Jedro

Pritožnik lahko uveljavlja pritožbene novote v skladu z določbo 1. odst. 352. čl. ZPP/77.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je glede glavnice v znesku 141.960,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku 352.350,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.9.1994 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki izpodbija izrek sodbe do zneska 141.960,00 SIT s pripadki, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v dopolnitev postopka sodišču prve stopnje oziroma, da samo razpiše glavno obravnavo zaradi zaslišanja predlagane priče in izvedbe ostalih ponudenih dokazov ter izrek pobijane sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek do zneska 141.960,00 SIT s pripadki zavrne, tožencu pa prizna v breme tožnika stroške te pritožbe in nadaljnjega postopka. V obrazložitvi svoje pritožbe tožena stranka navaja, da predvsem ni točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec svojega ugovora ni uspel dokazati z ustreno pričo ali z drugim dokazilom, da mu je namreč tožnik priznal provizijo 20,00 SIT za en kg dobavljenega blaga, namreč kmetijskih pridelkov (paradižnika in kumaric). Tožnik sam namreč priznava, zaslišan kot stranka, da sta bila s tožencem v poslovnem razmerju od leta 1991. Povsem razumljivo in logično je, da toženec ni opravljal za tožnika svojih uslug iz tega razmerja brezplačno. Zato bi moralo sodišče slediti izjavi toženca kot stranke o dogovoru in dogovorjeni proviziji, tudi če toženec doslej ni uspel predlagati sodišču ustrezno pričo ali drug verodostojen dokaz o tem dejstvu. Po pregledu razlogov pobijane sodbe je toženec iz pojasnila svoje izvenzakonske partnerke R. M. ugotovil, da tak dokaz po navedeni osebi kot priči obstaja, ker je namreč imenovani v telefonskem razgovoru tožnik ob priliki sporočila za toženca, da ima pripravljeno blago in da naj mu toženec dostavi lesene zabojnike za prevoz blaga, izjavil, češ ali niste zadovoljni z 20,00 SIT za en kg robe in istočasno priznal tudi svoj dolg 30.000,00 SIT za dostavo lesenih zabojnikov. Toženec zaradi tega naknadno predlaga zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja zaslišanje imenovane, ki stanuje na naslovu toženca kot priče in prilaga v dokaz količine prevzetega blaga še tri fotokopije svojih zapisnikov o prevzetih količinah v skupni teži 5590 kg. Po zatrjevanem dogovoru mu torej pripada provizija v znesku 111.960,00 SIT za prevzeto blago in poleg tega še priznani strošek za dostavo zabojnikov v višini 30.000,00 SIT, skupno torej 141.960,00 SIT.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi treh dobavnic z dne 15.8.1994, 16.8.1994 in 18.8.1994, da je tožnik dobavil tožencu določeno blago, zelenjavo, pri čemer je tožnik zatrjeval, da mu je toženec le za dobavo po prvi dobavnici delno plačal dobavljeno blago z zneskom 150.000,00 SIT, za vse ostalo blago po prvi dobavnici ter po drugi in tretji pa mu je ostal dolžan. Toženec pa je navedel, da sta se s tožnikom dogovorila, da bo 20.000,00 SIT od prodaje paradižnika toženčevih, od tega je toženec plačal 6 % od prodaje na Rudniku. toženec je povedal, da so ti dogovori, na katere se je skliceval, potekale ustno in sicer samo med pravdnima strankama, tako da kakšnih prič, ki bi potrdili takšne dogovore, tožena stranka nima. Iz navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka svoje trditve uspela ustrezno listinsko dokazati, tožena stranka pa svojih navedb ni z ničemer dokazala, zato jih sodišče ni moglo upoštevati.

Pritožbene navdbe predstavljajo pritožbeno novoto v smislu določbe 1. odst. 352. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva in k tem dejstvom predlaga tudi nove dokaze. Samo iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu, torej glede glavnice v znesku 141.960,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in le v tem obsegu vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče namreč meni, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno opraviti novo glavno obravnavo, na njej zaslišati v pritožbi predlagano pričo, po potrebi pa ponovno zaslišati tudi obe pravdni stranki, nakar bo šele lahko sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo in o stvari znova odločilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je utemeljena v določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.