Jedro

Sodišče pri prisoji pravične denarne odškodnine upošteva tako subjektivne navedbe oškodovanca - tožnika, kot tudi objektivne ugotovitve, ki izhajajo iz mnenja izvedenca medicinske stroke.

Izrek

Pritožba zoper točko I in II izreka odločitve sodišča prve stopnje se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, pritožbi zoper točko III se ugodi in se izrek o stroških nastalih na prvi stopnji, vsebovan v tej točki izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 145,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 4. 2014 dalje do plačila." Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 2.875,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2012 dalje do plačila. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v prometni nezgodi dne 22. 10. 2011. Utrpel je udarnino predela levega ramena, trtice in desnega kolena ter manjše pretrganje mišice, kar vse je lahka telesna poškodba. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je od zahtevanih 3.500,00 EUR prisodilo 2.300,00 EUR, za strah mu je prisodilo od zahtevanih 1.500,00 EUR 500,00 EUR, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je zahtevek zavrnilo. Sodišče je namreč ugotovilo, da poškodbe pri tožniku niso zapustile nobenih posledic v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti in zato tožnik ni dokazal, da zaradi nesreče ne more več igrati nogometa. Določilo je še premoženjsko škodo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje v prenizki meri prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče je v premajhni meri upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času nezgode star 18 let in da je po njegovi izpovedbi mogoče zaključiti, da tožnik še vedno čuti občasne telesne bolečine, to je izpovedal, ko je bil zaslišan dne 12. 2. 2014. Zato je zahtevana odškodnina iz tega naslova v znesku 3.500,00 EUR v celoti utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato ker izvedenec naj ne bi potrdil, da ima tožnik še vedno bolečine, tožnik pa je vztrajal pri tem in tudi dokazal, da zaradi te nesreče ne more igrati nogometa. Nogomet je bil sestavni del njegovega življenja, kar so potrdile tudi priče. Iz izvedenskega mnenja je sicer razvidno, da sedaj, to je dne 4. 7. 2014 ni nobenih ovir, da se tožnik ne bi ukvarjal z vsemi aktivnostmi kot pred poškodbo. Vendar je bistvena okoliščina, da od prometne nezgode, ki je bila dne 22. 10. 2011 tožnik ni mogel več trenirati nogometa in braniti, tožnik je bil vratar, ki je pri branjenju potreboval zdrav in močan zgornji del telesa, to je ramena in roke. Zaradi poškodbe tega ni mogel več početi in je moral v nasprotju s svojo voljo in željami nogomet opustiti. Zaradi triletnega premora in objektivnega izostanka na treningu, ne more več nadomestiti igranje nogometa in se je moral proti svoji volji temu odpovedati. Odškodnina v znesku 2.000,00 EUR, katero je zahteval, tako ni previsoka. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, saj sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh, po tožniku priglašenih stroških. Sodišče ni odločilo o stroških po tar. št. 3100, odločalo tudi ni o stroških odškodninskega zahtevka in o stroških fotokopiranja in poštnin. Vsi ti stroški so bili povzeti v tožbi in jih je tožnik še dodatno izrecno uveljavljal na zadnji glavni obravnavi dne 3. 10. 2014. Zato je nepravilna odločitev tudi v točki III izreka odločitve sodišča prve stopnje. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba glede glavne odločitve ni utemeljena.

5. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 in 182 OZ, ker je tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in za strah in je tudi utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo nepremoženjske odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožeča stranka v pritožbi ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotovljeno diagnozo tožnika in v zvezi z obsegom pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, zahteva le prisojo višje pravične denarne odškodnine iz tega naslova. Zato je sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje iz katerih pa izhaja, da je tožnik v najvišji meri telesnih bolečin trpel le srednje hude fizične bolečine, nato je trpel lahke telesne bolečine, dva do tri mesece po nezgodi pa je trpel občasne lahke telesne bolečine. Tožnik je utrpel tudi minimalne neugodnosti med zdravljenjem, pomembno pa je tudi dejstvo, da tožnik takoj po nezgodi ni zahteval zdravniške pomoči. Tožnik sicer v subjektivnem pogledu navaja, da še vedno čuti bolečine, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca, to je na podlagi objektivne ocene tožnikovih bodočih telesnih bolečin ugotovilo, da so tožnikove telesne bolečine po tistem, ko je zaključil z zdravljenjem, izzvenele. Glede tako ugotovljenega obsega telesnih bolečin, ki niso presegle pragu srednje hudih bolečin in so trajale le najdalj v obsegu do štiri mesece in da je zdravljenje potekalo konzervativno, brez kakršnihkoli zapletov, je odškodnina v znesku 2.300,00 EUR pravična denarna odškodnina, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in je prisojena v pravičnem znesku (člen 179 OZ). Primerljiva je tudi z odškodninami, prisojenimi za podobne primere.

6. Odškodnina iz naslova strahu tožnik pritožbeno ne izpodbija.

7. Neutemeljena je pritožba v delu, kjer se očita sodišču prve stopnje, da bi moralo prisoditi pravično denarno odškodnino tudi iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zavzelo pravilno stališče, da niti trajanje, niti intenziteta tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne utemeljuje prisoje odškodnine iz tega naslova. Sodišče na podlagi mnenja izvedenca sodne medicine zaključuje, da tožnik ni dokazal, da zaradi nesreče ne more več igrati nogometa in je zato zaključilo, da poškodbe pri tožniku niso zapustile nobenih posledic v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zahtevek je v tem delu zato v celoti materialnopravno pravilno zavrnilo, saj tožnik ni uspel dokazati, da je zaradi udarnine predela levega ramena, trtice in desnega kolena še vedno zmanjšano življenjsko aktiven in da bo tudi v bodoče, posledice prometne nesreče tako niso trajne narave in je zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialno pravilna in je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi določb člena 179 in 182 OZ, tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa še pripominja, da je celotna prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 2.800,00 EUR pravična denarna odškodnina, prisojena v smislu določbe člena 179 OZ.

8. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določila 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke glede glavne odločitve zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je uporabilo določila člena 353 ZPP in je še ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožeča stranka je priglasila vse stroške nastale na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje pa je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni tožeči stranki prisodilo še stroške nastale v zvezi z odškodninskim zahtevkom po tar. št. 2200 v znesku 196,50 EUR, nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 409,50 EUR, ter stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR ter stroške po tar. št. 6000 v znesku 6,00 EUR, vse povečano z 22 % DDV, kar skupaj znaša še 771,04 EUR. Tako se izkaže, da je tožeča stranka upravičena do pravdnih stroškov nastalih na prvi stopnji v skupnem znesku 1.464,82 EUR, kar ob njenem 31 % uspehu v pravdi znaša skupaj 454,09 EUR, od tega zneska pa je potrebno odšteti po sodišču prve stopnje priznane stroške tožene stranke v znesku 308,96 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank se tako izkaže, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 145,13 EUR, na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

10. Ker tožeča stranka ni uspela glede glavne stvari, ji zato ne gredo pritožbeni stroški (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Zato tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.