Jedro

S tožbo po 4. odstavku 1. člena ZUS se lahko izpodbija le urejeno posamično razmerje, ni pa možno z njo terjati, da se pravno razmerje šele na novo uredi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1150/99-2 z dne 8.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala, naj toženi stranki, ki ni spremenila in dopolnila odredbe o določitvi ribiških rajonov in ribiških okolišev (Uradni list, št. 17/59 in Uradni list RS, št. 9/93 in 20/98) po njenem predlogu z dne 28.4.1999 in tudi ne v dodatnem roku na novo zahtevo z dne 6.7.1999, naloži, da v roku 30 dni od prejema sodbe, izda predlagano odredbo o spremembi in dopolnitvi navedene odredbe. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) potem, ko je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala izdajo podzakonskega predpisa, torej akta, ki ni posamični upravni akt, ki bi ga tožena stranka morala izdati v upravnem postopku v predpisanem roku. Ker izdaje akta, ki ni posamični upravni akt, tožnik ne more zahtevati v upravnem postopku, tudi ne more uveljavljati sodnega varstva po 26. členu ZUS. Izjema je tožba po 4. odstavku 1. člena ZUS, če se izpodbija akt, izdan v obliki predpisa, toda za tak akt, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-236/96-9 z dne 19.6.1997 (Uradni list RS, št. 41/97), ne gre.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja, da bi moralo upravno sodišče odločiti o njeni tožbi po 4. odstavku 1. člena ZUS. Meni, da je odredba o določitvi ribiških rajonov in ribiških okolišev akt državnega organa, izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja, saj povzroča posledice na točno določenem področju. To se da razbrati tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, ki si jo upravno sodišče po svoje napak razlaga. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo upravnemu sodišču, da po drugem senatu o zadevi razsodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba, kakršna je bila vložena na podlagi 26. člena in 31. člena ZUS (tožba zaradi molka), ni tožba po 4. odstavku 1. člena ZUS. Za tako tožbo gre, če tožnik, sklicujoč se na svojo pravico ali pravno korist, izpodbija zakonitost akta državnega organa (organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil), kolikor ureja posamična razmerja. S tako tožbo se torej izpodbija le zakonitost urejenega posamičnega razmerja, ni pa možno na tej podlagi terjati, da se pravno razmerje šele na novo uredi. Pri tem niti ni bistveno, ali gre res za ureditev posamičnega razmerja, kot trdi tožeča stranka, ali za ureditev, ki ima v razmerju do tožeče stranke še vedno splošen značaj in je podlaga za morebitno izdajo poznejšega posamičnega akta.

Zakaj v tem primeru ni mogoče izpodbijati molka tožene stranke, glede na določbe 2. in 3. odstavka 26. člena ZUS, po katerem se sme, ob določenih pogojih, sprožiti upravni spor, kadar organ ne izda upravnega akta, je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Glede tega sklepa prve stopnje, s katerim je bila zavržena tožba, tožeča stranka ne izpodbija. S tem da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, kakršna je bila vložena, ni kršilo nobene določbe ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS.