Jedro

Sporazum vseh udeleženih mejašev o poteku posestne meje, kot je razviden iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku, v zvezi s skico terenske meritve tega dne, predstavlja pogodbo o poravnavi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 225,60 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v II. točki tožbenega zahtevka, preostali tožbeni zahtevek pa je zavrnilo in tožniku naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 396,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločbo prvega sodišča se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da odločbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku ne more imeti statusa pogodbe o poravnavi. Glede na 52. člen Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel je bil mejni ugotovitveni postopek v januarju 2000 obremenjen z napakami in pomanjkljivostmi postopka. Napačna je presoja sodišča, da sta pravni prednik tožnika in toženec v januarju 2000 sklenila pogodbo o poravnavi, saj ni mogoče ugotoviti volje tožnikovega pravnega prednika pri podpisu mejnega ugotovitvenega zapisnika, oziroma gre za neobstoj ustrezne izjave njegove volje. Razlogi izpodbijane odločbe, da je toženec najpozneje od mejnega ugotovitvenega postopka leta 2000 lastnik spornega dela zemljišča, so v razkoraku s skico L., d. d., iz marca 1996, ki izkazuje predhodno katastrsko stanje. Sedaj veljavni predpisi omejujejo izravnavo meje na 5 % površine manjše parcele. V konkretnem primeru bi izravnava, če bi tako imenovali postopek v letu 2000, presegala 20 % površine toženčeve parcele. V zemljiški knjigi ni bila nikoli izvršena sprememba izmere površin parcel pravdnih strank. Podatek o izmeri površine toženčeve parcele in površina njenega izrisa se razlikujeta za približno 300 m2, zato bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z izvedencem geodetske stroke, ki bi podal svoje ugotovitve o izvršenem geodetskem postopku in pravilih za geodetsko postopanje. Prvo sodišče je napačno ravnalo, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem geodetske stroke. 2. točka tožbenega zahtevka ne posega na upravno področje, ampak gre za opredelitev dolžnostnega ravnanja toženca v smislu določil ZIZ.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za razsojo v zadevi, to pa na podlagi dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na jasne in prepričljive razloge izpodbijane odločbe, v katerih je v pretežnem delu zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko dejanskih in materialnopravnih ugotovitev prvega sodišča. Pritožbeno sodišče zato dodaja le naslednja pojasnila.

6. Sporazum vseh udeleženih mejašev o poteku posestne meje med parc. št. 1413/2 in parc. št. 1415/1, obe k.o. X., kot je razviden iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 11. 1. 2000, v zvezi s skico terenske meritve tega dne (z njuno vsebino so bile stranke seznanjene – 5. točka zapisnika), predstavlja pogodbo o poravnavi (primerjaj 1093. člen ZOR, sedaj 1054. člen OZ), kar je enotno stališče sodne prakse. Tožnikovo sklicevanje na 52. člen Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel je zgrešeno, ker se ta določba nanaša na situacijo iz 8. člena tega navodila, ki pa v tej zadevi ni bila podana. Iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 11. 1. 2000 s skico terenske meritve je razvidno, da je bila nesporno ugotovljena in z mejnimi znamenji označena med navedenima parcelama tista meja, s katero sta tožnikov pravni prednik A. V. in toženec soglašala. Zato je neutemeljena pritožbena trditev o „neobstoju ustrezne izjave volje“ A. V. (ne glede na to, da gre v tem delu za nedovoljene pritožbene novote – prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Glede na sklenjeni sporazum oziroma pogodbo o poravnavi je nepomembno, kakšno je bilo stanje glede meje v katastrskem načrtu pred 11. 1. 2000. Določbe ZEN (ki v januarju 2000 še ni veljal) o pogojih za izravnavo meje so neupoštevne za to zadevo. Na veljavnost navedenega sporazuma (pogodbe o poravnavi) ne vpliva razkorak med dejansko in evidentirano površino navedenih parcel (površina parcel je evidentirana v zemljiškem katastru, ne pa v zemljiški knjigi).

8. Tudi če bi se štelo, da je tožnik z 2. točko tožbenega zahtevka uveljavljal zahtevek v smislu 238. člena ZIZ, bi to lahko vodilo le do zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka (namesto zavrženja tožbe v tem delu). Tožnikov pravni položaj v tem sporu zato ne bi bil nič boljši. 9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP). Tožnik je dolžan povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka v znesku 225,60 EUR, ker so v stroškovniku odgovora na pritožbo priglašeni stroški po posamičnih postavkah v skladu z ZOdvT (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).