Jedro

Glede na trditveno podlago tožbe in postavljen tožbeni zahtevek bi sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo ugotovitveni del tožbenega zahtevka (česar tožnica ne izpodbija), moralo zavrniti tudi v celoti glede zahtevanega plačila 63.000,00 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje glede na tožbeno trditveno podlago in postavljen tožbeni zahtevek ni imelo podlage za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev o utemeljenosti zahtevka za plačilo zahtevanega zneska na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki II/1 izreka spremeni tako, da v tem delu glasi: ″Zavrne se (podredni) tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.296,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2014 dalje do plačila.″

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in pritožbi tožeče stranke se delno ugodi ter se izpodbijana odločitev v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v tem delu glasi: ″Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 3.477,78 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.″

III. Pritožba tožeče stranke se v preostalem delu zavrne.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 585,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da se zavrne primarni tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata nepremičnini parc. št. 248/2 in 246/2 k.o. Pusto polje in da se ugotovi, da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju 70 % (točka I izreka), - delno je ugodilo (podrednemu) tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki dolžnost plačati tožeči stranki 4.296,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2014 dalje do plačila (točka II/1 izreka), - zavrnilo pa je (podredni) zahtevek tožeče stranke v delu glede še zahtevanih 58.703,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2014 dalje do plačila (točka II/2 izreka), - tožeči stranki pa je naložilo dolžnost plačati toženi stranki stroške postopka 3.544,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po poteku tega roka do plačila (točka III izreka).

2. Obe pravdni stranki sta vložili pritožbi, tožnica je izpodbijala odločitev o stroških pravdnega postopka v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje, toženec pa je izpodbijal odločitev v prisodilnem delu, to je v točki II/1 izreka in odločitev o stroških postopka v točki III izreka.

3. Pravdni stranki sta vložili tudi vsaka svoj odgovor na pritožbo nasprotne stranke.

O utemeljenosti toženčeve pritožbe

4. Nosilni pritožbeni razlog po toženčevi pritožbi je trditev, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o podrednem tožbenem zahtevku prekoračilo trditveno podlago tožnice in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi tožnici nobenega zneska iz naslova vlaganj v toženčevo premoženje, ker tožnica tega ni zahtevala. Zatrjevala je sicer vlaganja, vendar je s trditvami utemeljevala svoj večji delež na skupnem premoženju in trdila, da sta nepremičnini parc. št. 248/2 in 246/2 k.o. ... skupno premoženje, da je s svojimi denarnimi sredstvi v večji meri, kot toženec, prispevala k povečanju vrednosti stanovanjske hiše na parc. št. 248/2, ki je skupno premoženje, in da ji zato pripada večji delež na skupnem premoženju, in sicer v razmerju 70 % proti 30 % v njeno korist. Trdila je še, da realna tržna vrednost obeh nepremičnin, ki sta skupno premoženje, po oceni tožnice znaša 90.000,00 EUR, zato bi njej pripadal delež v znesku 63.000,00 EUR (70 % od 90.000,00 EUR). Zatrjevala je še, da če se toženec ne strinja z delitvijo premoženja, je tožnica v zameno za svoj solastniški delež na skupnem premoženju pripravljena sprejeti izplačilo 70 % tržne vrednosti stanovanjske hiše in kmetijskega zemljišča in iz tega naslova uveljavlja podredni zahtevek kot nadomestno izpolnitev toženca.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je s takimi trditvami tožnica zahtevala, da sodišče prve stopnje ugotovi, da spadata obe predmetni nepremičnini v skupno premoženje pravdnih strank in da ugotovi tožničin delež na tem skupnem premoženju v višini 70 %. Z zahtevkom v delu, da ji naj toženec plača 63.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, pa je dejansko zahtevala civilno delitev v ugotovitvenem delu zahtevka ugotovljenega skupnega premoženja. Celoten postavljeni tožbeni zahtevek je dejansko kumulacija ugotovitvenega in dajatvenega dela, ker v dajatvenem delu zahteva plačilo denarne vrednosti 70 % deleža na skupnem premoženju.

Tožnica ni zatrjevala, da je z vlaganji svojega posebnega premoženja v obnovo (adaptacijo) predmetnih nepremičnin povečala vrednost toženčevega solastnega deleža 1/2 predmetnih nepremičnin in da je v posledici njenih vlaganj toženec obogaten, sama pa je prikrajšana, s postavljenim dajatvenim zahtevkom za plačilo 63.000,00 EUR ni zahtevala povrnitve zaradi njenih vlaganj povečane vrednosti toženčeve 1/2 nepremičnin.

Glede na trditveno podlago tožbe in postavljen tožbeni zahtevek bi sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo ugotovitveni del tožbenega zahtevka (česar tožnica ne izpodbija), moralo zavrniti tudi v celoti glede zahtevanega plačila 63.000,00 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje glede na tožbeno trditveno podlago in postavljen tožbeni zahtevek ni imelo podlage za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev o utemeljenosti zahtevka za plačilo zahtevanega zneska na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi. Materialno pravo je uporabilo zmotno, saj je ugotavljalo in ugotovilo pravno relevantna dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala in ji prisodilo denarno terjatev na podlagi temelja, ki ga tožnica ni zatrjevala in ki ni bila predmet tožbenega zahtevka.

6. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotna uporaba materialnega prava je glede na obrazloženo utemeljen, zato je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev pod točko II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek, da je toženec tožnici dolžan plačati 4.296,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2014 do plačila.

O utemeljenosti tožničine in toženčeve pritožbe zoper odločitev o stroških postopka

7. Tožnica v pritožbi utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje tožencu nepravilno in v nasprotju s sklepom, sprejetim na glavni obravnavi 30. 8. 2016, priznalo kot njegove stroške za izvedenca v znesku 726,86 EUR.

Iz razpravnega zapisnika na list. št. 65 do 67 spisa in sklepa na list. št. 110 - 111 spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje naložilo pravdnima strankama obveznost plačila stroškov za izvedenca vsaki do 1/2 in da so bili stroški in nagrada izvedencu v višini 726,86 EUR plačani v deležu 1/2 iz toženčevega predujma, v deležu 1/2 pa iz sredstev brezplačne pravne pomoči Okrožnega sodišča v Mariboru, ker je bila tožnica z odločbo Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru (list. št. 71 do 76 spisa) oproščena plačila stroškov sodnega izvedenca gradbene stroke v tej pravdi. Torej so tožencu nastali stroški za izvedenca le v višini 363,43 EUR.

8. Pritožba utemeljeno trdi tudi, da obrazložitev v točki 79 izpodbijane sodbe ne omogoča preizkusa pravilnosti ugotovitve, da znašajo toženčevi stroški za pooblaščenca 2.994,75 EUR in je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da so v točki 79 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno obrazloženi le toženčevi potni stroški, ki jih pritožba izrecno ne izpodbija. Ugotovljeno bistveno kršitev v odločitvi o stroških postopka pa je lahko odpravilo pritožbeno sodišče na seji senata z upoštevanjem toženčevega stroškovnika na list. št. 131 spisa, ker odločitev o stroških postopka ne terja obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP).

9. Na podlagi toženčevega stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je priglasil stroške za pooblaščenca v višini 2.994,75 EUR in stroške izvedenine 726,86 EUR ter svoje potne stroške, kar je obrazloženo zgoraj. Ker se je postopek na prvi stopnji začel s 4. 11. 2014 vloženo tožbo, je pravna podlaga za odmero stroškov in nagrade pooblaščencu v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS, št. 2/2015) Zakon o odvetniški tarifi (ZODvt, Ur. list RS, št. 67/2008).

Pravilno je toženec priglasil nagrado za postopek (od vrednosti primarnega zahtevka, enako je storila tožnica v svojem stroškovniku) po tar. št. 3100 v višini 1.089,40 EUR, za narok po tar. št. 3102 v višini 1.005,60 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 in potne stroške pooblaščenca za prihod na 4 naroke za glavno obravnavo na relaciji B. - C. - B. in enkrat na ogled z izvedencem na relaciji B. - Š. - B., skupaj 918,14 km po 0,37 EUR za kilometer, torej skupaj 339,71 EUR, kar skupaj s pripadajočim Davkom na dodano vrednost po tar. št. 6007 znaša 2.994,75 EUR. Glede na obrazloženo znašajo potrebni toženčevi stroški 3.477,78 EUR in ne 3.841,21 EUR, kot mu je priznalo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju toženčevega pritožbenega uspeha in posledične spremembe prisodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je toženec v tej pravdi v celoti uspel, tožnica pa propadla. Zato in ker je toženec zahteval v postopku povrnitev vseh nastalih pravdnih stroškov, je tožnica dolžna tožencu povrniti vse pred sodiščem prve stopnje nastale potrebne stroške pravdnega postopka, ki znašajo 3.477,78 EUR.

10. Toženčeve pritožbene trditve v zvezi z izpodbijanjem višine tožnici priznanih potrebnih stroškov v izpodbijani sodbi pa so nepomembne v posledici ugoditve toženčevi pritožbi in spremembe izpodbijane sodbe glede odločitve o glavnem zahtevku in stroških postopka, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

11. Toženec je torej v tem pravdnem postopku uspel s pritožbo, tožnica pa je le delno uspela glede odločitve o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče njen pritožbeni uspeh ocenilo kot zanemarljiv, stroške vloženega odgovora na pritožbo pa kot nepotrebne stroške. Odločilo je, da mora tožnica povrniti tožencu celotne potrebne pritožbene stroške.

Toženec je priglasil stroške v obsegu nagrade za postopek po tar. št. 3210 1.340,80 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 in 22 % DDV po tar. št. 6007, kar skupaj znaša 1.660,18 EUR, priglasil pa je tudi stroške za plačano sodno takso za pritožbo 240,00 EUR, torej skupaj 1.900,18 EUR.

Toženec je s pritožbo izpodbijal prisodilni del sodbe, torej prisojeni znesek 4.296,25 EUR, zato znaša nagrada za postopek po tar. 3210 283,20 EUR. Iz dohodnega žiga na toženčevi pritožbi (list. št. 149) izhaja, da je bila pritožba oddana neposredno na vložišču sodišča, zato tožencu niso nastali stroški 20,00 EUR po tar. št. 6002. Plačal pa je sodno takso za pritožbo 240,00 EUR, zato so ti stroški tožencu nastali. Toženčev odgovor na pritožbo pa po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben. Tako znašajo toženčevi potrebni stroški pritožbenega postopka 585,50 EUR in toliko mu mora povrniti tožnica v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, ker je toženec v pritožbi zahteval zakonske zamudne obresti od stroškov postopka za primer zamude.

12. O vseh stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo z upoštevanjem določb prvega in tretjega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP.