Jedro

Ker je tožena stranka v obdobju manj kot 30 dni podala redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga 19 od skupno 68 delavcev, bi morala, da bi bilo njeno ravnanje zakonito, izdelati program razreševanja presežnih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 31.12.2003 in to odpoved razveljavilo (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika z dnem 21.3.2004 vrne na delo, ga s tem dnem prijavi v socialno zavarovanje (pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje) po osnovi najmanj VI. tarifne skupine kolektivne pogodbe tožene stranke, mu vpiše s tem dnem delovno dobo v delovno knjižico ter mu na TRR pooblaščenca plača stroške postopka v višini 255.816,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na določbo drugega odstavka 48. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke dne 1.3.2001 (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba), saj je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02). Ta namreč določa, da mora program razreševanja presežnih delavcev pripraviti delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Pri toženi stranki pa je bilo na podlagi sklepa direktorja ugotovljeno, da je postalo nepotrebno delo 19 delavcev, zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Podjetniška kolektivna pogodba, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, nikjer ne določa, kdaj gre za večje število delavcev, zato je glede tega potrebno uporabiti določbo 96. člena ZDR. V tej zadevi ni šlo za primer iz prvega odstavka 96. člena ZDR, ki za takšnega delodajalca, kot je tožena stranka, določa, da je dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če je v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo najmanj 10 delavcev. V konkretnem primeru pa je tožena stranka ugotovila, da je delo določenih delavcev postalo nepotrebno v obdobju treh mesecev. Sindikat je bil ustrezno obveščen o prenehanju delovnega razmerja tožniku in ostalim delavcem, saj je v tem postopku tudi sodeloval, zato tožena stranka meni, da je bil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljan pravilno. Tožena stranka ni zlorabila instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, da bi se s tem izognila uporabi 73. člena ZDR in Direktive 2002/22/ES, saj se ta predpisa uporabljata le v primeru, če pride do spremembe delodajalca na podlagi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja zaradi združitve ali delitve. V konkretnem primeru pa ni šlo za nobeno združitev ali delitev tožene stranke, temveč je tožena stranka ustanovila hčerinske družbe. Pri tem družbah so se zaposlili le tisti delavci, ki so to želeli in ki jih je zaposlil direktor hčerinske družbe. Tožena stranka na izbiro hčerinskih družb ni mogla vplivati. Tožena stranka si je sicer prizadevala, da bi delavce, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, zaposlila pri drugih delodajalcih, vendar za vse ni mogla najti ustrezne zaposlitve. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo zgolj, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je štelo, da je pri toženi stranki v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo 19 delavcev, v resnici pa naj bi delo teh delavcev postalo nepotrebno v obdobju treh mesecev. Res je sicer, da je direktor tožene stranke 5.12.2003 sprejel sklep o tem, da v roku 3 mesecev od 5.12.2003 preneha potreba po delu za 19 delavcev tožene stranke, vendar je iz spisa razvidno, da v resnici ni šlo za obdobje treh mesecev, temveč za obdobje enega meseca. Tožniki so že v tožbi navedli, da je tožena stranka konec decembra 19 delavcem vročila redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo to navedbo tožnikov povzema kot resnično, vendar iz nje napačno sklepa, da ji programa razreševanja presežnih delavcev ni bilo potrebno pripraviti, glede na določbo drugega odstavka 96. člena ZDR. Tudi iz sodb sodišča prve stopnje opr. št. Pd XX/XX, Pd XX/XX, Pd XX/XX, Pd XX/XX, Pd XX/XX, Pd XX/XX, Pd XX/XX, Pd XX/XX, ki se prav tako nahajajo na pritožbenem sodišču in s katerimi je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevkih delavcev, ki so istočasno s tožnikom prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi, je razvidno, da je potreba po delu vseh 19 delavcev prenehala v obdobju 30 dni. Vsem tem delavcem je namreč odpoved pogodbe o zaposlitvi bila podana 23.12.2003 ali pa 31.12.2003, torej v obdobju manj kot 30 dni. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločilnega dejstva, to je glede vprašanja, ali je pri toženi stranki zaradi poslovnih razlogov delo 19 delavcev postalo nepotrebno v obdobju 30 dni ali v obdobju 3 mesecev, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je svojo odločitev glede tega, ali je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev, oprlo na določbo prvega odstavka 96. člena ZDR in ne na določbo drugega odstavka istega člena, kakor je uveljavljala tožena stranka. Sodišče prve stopnje se pri utemeljevanju svoje odločitve sicer povsem po nepotrebnem sklicuje na določbe podjetniške kolektivne pogodbe, vendar to za odločitev v tem sporu sploh ni bistveno, saj v nadaljevanju nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljuje tudi z določbo prvega odstavka 96. člena ZDR.

Ob ugotovitvi, da je pri toženi stranki zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo 19 delavcev v obdobju 30 dni, je bila tožena stranka v skladu s 1. alineo prvega odstavka 96. člena dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev, saj gre za delodajalca, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev. V skladu s citirano določbo je namreč tak delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo najmanj 10 delavcev. Ne zadošča, da je tožena stranka v sklepu o prenehanju potreb po delu 19 delavcev zgolj deklaratorno navedla, da bo do tega prišlo v roku 3 mesecev od 5.12.2003, temveč bi pri toženi stranki potreba po delu teh delavcev tudi dejansko morala prenehati v daljšem časovnem obdobju. Tožena stranka pa je vsem 19 delavcem v obdobju manj kot 30 dni podala odpovedi pogodb o zaposlitvi, zato bi morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Ob ugotovitvi, da tožena stranka tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zaradi česar jo je razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika.

Glede na to, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni izdelala programa razreševanja presežnih delavcev, čeprav bi ga morala, niti ni bistveno, ali je tožena stranka res izigravala določbe ZDR o spremembi delodajalca. Vendar pa je stališče sodišča prve stopnje pravilno, v kolikor dejavnost, ki jo je opravljala tožena stranka in v kateri je svoje delo opravljal tožnik, sedaj opravlja ena od hčerinskih družb. Pri tem ni bistveno, da ta prenos ni bil opravljen z razdružitvijo ali delitvijo tožene stranke, temveč je bistveno, ali je bila na hčerinske družbe dejansko prenešena dejavnost, v okviru katere je svoje delo opravljal tožnik in da se delo, ki ga je prej opravljal tožnik, sedaj opravlja v okviru hčerinske družbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.