Jedro

Ker sta tožnici imeli prvič možnost uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanjih, ki bi izpričevala lojalnost, šele v tožbi, bi ju sodišče moralo v skladu s 44. členom ZUS pozvati, da se izjavita tudi glede domneve nelojalnosti ter navedeta morebitna dejstva in okoliščine, s katerimi jo izpodbijata.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2355/2000-8 z dne 13.6.2001 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 7.11.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote P. z dne 11.12.1995, s katero je upravni organ prve stopnje na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) ugotovil, da se B.S. po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945, ni štela za jugoslovansko državljanko.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da je upravni organ prve stopnje izvedel postopek ugotavljanja državljanstva skladno z 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92 in 13/94, ZDRS), po katerem je za državljanstvo posameznika v določenem časovnem obdobju odločilen predpis, ki je v tistem obdobju urejal pravno vez posameznika do države. Med te predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ. Retroaktivno uporabo določbe 2. odstavka 35. člena Zakon o državljanstvu FLRJ narekujejo tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji, v skladu s splošnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da B.S. ni izpolnjevala pogoja iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, saj se je dne 4.12.1948 (na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ, Uradni list FLRJ 105/48) nahajala v tujini, poleg tega pa je bila članica Kulturbunda in Štajerske domovinske zveze, posedovala pa je tudi rdečo izkaznico. Vse to potrjuje njeno nemško narodnost. Ob takšni zakonski določbi je nepomembna navedba o jugoslovanskem državljanstvu imenovane v odločbi Mestne zaplembene komisije na P. z dne 27.8.1945 in v sklepu Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 28.8.1945. Tožnici vlagata pritožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da je stališče sodišča prve stopnje glede vprašanja retroaktivne uporabe določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, napačno. Ustava FLRJ iz leta 1946 v 66. členu izrecno določa, da lahko zakonodajalec izjemoma sprejema zakone s povratno veljavo, vendar mora biti to v zakonu izrecno določeno. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je uveljavil 2. odstavek 35. člena, pa retroaktivne veljavnosti navedene določbe ni določil. To potrjujeta tudi stališči akademika prof. K. in S.J. Sklicevanje prvostopnega sodišča na določilo 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ je nedopustno tudi zato, ker ni postalo del pravnega reda Republike Slovenije. Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v 4. členu določa, da se kot republiški predpisi lahko uporabijo tisti predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona in v kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Iz odločbe ustavnega sodišča št. U-I-23/93 je namreč navedeno, da "če bi zakonodajalec danes uveljavil takšno ureditev, bi bila ta nedvomno v nasprotju s citiranimi ustavnimi določbami.

Prvostopno sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni presodilo, da sta jugoslovansko državljanstvo potrdila dva državna organa (Mestna zaplembena komisija na P. in Okrajno sodišče na P.). Predlagata ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), na katero se sklicuje pritožba, ugotovilo, da uporaba določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z ustavo. Po presoji ustavnega sodišča vsebuje določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi presodilo, da glede na takratne povojne razmere in izid vojne tedanjemu zakonodajalcu, kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. V skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva je zato treba po presoji ustavnega sodišča tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi navedene zakonske določbe, priznati njeno pravno veljavo. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožnici v tem pritožbenem postopku, kljub morebitnim drugačnim stališčem nekaterih pravnih teoretikov, ne moreta uspešno uveljaviti ugovora retroaktivne uporabe iste zakonske določbe.

Določilo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v tem primeru ni bilo uporabljeno kot republiški predpis v smislu določb Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 1/91), ampak skladno z določbo 39. člena ZDRS, po kateri se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS in s katero je pri ugotavljanju državljanstva zagotovljena pravna kontinuiteta. To je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je z uporabo navedene določbe kot republiškega predpisa kršeno določilo 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Ker je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi presodilo, da navedba o jugoslovanskem državljanstvu B.S. v odločbi Mestne zaplembene komisije na P. z dne 27.8.1945 in v sklepu Okrajnega sodišča na P. z dne 28.3.1945, v tem primeru ni pomembna, za kar je navedlo tudi razloge, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da ta okoliščina ni bila presojena.

Čeprav tožnici v tožbi, kljub temu, da ju zastopa odvetnik, nista izpodbijali zakonite domneve nelojalnosti B.S., to možnost pa sta imeli (3. odstavek 14. člena ZUS), je vendarle res, da sta to možnost imeli dejansko šele v tožbi. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ te možnosti namreč nista imeli v upravnem postopku, ne pred izdajo prvostopenjske odločbe z dne 11.12.1995 niti v pritožbi, vloženi v letu 1995, torej pred objavo navedene odločbe ustavnega sodišča. Glede na tako vsebino tožbe, ki ne vsebuje nobenih konkretnih dejstev in okoliščin o ravnanjih, ki bi izpričevala lojalnost in izpodbila domnevo nelojalnosti, sodišče o lojalnosti niti ni moglo nič presoditi. Ker pa sta tožnici ta pomembna dejstva in okoliščine, ki bi lahko vplivala na odločitev, imeli prvič možnost uveljavljati v tožbi, bi moralo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, postopati v skladu s 44. členom ZUS ter tožnici pozvati, da se v določenem roku izjavita tudi glede domneve nelojalnosti ter navedeta morebitna dejstva in dokaze, s katerimi jo izpodbijata. Če bi tožnici v pripravljalnem postopku navedli konkretna dejstva in okoliščine, bi jih moralo sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 50. člena presoditi na glavni obravnavi. Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo z vidika pravic obeh tožnic dovolj trdne podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (51. člen ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.