Jedro

Ker legalizacija objekta pomeni izdajo upravnega dovoljenja za že zgrajeni objekt, je izdaja lokacijskega dovoljenja za sporni objekt odvisna od pogojev, ki jih določa veljavni PUP. Kot izhaja iz predložene lokacijske dokumentacije, ki je med predloženimi spisi, je obravnavani objekt, za katerega legalizacijo gre, "zgrajeno leseno gospodarsko poslopje za potrebe drvarnice, orodjarne in skladišča orodja kot sestavni del objekta". Prav na podlagi lokacijske dokumentacije in ob upoštevanju dejanskega stanja na terenu, ugotovljenega ob ogledu (zapisnik o ogledu z dne 28.10.2002 je med spisi), je upravni organ presodil, da gre v obravnavani zadevi za pomožno stavbo, kot jo opredeljuje 38. člen PUP. Po določbi 45. člena PUP pa v Ureditvenem območju, kjer je sporna lokacija, pomožnih stavb ni dovoljeno graditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 19.7.2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 31.3.2004. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo upravnega dovoljenja za legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši, ki je zgrajen na zemljišču s parc. št. 15 k.o....

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke, da se predmetna lokacija nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za Novo mesto (izven mestnega jedra) in predmestna središča (v nadaljevanju PUP), konkretneje pa naj bi zemljišče, ki je predmet pozidave, ležalo v območju IV-Š in v Ureditvenem območju IV/C3, kar izkazuje lokacijska dokumentacija. Za to ureditveno območje velja določba 45. člena PUP, ki kot tip gradbene enote predpisuje "vzdolžno GE II", v njem po isti določbi ni dovoljeno graditi pomožnih stavb. Sporna je namembnost objekta, ki se legalizira. Po določbi 45. člena PUP na območju z oznako IV/C3 dejansko ni dovoljeno graditi pomožnih stavb, če bi v tej zadevi že šlo za tak objekt. Ni pa mogoče prezreti, da tožnika dejstvo, da bo prizidek namenjen bivanju, zatrjujeta šele v tožbi. Navajata, da naj bi se prizidek uporabljal kot kurilnica, pralnica ter sušilnica, že sedaj pa naj bi investitorja v njem imela peč za centralno ogrevanje in cisterno za olje, sicer pa naj bi bila glavna stavba povezana s prizidkom preko elektro in vodovodne inštalacije ter inštalacij centralne kurjave. Navedeni ugovori tožnikov so tožbene novote, teh pa po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS stranke ne morejo uveljavljati šele v upravnem sporu, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, ki se izpodbija v upravnem sporu. Po vpogledu v PUP sodišče ugotavlja, da ta predpis sicer ne vsebuje določbe, ki bi konkretno določala odmik predvidenega objekta od sosednje posestne meje, pač pa numerično določa, da mora biti najmanjša širina funkcionalnega zemljišča okrog objekta 2,50 m (36.a člen PUP, 2. člen novele PUP, Uradni list RS, št. 35/97). To po presoji sodišča prve stopnje v konkretnem primeru pomeni, da mora biti tudi odmik sporne gradnje od sosednje posestne meje 2,50 m. Iz lokacijske dokumentacije je razvidna lega objekta, ki se legalizira in kaže, da je obravnavani objekt zgrajen neposredno ob posestni meji. Tej ugotovitvi pritrjujeta tudi tožnika v pritožbi in navajata, da je odmik od sosednje posestne meje 20 cm. Ob takem dejanskem in pravnem stanju zadeve je organ prve stopnje tudi presoji sodišča prve stopnje ravnal pravilno, ko je zavrnil zahtevo tožnikov za izdajo dovoljenja za legalizacijo objekta, prav tako pa je pravilno ravnala tožena stranka, ko je tako odločitev potrdila.

Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navajata, da tožbene navedbe ne predstavljajo tožbenih novot, temveč podrobnejšo utemeljitev njunih dosedanjih navedb, da gre v konkretnem primeru za prizidek kot sestavni del objekta, kot je bilo navedeno tudi že v popravljeni lokacijski dokumentaciji. Tožnika sta dostavila prvostopenjskemu upravnemu organu popravljeno lokacijsko dokumentacijo, iz katere je razvidno, da gre v konkretnem primeru za prizidek kot sestavni del glavnega objekta. Določba 3. odstavka 14. člena ZUS bi bila napačno uporabljena tudi v primeru, če bi tožbene navedbe res pomenile novote, saj upravno-sodna praksa razlaga to določbo tako, da mora sodišče ugotoviti tudi, ali bi nova dejstva ali novi dokazi, ki jih stranka navede oziroma predlaga šele v upravnem sporu lahko bili podlaga za drugačno odločitev. Te ugotovitve pa izpodbijana sodba nima, zaradi česar se ne da preizkusiti. Tožnikoma ni jasno, zakaj je prvostopenjski upravni organ kljub popravljeni lokacijski dokumentaciji, iz katere je izhajalo, da predstavlja prizidek sestavni del glavnega objekta, zavrnil njun zahtevek za izdajo odločbe za legalizacijo tega prizidka. Prvostopenjski organ bi si moral prizidek še enkrat ogledati in na ta način ugotoviti za kakšen prizidek gre. V posledici vsega je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zahtevek tožnikov pa je bil neutemeljeno zavrnjen. Tožena stranka v svoji odločbi ni pojasnila, katere listine potrjujejo, da gre v primeru sporne drvarnice za pomožen objekt, zato te odločbe ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je sklicevanje izpodbijane sodbe na odmik od sosednje parcele. Tudi glavni objekt - hiša ni toliko oddaljen od meje, saj oddaljenost hiše, ki stoji morda že sto let, znaša le 1,4 m. Na tem mestu, kjer sta tožnika postavila leseni prizidek, je stala prej lesena drvarnica. Ta drvarnica je bila postavljena že pred več kot šestdesetimi leti, to je prej, kot je bila hiša na sosednjem zemljišču. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, kot je to presodilo že sodišče prve stopnje.

ZUN, ki je veljal v času, ko se je začel postopek pred organom prve stopnje, in ki se v postopku uporablja v skladu z določbo 190. člena Zakona o graditvi objekta (Uradni list RS, št. 110/02, ZGO-1), v 2. odstavku 54. člena določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po določbi 55. člena ZUN se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih.

V obravnavani zadevi je sporna legalizacija prizidka tožnikov ob zahodni strani njune stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 15 k.o.... Ker legalizacija objekta pomeni izdajo upravnega dovoljenja za že zgrajeni objekt, je izdaja lokacijskega dovoljenja za sporni objekt odvisna od pogojev, ki jih določa veljavni PUP. Kot izhaja iz predložene lokacijske dokumentacije, ki je med predloženimi spisi, je obravnavani objekt, za katerega legalizacijo gre, "zgrajeno leseno gospodarsko poslopje za potrebe drvarnice, orodjarne in skladišča orodja kot sestavni del objekta". Prav na podlagi lokacijske dokumentacije in ob upoštevanju dejanskega stanja na terenu, ugotovljenega ob ogledu (zapisnik o ogledu z dne 28.10.2002 je med spisi), je upravni organ presodil, da gre v obravnavani zadevi za pomožno stavbo, kot jo opredeljuje 38. člen PUP. Po tej določbi zagotavlja pomožna stavba notranji (pokriti) prostor pomožnim in drugim dejavnostim gradbene enote. Po določbi 45. člena PUP pa v Ureditvenem območju IV - Š., IV/C3, kjer je sporna lokacija, pomožnih stavb ni dovoljeno graditi. Poleg tega so po določbi 36.a člena PUP predvideni tudi pogoji za določitev funkcionalnega zemljišča (2,5 m zemljišča okrog objekta s širino dovozne poti minimalno 3 m), ki v obravnavani zadevi po podatkih spisov niso izpolnjeni. Zato je prvostopenjski upravni organ pravilno zavrnil izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo spornega objekta, kot sta to pravilno presodila že sodišče prve stopnje in tožena stranka.

Ker je upravni spor sodna kontrola zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega akta, je treba presojati zakonitost tega akta le glede na dejansko in pravno stanje v času izdaje tega akta. Zato naknadno sklicevanje tožnikov v tožbi na drugačen namen uporabe spornega objekta, kot izhaja iz lokacijske dokumentacije, ni moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje oziroma ga je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo kot tožbeno novoto v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilno obrazložena. Bistvenih kršitev določb postopka pa pritožbeno sodišče ni našlo.

Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožnikov vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.