Up-866/04 - 5

21. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž., ki jo zastopa Odvetniška pisarna B. & B., o.p. – d.n.o., Z., na seji senata dne 31. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 98/2004 z dne 12. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 2009/2001 z dne 12. 1. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 573/2000 z dne 17. 10. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katero je to zavrnilo pritožbo zoper sodbo delovnega sodišča prve stopnje. S prvostopenjsko sodbo so bili zavrnjeni pritožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka z dela, zahtevek za vrnitev na delo in zahtevek iz naslova prikrajšanj. Vrhovno sodišče se je strinjalo z zaključkom nižjih sodišč, da je bila pritožnica kot invalid doma na čakanju na ustrezno delo in da je bila z dokončnim sklepom o razporeditvi pozvana na delo. Ker se na delo ni javila, je bila neopravičeno odsotna z dela od 2. 10. 2000 do 10. 10. 2000, ko ji je bil odobren bolniški stalež.

2.Pritožnica, nezadovoljna z odločitvijo sodišč, vlaga ustavno pritožbo. Meni, da so izpodbijane sodbe brez razumne obrazložitve. Sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo njene dokazne predloge za ugotovitev ponovne vročitve sklepa z dne 9. 10. 2000 in da nima razumne obrazložitve glede odločitve, zakaj s ponovno vročitvijo sklepa delodajalca ni bil dan novi rok. Zato naj bi bila kršena 22. in 23. člen Ustave. Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču očita kršitev 22. in 25. člena Ustave, ker ni razumno obrazložilo odgovora na pritožbeno navedbo o ponovnem pričetku teka roka za izpolnitev pritožničinih obveznosti in ker je enostavno povzelo odločitev sodišča prve stopnje. Vrhovnemu sodišču očita tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave, ker ni obrazložilo, zakaj se v pritožničinem primeru ne uporablja 103. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. – v nadaljevanju ZDR90).

B.

3.Ustavno sodišče ni nadaljnja instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, zato ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja in pravilnosti dokazne ocene sodišč. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Te pritožnica sicer zatrjuje, vendar jih ne izkaže.

4.Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave. Glede na pritožbene navedbe, je Ustavno sodišče preizkusilo, ali gre za kršitev 22. člena Ustave. Pritožnica namreč zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbo, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne in razumne obrazložitve zavrnilo njen dokaz (zaslišanje prič) o ponovni vročitvi odločbe delodajalca dne 9. 10. 2000. Vendar do te kršitve ni prišlo. Sodišče ni dolžno v sodnem postopku izvesti vseh dokazov, ki jih stranka predlaga, mora pa izvesti tiste, ki so pomembni za njegovo odločitev. Če sodišče oceni in utemelji, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavanem primeru je sodišče pritožnici pojasnilo, da zaslišanje prič ne bi pripomoglo k razjasnitvi sporne zadeve. Hkrati je pojasnilo, da je resničnost pritožničine trditve o ponovni vročitvi sklepa delodajalca preverilo z vpogledom v pritožničin kadrovski karton. Ugotovilo je, da ni izkazano, da bi delodajalec odredil ponovno vročitev in da je bil spornega dne sestavljen le dopis, s katerim se je poizvedovalo o vročitvi, ki je bila opravljena dne 29. 9. 2000. Sodišče je glede na navedeno dovolj jasno in izčrpno obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru ni sledilo dokaznemu predlogu pritožnice, zato ni kršilo 22. člena Ustave.

5.Z vidika 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) bi lahko bil ustavnopravno relevanten očitek pritožnice, da Višje delovno in socialno sodišče odgovora na njeno pritožbeno navedbo o ponovnem teku roka za nastop dela ni razumno obrazložilo, ker naj bi enostavno povzelo odločitev sodišča prve stopnje. Iz pravice stranke, da se v postopku izjavi, ki je izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (navedeno procesno jamstvo je stranki zagotovljeno tudi v pritožbenem postopku in izhaja iz 25. člena Ustave), izhaja namreč tudi zahteva, da se sodišče z navedbami stranke seznani ter da se do njih, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe opredeli. Upoštevati pa je treba, da se sodišče ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Za tak primer gre v predmetni zadevi. Zavrnitev pritožničinega zahtevka temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil pritožnici sklep o razporeditvi pravilno vročen dne 29. 9. 2000 in da so ji od tedaj dalje tekli relevantni roki za izpolnitev delovnih obveznosti. Zato je zaključek sodišča prve stopnje (kar sicer povzame tudi instančno sodišče), po katerem morebitna kasnejša vročitev istega sklepa na njen izostanek ni imela nobenega vpliva, ker je sklep o razporeditvi že dne 29. 9. 2000 postal dokončen in izvršljiv, za pritožničin primer pravno nepomemben. Na tem zaključku namreč izpodbijane sodbe ne temeljijo. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi očitku pritožnice, da je sodba pritožbenega sodišča v tem delu neobrazložena in da je zato kršen 25. člen Ustave.

6.Očitek pritožnice, da Vrhovno sodišče ni z ničimer utemeljilo, zakaj se določba 103. člena ZDR90 v konkretnem primeru ne uporablja, je relevanten z vidika 22. in ne 25. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnica. Pravico stranke, da se revizijsko sodišče opredeli do bistvenih navedb revizije, zagotavlja namreč ta določba Ustave. Iz pritožničine revizije, priložene k ustavni pritožbi izhaja, da je pritožnica uporabo 103. člena ZDR90 utemeljevala z določbo 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ-1). Vrhovno sodišče je na očitek pritožnice odgovorilo. Pojasnilo ji je, da se neutemeljeno sklicuje na določbe 102. člena ZPIZ1, ker se te še ne uporabljajo. Kršitev 22. člena Ustave zato ni izkazana.

7.Ker z izpodbijanimi sodbami niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan