Jedro

Tožeča stranka s tožbo zahteva od tožene stranke, naj ta nekaj stori, to je postavi protihrupne panoje, da bi se na ta način preprečilo nastajanje škode. Prizadeta lastnika sosednje nepremičnine toženi stranki ne moreta narekovati ukrepa, ki naj ga uporabi za zmanjšanje hrupa. Takšen zahtevek v smeri povsem določene aktivnosti tožene stranke bi bil možen le tedaj, kadar bi bilo škodo po naravi stvari mogoče preprečiti le na en sam način.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1. točki in glede pravdnih stroškov ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora v korist tožnikov na zahodnem delu sušilnice, na desni strani potoka, postaviti zaščitne panoje proti hrupu v dolžini 80 m in višini 12 m; in tožnikoma nerazdelno plačati 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2001 dalje do plačila ter jima povrniti 175.852,50 SIT pravdnih stroškov. Višji denarni odškodninski zahtevek je sodišče zavrnilo. Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka po odvetniku izpodbija sodbo v zavrnilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnika ne moreta biti zadovoljna, da jima je tožena stranka dolžna v desetletnem obdobju plačati iz naslova odškodnine le 300.000,00 SIT. Če bi sodišče upoštevalo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, tožnika ne bi imela pomislekov. Tožena stranka obrazloženo izpodbija sodbo le v 1. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta pravdni stranki soglasno podali dokazni predlog, naj se v primeru, če zadeve ne bosta uspeli rešiti sami in sporazumno, angažira nov izvedenec, ki naj opravi meritve hrupa glede na dejansko stanje in ne na maksimalno možno obremenitev oziroma imisijo s hrupom. Sodišče se je postavilo na stališče, da je tožena stranka tista, ki želi zavlačevati postopek in je zato s postopkom nadaljevalo, ne da bi angažiralo novega izvedenca, ki naj bi ugotovil dejansko stanje. Sodba toženi stranki nalaga le izdelavo protihrupne ograje, ne da bi ji dala možnost izbire, da sme obstoječe stanje sanirati tudi na drug način. Tožeča stranka se je odločila za nadomestno gradnjo, natančno se zavedajoč, v kakšnem okolju bo to gradnjo izvajala. Prav tako ne drži, kot je ugotovilo sodišče, da gre za poseljeno območje. Le-to se nahaja na povsem nasprotni strani industrijskega kompleksa in vsaj 500 m višje po desni strani potoka navzgor. Tožena stranka je sedaj naročila poročilo o meritvah hrupa v naravnem in življenjskem okolju ter prišla do ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami sodišča. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožbeno sodišče, upoštevajoč dejansko podlago, na kateri temelji sodba sodišča prve stopnje, sprejema zaključek, da hrup, ki ga povzročajo ventilatorji sušilnice tožene stranke, presega meje, ki jih dovoljujejo predpisi (Uredba o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, Ur. l. RS št. 45/95, 66/96), zaradi česar tožnika stanovanjske hiše na G. c. 31 v .... ne moreta normalno uporabljati. Okolje, ki ga moti intenziven in trajni hrup, ni zdravo življenjsko okolje. To pa kot pomembno dobrino zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije v 72. členu. Konkretno pravno varstvo pred grozečo škodo in vznemirjanjem zagotavlja 156. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Na podlagi te določbe je mogoče uveljavljati tudi varstvo pred posegi v okolje. V konkretnem primeru tožeča stranka ne zahteva odstranitve vira vznemirjanja, ampak le preprečitev vznemirjanja z ustreznimi ukrepi. Takšna sankcija pride v poštev tako v primeru nedovoljene kot splošno koristne dejavnosti (1. in 3. odst. 156. člena ZOR), zato ni potrebno nikakršno nadaljnje razčiščevanje dejanskega stanja v tej smeri. Tožeča stranka s tožbo zahteva od tožene stranke, naj ta nekaj stori, to je postavi protihrupne panoje, da bi se na ta način preprečilo nastajanje škode. Že iz samega izvedenskega mnenja (točka 9., 4., list. št. 97) izhaja, da je možnih rešitev zmanjšanja prekomernega hrupa več, postavitev protihrupne pregrade pa je le ena med njimi. Pritrditi je očitku tožene stranke, da prizadeta lastnika sosednje nepremičnine toženi stranki ne moreta narekovati ukrepa, ki naj ga uporabi za zmanjšanje hrupa. Takšen zahtevek v smeri povsem določene aktivnosti tožene stranke bi bil možen le tedaj, kadar bi bilo škodo po naravi stvari mogoče preprečiti le na en sam način (primerjaj pravno mnenje Poročilo VS SRS 1986/I, stran 13). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 156. člena ZOR sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje ugotovitve, od katere je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka v tem delu, to je, kakšne so možne rešitve za zmanjšanje hrupa na nepremičnini tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v 1. točki in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Za primer, če bo sodišče ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku, pa pritožbeno sodišče dodaja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s kategorizacijo območja, na katerem leži stanovanjska hiša tožeče stranke in preseganjem dopustne mere hrupa zaenkrat ne vzbuja nobenih pomislekov. Tožena stranka izpodbija sodbo v celotnem delu, v katerem ni uspela, vendar pa je njena pritožba proti 2. točki sodbe neobrazložena. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so upoštevne po uradni dolžnosti. Slednje niso podane, stališče o pravilnosti uporabe materialnega prava pri določanju višine denarne odškodnine pa bo podalo, ko bo odgovarjalo na pritožbene navedbe tožeče stranke. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Po 1. odst. 200. člena ZOR predstavljajo pravno priznano negmotno škodo tudi duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, odvisno od stopnje bolečin in njihovega trajanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini denarne odškodnine oprlo na naslednja dejstva, ki jih tožeča stranka v pritožbi ni prerekala: - tožnika sta zaradi hrupa bolj nervozna, nimata mirnega spanca in počitka ter sta motena v hiši in pred njo; - tožnika nista dokazala, da bi hrup povzročil konkretne posledice na njunem zdravju; - do prekoračitve hrupa je prihajalo preko celega dne in ponoči; - tožnika sta uveljavljala denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi ohranitve pravice osebnosti samo za zadnje leto pred vložitvijo tožbe. Upoštevajoč takšno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikoma nerazdelno prisodilo denarno odškodnino v višini 300.000,00 SIT. Priznana odškodnina je ustrezno individualizirana, primerljiva pa je tudi z drugimi odškodninami v podobnih primerih. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo denarne odškodnine, pa tudi pritožbo tožene stranke, zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu, to je glede plačila 300.000,00 SIT, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Stroškovni izrek temelji na določilu 4. odst. v zvezi s 3. odst. 165. člena ZPP.