre predvsem za ugotavljanje subjektivnih elementov kršitve in subjektivnega odnosa delavca do njih. Če bi bili ti elementi znani oziroma povsem evidentni že ob sami kršitvi, bi bilo to podlaga za postopanje delodajalca po drugem odstavku 111. člena ZDR: prepoved opravljanja dela. Očitno pa v obravnavanem primeru ni bilo tako, torej je tudi tožena stranka štela za pomembno, kaj ima tožnik povedati v svoj zagovor oziroma kako pojasnjuje in opravičuje očitane kršitve. Tožnik je podal pisni zagovor 18. 4. 2006, tožena stranka je štela, da navedbe tožnika njegovega ravnanja ne opravičujejo in šele s tem je štela, da je bila seznanjena, da očitani razlogi utemeljujejo izredno odpoved. Pravilna je zato odločitev sodišča druge stopnje, da je bila odpoved, dana 19. 4. 2006, pravočasna. Ob tem pa je treba nenazadnje upoštevati tudi to, da tožnik zoper dejanske ugotovitve in presojo glede pravočasnosti odpovedi, pritožbe sploh ni vložil. 9. Neutemeljene so revizijske navedbe glede oblike podane odpovedi. ZDR v 86. členu za izredno odpoved predpisuje le pisno obliko, glede vsebine odpovedi pa, da v odpovedi navede odpovedni razlog in da ga pisno obrazloži. Ker gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, je treba upoštevati tudi posebnosti, določene z ZJU, ki pa drugače določa le, da gre za pisno odločitev v obliki sklepa, ki mora biti obrazložen. To pomeni, da je povsem pravilen in zakonit sklep tožene stranke z dne 19. 4. 2006, ki v izreku navede odpovedne razloge, v obrazložitvi pa jih nato konkretno opiše in obrazloži. 10. Dejstva o tem, ali je do kazenskega postopka zaradi očitanih dejanj zoper tožnika sploh prišlo, ali kazenski postopek poteka in kakšen bo rezultat postopka, za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi niso odločilna. Presoja sodišča v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni odvisna od odločitve v kazenskem postopku (ki morda poteka celo istočasno). Delovno sodišče namreč ob presoji zakonitosti odpovedi iz navedenega razloga samo preizkusi, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, tudi če zoper delavca sploh ni bil uveden kazenski postopek (enako v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 262/2006 z dne 24. 10. 2006). Tudi iz drugih odločitev tega sodišča (npr. v zadevah VIII Ips 16/95, VIII Ips 92/95 in VIII Ips 3/2000), pa tudi iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije (npr. iz odločb Up-79/96, Up-173/96 in Up-342/2000), izhaja, da delovna sodišča lahko v delovnem sporu ugotavljajo le znake kaznivega dejanja, določba prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR pa jim celo naroča, da to morajo storiti. Ugotovitve o poteku in zaključku kazenskega postopka zoper tožnika torej ne predstavljajo odločilnih dejstev v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi.

11. Nenazadnje pa je treba upoštevati še, da tudi v primeru, če bi se ugotovila utemeljenost revizije v izpodbijanem delu, torej glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, bi ostala v veljavi pravnomočna odločitev o odpovedi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki jo tožnik (po vsebini) v reviziji sploh ne izpodbija.

12. Glede na vse navedeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).