Jedro

Izjave tožnika na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in da za izjave o tem, da bi ga na Hrvaškem deportirali v Turčijo, ni predložil nobenega dokaza. Pravilno je tudi ugotovila, da imajo prosilci za azil na Hrvaškem podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna, da je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije ter da tožnik ni navedel konkretnih dogodkov, zaradi katerih ga Slovenija ne more oziroma ga ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Na podlagi navedenega je pravilno sklepala, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

Ker je sodišče pojasnilo, da ne sledi navedbam, da bi bil tožnik v primeru predaje Hrvaški izpostavljen nevarnosti ponižujočega in nečloveškega ravnanja, je iz enakih razlogov zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz centralne baze Eurodac je tožena stranka dobila podatek, da je bil tožnik 2. 2. 2022 vnesen v centralno bazo Eurodac s strani Republike Hrvaške. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z (b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Od Republike Hrvaške je prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu z (b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem je povedal, da se na Hrvaško noče vrniti, ker je na lastne oči videl, da so hrvaški varnostni organi veliko Kurdov deportirali nazaj v Republiko Turčijo ne glede na to, da so imeli utemeljene razloge za pridobitev mednarodne zaščite. Če pa bi bil deportiran nazaj v Turčijo, ga bodo zaprli. Na Hrvaškem je bil 8 dni v karanteni in 6 dni v izolaciji, nato pa je bil nastanjen na odprti oddelek in je po dveh dneh krenil proti Sloveniji. V času bivanja se mu na Hrvaškem ni zgodilo nič konkretnega, neprijetnega.

3. Tožena stranka ugotavlja, da izjave tožnika ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Za izjave o tem, da bi ga deportirali v Turčijo, pa ni predložil nobenega dokaza. Glede na dejstvo, da je 14 dni bival v izolaciji in karanteni, je nemogoče, da bi bil v kontaktu z osebami, katerih prošnja za mednarodno zaščito je bila v Republiki Hrvaški zavrnjena in jih dejansko deportirajo v izvorno državo. Na odprtem oddelku v azilnem domu Porin pa je bival samo dva dni. Prosilci imajo na Hrvaškem podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije. Tožnik ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Slovenija ne more oziroma ga ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Na podlagi navedenega ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

4. Tožnik v tožbi navaja, da glede na potencirano poslabšanje tožnikovega duševnega zdravja med pridržanjem v Centru za tujce, kar je razvidno iz diagnoze pristojnega lečečega psihiatra, urgentne oskrbe v Psihiatrični bolnici Idrija in njegove prošnje z dne 29. 3. 2022 za ponovni pregled, odločno nasprotuje transferju v Republiko Hrvaško. Prej ni niti razumel, kako bi bil obravnavan kot oseba s psihičnimi težavami, saj se tako dolgo na ozemlju Hrvaške ni nahajal. Iz več poročil izhaja, da je obravnava oseb s psihičnimi težavami na Hrvaškem neprimerna. Tožena stranka ni preverila, ali bi tožniku sploh bila omogočena primerna zdravstvena obravnava v primeru transferja na Hrvaško. Pri tem se sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M. S. S., ki je zavzelo stališče, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU dokazno breme prenese na toženo stranko. Država vračanja mora aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država spoštovala človekove pravice. Glede tožnikovih zatrjevanj, ki se vežejo na diskriminatorno obravnavo hrvaških migracijskih organov do prosilcev za mednarodno zaščito kurdske narodnosti, pa pove, da je to že prej izvedel od ostalih prosilcev za azil. Tožena stranka bi morala preučiti relevantna poročila glede stanja na Hrvaškem, saj je ravnanje hrvaških organov splošno znano in javno obeleženo v mnogih poročilih. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

5. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Če bi se to zgodilo, bi mu nastala težko popravljiva škoda.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni navedel, da bi bil podvržen nehumanemu ravnanju kot oseba z duševno motnjo, saj iz njegove izjave pri podaji prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je na vprašanje, ali ima kakšne posebne potrebe ali probleme (na primer zdravstvene), odgovoril negativno. Tožena stranka kljub tožbeni noviteti poudarja, da je po izpodbijanem sklepu prejela zdravniško potrdilo, iz katerega pa ne izhaja, da bi njegove duševne motnje nastale zaradi situacije v času njegovega bivanja v zagrebškem azilnem domu Porin, ampak zaradi trenutne situacije v Republiki Turčiji. Tožnik nima duševne motnje, ampak je v dani situaciji v stiski, ker ne more pomagati svoji družini v izvorni državi. Iz informacij o razmerah v Republiki Hrvaški izhaja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški pravico do zdravstvenega varstva, ki sicer vključuje nujno medicinsko pomoč in prepotrebno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Prosilcu, ki potrebuje posebna sprejemna ali postopkovna jamstva, se zagotovi ustrezna zdravstvena oskrba v zvezi s specifičnim stanjem ali posledicami, ki jih povzročijo ta dejanja. Po hrvaškem „Zakonu o međunarodnoj i privremeni zaštiti“ je predpisan preventivni zdravstveni pregled ob nastanitvi in ga je prosilec dolžan opraviti, zato tožnikove trditve, da ne bo imel zdravstvene oskrbe, ne izkazujejo realnega stanja v zvezi z zdravstvenim varstvom prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Tožena stranka je proučila tudi dokument „Integracija u Hrvatskoj u praksi“, izdan s strani Centra za mirovne študije v Zagrebu in ugotovila, da ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci. Na voljo jim je zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Dugavama Zagreb, kjer je organizirana celo posebna ambulanta za prosilce za mednarodno zaščito. V kolikor slovenska zdravstvena služba meni, da tožnik potrebuje zagotovitev kakršnekoli posebne obravnave po prihodu v odgovorno državo članico, bo tožena stranka te podatke posredovala v posebnem obrazcu, predpisanem s strani Evropske komisije, da bo ustrezna obravnava zagotovljena tudi v Republiki Hrvaški. Tožena stranka predlaga, da naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je v navedeni zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, je določilo (b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da izjave tožnika na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in da za izjave o tem, da bi ga na Hrvaškem deportirali v Turčijo, ni predložil nobenega dokaza. Pravilno je tudi ugotovila, da imajo prosilci za azil na Hrvaškem podobne pravice kot v Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna, da je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije ter da tožnik ni navedel konkretnih dogodkov, zaradi katerih ga Slovenija ne more oziroma ga ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Na podlagi navedenega je pravilno sklepala, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

10. Tožnik v tožbi navaja, da ima težave z duševnim zdravjem in da je za obravnavanje oseb s psihičnimi težavami Republika Hrvaška neprimerna in s tem v zvezi toženi stranki očita, da ni preverila, ali bi tožniku bila omogočena primerna zdravstvena obravnava v primeru transferja na Hrvaško. V zvezi z navedenim očitkom sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem sporu ni izražal tega pomisleka, saj tega na osebnem razgovoru ni povedal. Četudi bi se to tožbeno novoto upoštevalo, pa tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi bila njegova obravnava v zvezi s psihičnimi težavami na Hrvaškem neprimerna. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na obstoj javnih informacij o pomanjkljivostih sistema in pri tem v opombi tožbe citira poročilo Švicarskega sveta za begunce. Iz povzetka, ki ga citira, izhaja, da je dostop do psihološke obravnave na Hrvaškem težaven tudi za hrvaške državljane in da so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne. Pomanjkanje smiselne in temeljite obravnave bi lahko oviralo proces integracije, učinki travme in kroničnega stresa na duševno zdravje so podcenjeni in nepriznani. Podporo in obravnavo oseb s psihološkimi težavami izvajajo nevladne organizacije, katere financira država, vendar sama ne zagotavlja podpore.

11. Iz navedenega poročila po presoji sodišča še ne izhajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s psihiatrično pomočjo prosilcem za azil, saj iz poročila izhaja, da so minimalne možnosti glede dolgotrajnega zdravljenja, da pa ista težava obstaja tudi za hrvaške državljane. Iz tega poročila pa ne izhaja, da ne bi bila zagotovljena nujna in hitra psihiatrična pomoč, če bi bilo to potrebno. Dostop do zdravnika psihiatra, če ne gre za nujno zadevo in če je potrebno dolgotrajno zdravljenje, pa še ne kaže na sistemsko pomanjkljivost, saj je v poročilu navedeno, da je to težava tudi za hrvaške državljane.

12. Poleg tega je tožena stranka po presoji sodišča v odgovoru na tožbo dovolj prepričljivo pojasnila, da je bojazen, da tožnik ne bi bil deležen ustrezne zdravstvene oskrbe, neutemeljena, s tem, ko je navedla, da hrvaška zakonodaja o mednarodni zaščiti vključuje tudi pravico do zdravstvenega varstva, tudi do nujne medicinske pomoči in zdravljenja bolezni in resnih duševnih motenj, ter z navedbo, da je v azilnem domu Porin zdravnik prisoten dvakrat tedensko, kar izhaja iz dokumenta „Integracija u Hrvatskoj u praksi“, kot tudi z zagotovilom, da če bo to potrebno, bo podatke o tožnikovem stanju posredovala Republiki Hrvaški, če bo taka ocena slovenske zdravstvene službe. Razen tega pa tudi iz zdravniškega potrdila, ki ga je tožnik predložil, izhaja, da je tožnik v času pregleda rekel, da nima težav, da je sicer res razmišljal o samomoru, v času pregleda pa je zanikal, da bi imel še vedno tovrstne težave. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe v zvezi s tem, da na Hrvaškem ne bo deležen ustrezne zdravstvene oskrbe, neutemeljene.

13. V zvezi s tožnikovimi zatrjevanji, da bi ga Republika Hrvaška izročila izvorni državi, pa tožnik v tožbi navaja, da je to izvedel od ostalih prosilcev. Zgolj pavšalno navajanje, da Republika Hrvaška prosilce vrača v Turčijo, pa četudi je tožnik videl kakšen tak primer, ne pomeni, da so bile zatrjevane okoliščine preganjanja v zadevah, ki jih tožnik navaja, enake razlogom in okoliščinam, ki jih za mednarodno zaščito uveljavlja tožnik sam. Sodišče ob tem še pojasnjuje, da se vsaka prošnja za mednarodno zaščito obravnava individualno na podlagi presoje dejstev in okoliščin posameznega primera. Zgolj posplošeno zatrjevanje, da Republika Hrvaška vrača prosilce za azil Turčiji, ne da bi tožnik te očitke konkretiziral, pa ne zadošča. 14. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

15. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

16. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

17. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da bi bil v primeru vrnitve na Hrvaško še pred pravnomočnostjo odločitve izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Do navedbe o tem, da bi bil v tožnik v primeru predaje Hrvaški izpostavljen nevarnosti ponižujočega ravnanja, se je sodišče že opredelilo v tej sodni odločbi s tem, ko je ugotovilo, da ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Vsebina predloga za izdajo začasne odredbe se ne razlikuje od tožbenih navedb, do katerih se je pa sodišče že opredelilo v obrazložitvi točke I izreka izpodbijane sodbe. Ker je sodišče pojasnilo, da ne sledi navedbam, da bi bil tožnik v primeru predaje Hrvaški izpostavljen nevarnosti ponižujočega in nečloveškega ravnanja, je iz enakih razlogov zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.