Jedro

Sodišče ne vidi razloga, zakaj ne bi bila primerna metoda za ugotavljanje višine zidu tudi metoda, ki jo je uporabila inšpektorica, in sicer, da je preštela število zidakov, iz katerih je zgrajen zid, izmerila širino posameznega zidaka (iz obrazložitve odločbe je mogoče ugotoviti, kaj pomeni faktor 0,19 m), in višino zidu ugotovila z zmnožkom števila vrst zidakov in izmerjene širine posameznega zidaka. Posledično tudi ne more uspeti s tudi sicer povsem pavšalnim sklicevanjem na ustavne pravice, ki naj bi bile kršene z navedeno metodo ugotavljanja višine zidu.

V inšpekcijskih postopkih se ugotavlja skladnost gradnje s pogoji, ki izhajajo iz gradbenega dovoljenja (izreka) projektna dokumentacija kot del gradbenega dovoljenja pa je le strokovno tehnični pripomoček, ki ne more nadomestiti gradbenega dovoljenja oz. ga dopolniti ali nadomestiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi prvega odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s 1. točko izreka izpodbijane odločbe tožnici odredila ustavitev gradnje treh betonskih zidanih opornih zidov na zemljišču s parc. št. 343/2 k.o. ..., ki jih izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-186/2016-12 z dne 30. 9. 2016 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje), dokler ne dobi dokončnega spremenjenega gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju je opredelila neskladno gradnjo na dan 13. 3. 2018, in sicer jo predstavlja oporni zid 1 (betonski zidan del opornega zidu je v najvišjem delu visok 2,30 m namesto 1,50 m, kot je določeno v gradbenem dovoljenju), oporni zid 2 (betonski zidan del opornega zidu je v najvišjem delu visok 2,00 m, namesto 1,40 m, kot je določeno v gradbenem dovoljenju) in oporni zid 3 (betonski zidan del opornega zidu je v najvišjem delu visok 2,00 m namesto 0,70 m, kot je določeno v gradbenem dovoljenju). Z 2. točko izreka je odločila, da mora tožnica v roku enega meseca po vročitvi te odločbe zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja, s 3. točko izreka pa so bile za vse tri objekte naložene prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Toženka je še odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) ter ugotovila, da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je gradbeni inšpektor 19. 9. 2014 pričel inšpekcijski postopek zoper tožnico v upravni zadevi gradnje opornih zidov. Tožnica je 30. 9. 2015 za tri oporne zidove pridobila gradbeno dovoljenje, 13. 3. 2018 pa je inšpektorica ob prisotnosti tožnice opravila kontrolni pregled na kraju samem, z namenom ugotovitve, ali so oporni zidovi izvedeni skladno z gradbenim dovoljenjem, na katerem je ugotovila višino opornih zidov. Tožnica na zapisnik, v katerega je inšpektorica zapisala ugotovitve, ni imela pripomb. V nadaljnjem postopku je inšpektorica v ugotovitvenem zapisniku z dne 23. 4. 2018 ugotovila, da so oporni zidovi zgrajeni v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Navedeni zapisnik je bil poslan tožnici, da se do njega opredeli. Tožnica je poslala dopis, v katerem je navedla, da so vsi trije objekti namenjeni zavarovanju zemljišča pred posutjem zemljine na občinsko javno cesto, zato bi s poseganjem v njih ogrozila varnost prometa ter med drugim predlagala, naj inšpektorica upošteva geomehansko poročilo, kjer bo navedeno, kako zniževanje škarp vpliva na stanje terena, ki ga ni predložila. Toženka v obrazložitvi ugotavlja, da višine opornih zidov v vseh delih presegajo z gradbenim dovoljenjem najvišjo dovoljeno višino ter da iz javno dostopnih zgodovinskih letalskih posnetkov in nivoja javne ceste izhaja, da naravna konfiguracija terena pred gradnjo opornih zidov ni bila takšna, da bi bilo zaradi zaščite ceste pred plazenjem terena potrebno izvesti oporne zidove do višine preko 3 metrov. Glede geomehanskega poročila pa navaja, da tudi, če bi bilo to preloženo, gradbeni inšpektor nima možnosti zavezanko oprostiti dolžnosti pridobitve ustreznega gradbenega dovoljenja.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj inšpektorica najvišji višini opornega zidu 1 in 3 ni ugotovila z njuno izmero, ampak s štetjem zidakov. Takšna metoda je nezanesljiva, neustrezna in nepotrebna ter nesorazmerna s posegi v tožničine ustavne pravice do nedotakljivosti njene zasebne lastnine. Poudarja, da za izmero višine zidov 1 in 3 v naravi ne obstojijo nikakršne ovire, poleg tega pa tudi ni pojasnjeno, kaj naj bi predstavljal faktor 0,19, s katerim je inšpekcijski organ zmnožil ugotovljeno število betonskih zidakov na najvišjih delih zidov 1 in 3. Poudarja, da je gradbeno dovoljenje pridobila zaradi legalizacije že zgrajenih zidov in da je gradnja skladna s projektno dokumentacijo, ki je bila priložena gradbenemu dovoljenju ter da niso ugotovljena morebitna odstopanja med absolutnimi višinami dejansko izvedenih opornih zidov nad terenom in dovoljenimi višinami zidov nad terenom po gradbenem dovoljenju. Pojasnjuje, da gradbeno dovoljenje določa najvišjo dovoljeno višino posameznega opornega zidu, ne da bi se omejevalo oz. govorilo o betonskem zidanem delu opornega zidu. Zato tožnici ni mogoče očitati kršitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja ali drugih materialnih predpisov zaradi izvedenih gradbenih del. Navaja tudi, da je izpodbijana odločba nezivršljiva, saj toženka tožnici nalaga, da mora v roku enega meseca od prejema odločbe zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja, pri čemer upravni organi odločb o gradbenem dovoljenju in odločb o spremembi gradbenega dovoljenja ne izdaja na podlagi zaprosil. Poleg tega je navedena določba izreka nejasna, saj tožnici nalaga izpolnitev nejasnih obveznosti in ji ne nudi pravnega varstva in pravne varnosti oz. predvidljivosti v razmerju do državnih organov. Zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka ter povrnitev stroškov.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem v primeru neskladne gradnje, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se takšna gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja oziroma prepove uporabo objekta oziroma tistega njegovega dela, ki se uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega uporabnega dovoljenja.

8. Tožnica ugovor o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljuje z navedbo, da inšpektorica najvišje višine betonskega zidu 1 in 3 ni izmerila, ampak ga je izračunala tako, da je število betonskih zidakov pomnožila z njihovo širino. Po presoji sodišča tožnica z navedenim ugovorom ne more dokazati zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, če niti ne zatrjuje, da višina betonskih zidov, ki jo je ugotovila inšpektorica, ni pravilna. Poleg tega sodišče ne vidi razloga, zakaj ne bi bila primerna metoda za ugotavljanje višine zidu tudi metoda, ki jo je uporabila inšpektorica, in sicer, da je preštela število zidakov, iz katerih je zgrajen zid, izmerila širino posameznega zidaka (iz obrazložitve odločbe je mogoče ugotoviti, kaj pomeni faktor 0,19 m), in višino zidu ugotovila z zmnožkom števila vrst zidakov in izmerjene širine posameznega zidaka. Posledično tudi ne more uspeti s tudi sicer povsem pavšalnim sklicevanjem na ustavne pravice, ki naj bi bile kršene z navedeno metodo ugotavljanja višine zidu.

9. Pravilno in skladno z upravnosodno prakso pa je tudi stališče drugostopenjskega organa, da se v inšpekcijskih postopkih ugotavlja skladnost gradnje s pogoji, ki izhajajo iz gradbenega dovoljenja (izreka) in da pomeni projektna dokumentacija kot del gradbenega dovoljenja le strokovno tehnični pripomoček, ki ne more nadomestiti gradbenega dovoljenja oz. ga dopolniti ali nadomestiti (na primer sodbe naslovnega sodišča I U 171072010, I U 1195/2010, I U 1102/2012 in druge). Zato tožnica ne more uspeti z ugovori, s katerimi zatrjuje, da je gradnja v skladu s projektno dokumentacijo. Da je gradnja skladna v dovoljenimi dimenzijami opornih zidov, ki izhajajo iz izreka gradbenega dovoljenja z dne 30. 9. 2016 (II. točka izreka - velikost opornih zidov), pa tožnica niti ne zatrjuje, zgolj navaja, da gradbeno dovoljenje ne loči med zidanim delom zidu in škarpnikom, kar je nedovoljena tožbena novota, saj tožnica tega ugovora ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta, v tožbi pa tudi ni navedla, zakaj ga upravičeno ni mogla navesti v postopku izdaje upravnega akta (53. člen ZUS-1).

10. Sodišče zgolj pripominja, da ni pravilno tožničino stališče, da razmerje med škarpniki in zidanim delom opornih zidov ni pomembno. Kaj pomeni oporni zid, nedvoumno izhaja iz Slovenskega standarda SIST ISO 6707-7 pod točko 3.2.5.m in sicer gre za zid, ki bočno podpira zemljino ali druge materiale. Zid je po istem standardu po točki 5.1.4. navpični nosilni ali nenosilni gradbeni element, ponavadi iz opeke ali betona, ki omejuje ali deli zgradbo. Škarpnika zato ni mogoče šteti za oporni zid, pri čemer jasna razmejitev med najvišjo dovoljeno višino opornega zidu in škarpnika izhaja tudi iz izreka gradbenega dovoljenja. Ni odveč opozoriti tudi na ugotovitev toženke, da je po prostorskem aktu, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, oporni zid dopustno zgraditi le do višine 1,5 m, razen v izjemnem primeru, kar je tudi razlog za razlikovanje pojmov oporni zid in škarpnik v gradbenem dovoljenju.

11. Nedovoljena tožbena novota pa sta iz navedenih razlogov tudi tožbena ugovora glede nejasnosti izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče ju zato ni preizkusilo.

12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnica je kot dokaze v zadevi predlagala listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, in svoje zaslišanje, pri čemer slednje navedenega dokaznega predloga ni substancirala, je pa tudi nedopustna tožbena novota, saj tega dokaza ni predlagala v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.