Jedro

Osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu.

Položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov za brezplačno pravno pomoč, je imel izvajalec brezplačne pravne pomoči. Tožnica v obravnavanem upravnem postopku ni imela položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

Tožnica niti ne zatrjuje toliko manj izpodbija, da bi v upravnem postopku vložila vlogo, s katero bi zahtevala svojo udeležbo v postopku, ne zatrjuje povabila organa k udeleži (prvi odstavek 143. člena ZUP) niti priglasitve udeležbo (četrti odstavek 143. člena ZUP) niti zahteve, da se ji vroči odločba, zato sodišče ugotavlja, da tožnica ni imela položaja stranske udeleženke.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Toženka je na podlagi šestega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) s sklepom Bpp 814/2016 z dne 14. 9. 2018 priznala odvetniški družbi A., o. p., d. o. o., nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 814/2016 z dne 6. 10. 2017 v višini 539,33 EUR, povečane za 22%, skupno 657,98 EUR ter zavrnila višji zahtevek (I. točka izreka). Odločila je, da se priznani odvetniški stroški izplačajo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč in se nakažejo na transakcijski račun izvajalca (II. točka izreka), ter ugotovila, da je izvajalec zavezanec za DDV (III. točka izreka).

Povzetek tožbenih navedb

2.Tožnica predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, da se ponovno odloči o stroških postopka, zahteva povrnitev stroškov postopka in predlaga oprostitev plačila stroškov tega upravnega spora. Ne strinja se namreč z višino priznane nagrade.

3.Navaja, da jo je zastopal odvetnik v zadevi IV P 1402/2016, da jo je Odvetniška družba A. zastopala nekorektno, predvsem je zastopala interese nasprotne strani. Da bi se tožnica izognila kontaktu z omenjenim odvetnikom je predlagala, da jo raje zastopa odvetnica B. B. iz iste odvetniške pisarne, kar se ni nikdar uresničilo, kljub temu, da ji je tako svetovala tožena stranka. Odvetnica je zastopanje zavrnila tudi v zadevah, kjer je že bila določena za izvajanje brezplačno pravno pomoč. Odvetniška družba A. je bila razrešena v letu 2018, odvetnik A. pa ni priglasil stroškov zastopanja v postopku IV P 1402/2016. Odvetniško družbo je tožnica pozvala naj predložijo stroškovnik, vendar niso odgovorili. Iz številnih vlog ne izhaja višina obračunane nagrade in stroškov, kar je ovira, da bi sodišče upoštevalo priglašene stroške. Tožnica še vedno ni seznanjena s stroškovnikom. Tudi sicer je odvetnik A. A. po mnenju tožnice vložil preveč vlog. Toženki očita, da ni preverjala vsebinskega dela, obsega, potrebnosti vseh vlog niti ali so bile res vse vložene. Tožnica meni, da je preuranjeno, da bi ocenjevali ali so bile vse vloge, ki jih je vložil odvetnik A. A., res potrebne ter vse nagrade in stroški pravilno obračunani, saj bo o tem odločalo sodišče v zadevi IV P 1402/2016.

4.Tožnica še navaja, da iz upravnega spora I U 1278/2020 izhaja, da se toženka zadnje mesece ukvarjal predvsem z zahtevo, da tožnica vrne neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč. Po mnenju tožnice toženki očitno ustreza, da so stroški čim višji in da odloča o razrešitvi odvetnice B. B. brez obvestila Odvetniški zbornici. Meni, da je nujno, da se preveri, ali so bile vse vloge res vložene in potrebne, tožnica pa ima pravico zahtevati, da se preveri sleherna postavka iz vseh odločb Bpp 814/2016 o priznanih nagradah in stroških. Tožnica meni, da o dejanski višini nagrad in stroškov za zastopanje toženka ne more pravilno odločati, saj odločitev o stroških v postopku IV P 1402/2016 še ni bila sprejeta. Tožnica še pojasni, da bo lahko toženka v vseh postopkih, kjer je tožnici odobrila brezplačno pravno pomoč, dobila možnost, da sredstva terja od nasprotne stranke, ko bo sodba pravnomočna, saj tožnica vedno predlaga, da nasprotna strank pravdne stroške vrne v proračun RS. Tožnica meni, da bo toženka stroške veliko lažje izterjala od družbe, ki tožnici dolguje uporabnine, kot pa od nje, ki nima sredstev, da bi lahko prejeto brezplačno pravno pomoč vrnila.

K I. točki izreka:

Tožba ni dovoljena.

5.Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izpolnjevati pogoje, predpisane v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6.Sodišče tožbo zavrže tudi, če ugotovi, da tožnik po ZUS-1 ne more biti stranka upravnega spora (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožnik v upravnem sporu je namreč tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Iz zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt mora biti oseba stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta. Izkazano mora biti, da se je tožnik v upravnem sporu zoper upravni akt postopka udeleževal z namenom varstva svojih pravic in pravnih koristi, da mu je upravni organ priznal položaj stranke v formalnem smislu v postopku ter da tega položaja ni izgubil pred trenutkom izdaje akta, s katerim je izpodbijani upravni akt postal dokončen. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Zato je to bistvena okoliščina za odločitev o dovoljenosti tožbe v obravnavani zadevi.

7.Stranka v upravnem postopku je namreč v skladu s prvim odstavkom 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) fizična ali pravna oseba, na zahtevo katere je začet postopek ali zoper katero teče postopek. V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP je stranski udeleženec oseba, ki izkaže pravni interes tako, da zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje pravne koristi, ki mora biti neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Posameznik pridobi položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku z vlogo, s katero zahteva udeležbo v postopku (četrti odstavek 43. člena ZUP), ali s povabilom organa k udeleži (prvi odstavek 143. člena ZUP), pri čemer mora ta oseba priglasiti udeležbo, sicer ji organ te udeležbe ni dolžan zagotoviti (četrti odstavek 143. člena ZUP), ali z zahtevo, naj se ji vroči odločba v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP.

8.Sodišče na podlagi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je imel položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov za brezplačno pravno pomoč, izvajalec brezplačne pravne pomoči, to je v konkretnem primeru odvetniška družba A., o.p., d.o.o. Postopek se je začel na zahtevo odvetniške družbe s tem, ko je pravočasno vložila napotnico s priloženim stroškovnikom, kar ni sporno. To pomeni, da tožnica v obravnavanem upravnem postopku ni imela položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. To stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024 v primerljivi zadevi.

9.V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP je stranski udeleženec oseba, ki izkaže pravni interes tako, da zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje pravne koristi, ki mora biti neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožniki v upravnem sporu so torej lahko tudi osebe, ki so v upravnem postopku imele položaj stranskega udeleženca, to so tiste osebe, ki so imele pravico udeleževati se upravnega postopka po 43. členu ZUP in jim je bila ta pravica v upravnem postopku že priznana. Vrhovno sodišče je v zadevah I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019 in I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020 sprejelo stališče, da sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi bil tožnik upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaja tožnika mu v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.

10.Posameznik pridobi položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku z vlogo, s katero zahteva udeležbo v postopku (četrti odstavek 43. člena ZUP), ali s povabilom organa k udeleži (prvi odstavek 143. člena ZUP), pri čemer mora ta oseba priglasiti udeležbo, sicer ji organ te udeležbe ni dolžan zagotoviti (četrti odstavek 143. člena ZUP), ali z zahtevo, naj se ji vroči odločba v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP. Tožnica niti ne zatrjuje toliko manj izpodbija, da bi v upravnem postopku vložila vlogo, s katero bi zahtevala svojo udeležbo v postopku, ne zatrjuje povabila organa k udeleži (prvi odstavek 143. člena ZUP) niti priglasitve udeležbo (četrti odstavek 143. člena ZUP) niti zahteve, da se ji vroči odločba, zato sodišče ugotavlja, da tožnica ni imela položaja stranske udeleženke.

11.Sodišče je po ugotovitvi, da tožnica ni bila ne stranka ne stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta odločilo, da ne more imeti položaja tožnice v tem upravnem sporu, zato je sodišče tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

12.Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 91/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 165/2020 z dne 14. 4. 2021, I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021).

2Enako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016.

3Drugi odstavek 229. člena ZUP določa: "Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže.

4Točka 9 obrazložitve.

5Drugi odstavek 229. člena ZUP določa: "Če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. "

6Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 100/2017 z dne 21. 6. 2017 in I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021, niti vročitev sama po sebi, ne vzpostavlja položaja stranke oziroma stranske udeleženke.

7Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 43, 143

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.