Jedro

Obrazložitev utemeljenosti tožbenega zahtevka z navedbo pravno odločilnih dejstev in sklicevanjem na točno določene listine v spisu, katere potrjujejo obstoj ugotovljenih dejstev, je v primeru, kot je obravnavani, ko je sodišče odločilo na podlagi listin v spisu, ki jih tožena stranka le pavšalno izpodbija, zadostna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem izreku (točka 2.) delno spremeni tako, da so dolžni toženci tožeči stranki solidarno povrniti 713,96 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožence obvezalo na solidarno plačilo 22.273,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do višine glavnice in znesek 8.593,92 EUR (točka 1. izreka) ter 728,96 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka 2. izreka).

V pravočasni pritožbi toženci uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očitajo, da v ponovljenem postopku ni izvedlo nobenega dodatnega dokaza, tožencev spet ni zaslišalo. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno ali so bili toženci resnično pravilno vabljeni na glavno obravnavo. Tožeča stranka ni izkazala kako je prišla do vtoževanega zneska, ni torej izkazala dolga. Dan je bil kredit 5.000.000,00 SIT (20.864,63 EUR) in res ni jasno, kako je tožeča stranka prišla do zneska 30.867,65 EUR. Sodišče namreč ni preverjalo pravilnosti izračuna obresti, pa bi moralo, ker sam izpisek iz poslovne knjige ne zadostuje. Dopis – stanje dolga na dan 30.8.2007 ne izkazuje natančnega izračuna obresti. Iz izračuna banke ni jasno razvidno, kaj naj bi posamezni zneski pomenili, tožeča stranka bi morala, če že toži, sama narediti svoj izračun. Tako pa iz spisa oziroma priloženih listin ni razvidno kako in na kakšen način so se obračunavale obresti, sploh glede na to, da je tožena stranka del svoje obveznosti poravnala. Ne ve se ali je bilo sploh upoštevano pri teku zamudnih obresti oziroma kako je bilo upoštevano. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja zakaj ni sporna aktivna legitimacija; aktivne legitimacije ni, ker terjatev še ni mogla preiti na tožečo stranko. Vsaj zahtevek, ki se nanaša na obresti, je v celoti neutemeljen, pa tudi zastaran. Izpodbijajo tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je na naroku priglasila le 59,20 EUR stroškov prihoda na sodišče, ne pa ostalih stroškov, ki ji jih je sodišče priznalo. Za prihod z območja drugega okrožnega sodišča se stroški kilometrine ne priznavajo. Ni jasno, kakšne materialne stroške naj bi tožeča stranka imela. Sodišče tudi ni upoštevalo pritožbenih stroškov tožene stranke, ko je uspela s pritožbo zoper prvo sodbo. Priglaša pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, delno pa je utemeljena glede odločitve o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da tožencev zato ni zaslišalo, ker se kljub vabilu na zaslišanje naroka niso udeležili, svojega izostanka pa tudi opravičili niso. Ta odločitev sodišča ima oporo v določilih 261. in 258. člena ZPP. Dvom o pravilnem vabljenju tožencev na narok 15.4.2009 je prvič izražen šele v pritožbi. To pa je glede na določbe 286.b člena ZPP prepozno, da bi bila morebitna kršitev sploh upoštevna. Pooblaščenec tožencev bi namreč dvom v pravilno vabljenje lahko izrazil že najkasneje na naroku; na to, ali je bila stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP).

Obrazložitev utemeljenosti tožbenega zahtevka z navedbo pravno odločilnih dejstev in sklicevanjem na točno določene listine v spisu, katere potrjujejo obstoj ugotovljenih dejstev, je v primeru kot je obravnavani, ko je sodišče odločilo na podlagi listin v spisu, ki jih tožena stranka le pavšalno izpodbija, zadostna. Tožeča stranka je svoje trditve podkrepila z listinami, ki jih je vložila v spis, sodišče jih je prebralo in jim v celoti sledilo, saj se je tožena stranka branila le z dokazno nepodprtimi trditvami, ki so bile ovržene že z vpogledom dokaznih listin tožeče stranke. Tako je tožeča stranka dokazala vsa tista pravnorelevantna dejstva, za katera nosi dokazno breme. Višina dolga je izkazana z obračuni v prilogah spisa, ki jih je prvo sodišče natančno navedlo ob vsakem ugotovljenem dejstvu, tako da so ugotovitve prvega sodišča preverljive. Iz listin jasno izhaja katera plačila tožene stranke so bila upoštevana pri izračunu dolga in kako ter ob upoštevanju katerih plačil so izračunane zamudne obresti. Zgolj z nesubstanciranim prerekanjem izračunov tožena stranka glede na razpravno načelo v pravdnem postopku (7. in 212. člen ZPP) ne more uspeti.

Iz celotnega konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kot meni pritožba, da je aktivna legitimacija za sodišče nesporna. Prvostopenjsko sodišče je besedno zvezo „ni sporna aktivna legitimacija tožnika“ zapisalo le v podkrepitev zaključkov izpodbijane sodbe o podani aktivni legitimaciji, in sicer v smislu, da je višje sodišče že ob prvem preizkusu odločitve v tej zadevi pritrdilo nižjemu sodišču glede tega vprašanja. Je pa iz obrazložitve obravnavane sodbe moč razbrati razloge, ki utemeljujejo aktivno legitimacijo. Sodišče je navedlo, da je bil kredit zavarovan pri tožnici, da je upnik (banka) zaradi neizpolnjevanja kreditne pogodbe s strani kreditojemalca opomnil poroke – tožence, tožnica pa je po izstavljenem odškodninskem zahtevku upnika, kateremu so bili priloženi vsi potrebni dokumenti, izplačala škodo v višini 5.337.676,10 SIT upniku. S tem so po samem zakonu – 963. člen Obligacijskega zakonika (OZ) na tožnico prešle vse pravice, ki jih je imela banka proti tožencem kot porokom.

Šele v pritožbi tožena stranka zgolj omeni, da je vsaj obrestni del tožbenega zahtevka zastaran. Ugovor zastaranja terjatve bi bil sicer kot ugovor materialnega prava upošteven tudi, če ne bi bil podan najkasneje na prvem naroku, vendar le, če bi ga tožena stranka substancirala s pravočasno (286. člen ZPP) navedbo dejstev in dokazov. Ker tega ni storila, tozadevna pritožbena navedba ne terja podrobnejšega odgovora.

Pritožbena graja glede odločitve o glavni stvari torej ni utemeljena. Ob preizkusu sodbe z vidika procesnih kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa je ugotovilo, da ne postopek na prvi stopnji, ne sodba z njimi nista obremenjena, pa tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbo glede glavne stvari zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je skladno s 3. odstavkom 163. člena ZPP do konca glavne obravnave priglasila vse stroške postopka, ki ji jih je priznalo sodišče prve stopnje, in sicer v stroškovniku, katerega je sodišče vložilo v priloge spisa (priloga A27) ter na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Potne stroške (kilometrino) in stroške sodnih taks je priglasila opredeljeno (2. odstavek 163. člena ZPP), ti stroški so dokazano nastali, pa tudi potrebni so bili za pravdo (155. člen ZPP), zato ji jih je sodišče utemeljeno priznalo. Pooblaščenka tožeče stranke je upravičena do povračila potnih stroškov za prihode na sodišče ne glede na oddaljenost. Stališče pritožbe, da bi si lahko našla substituta, je zmotno, saj gre za pooblaščenko, ne pa odvetnika. Glede na končni neuspeh tožene stranke v pravdi, ji stroški, ki jih je imela s prvo pritožbo, pravilno – skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP niso bili dosojeni.

Utemeljeno pa pritožba izpodbija dosojo 15,00 EUR materialnih stroškov, saj iz stroškovnika tožeče stranke in posledično tudi iz obrazložitve stroškovne odločitve sodišča ni razvidno, kaj ti stroški predstavljajo, niti ni izkazano, da so tožnici nastali. Ker je torej v tem delu odločitev prvega sodišča materialnopravno napačna, je bilo potrebno pritožbi glede dosojenih stroškov postopka delno ugoditi in te znižati za 15,00 EUR (5. točka 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v majhnem delu, posebni stroški v zvezi s tem niso nastali, zato sama nosi svoje stroške postopka (3. odstavek 154. člena ZPP).