Jedro

Ureditvene začasne odredbe so namenjene izjemnim in nujnim primerom, zato je treba k njihovi izdaji pristopati restriktivno. To še posebej velja v sporih zaradi motenja posesti, ki se obravnavajo prednostno in že sami po sebi zagotavljajo provizorično sodno varstvo. Izdaja začasne odredbe je v takšnih sporih upravičena le, če upniku brez takojšnjega sodnega varstva - kljub pričakovano hitremu zaključku postopka - grozi nastanek takšne škode oziroma tako hudih negativnih posledic, da morebitni kasnejši uspeh v pravdi zanj ne bi imel več nobenega dejanskega pomena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je kot bistveno zahtevala: 1) takojšnjo vrnitev v neposredno posest osebnih vozil X. in Y. skupaj s ključi, vso dokumentacijo in dodatno opremo, ki sta ji bili predani ob primopredaji 17. 4. 2025 oziroma 18. 4. 2025, ter 2) prepoved vsakršne uporabe, upravljanja in razpolaganja z obema voziloma s strani tožene stranke do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka).

2.Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Kot bistveno navaja, da je sodišče napačno enačilo pojem težko nadomestljive škode s pojmom premoženjske škode v smislu obligacijskega prava. Posestno varstvo varuje dejansko oblast nad stvarjo, ne pa premoženjskih interesov posestnika. Težko nadomestljiva škoda se v tovrstnih primerih kaže predvsem v izgubi posesti oziroma njeni trajni ali dolgotrajni spremembi. Ker sodišče ni presojalo tega vidika, temveč je presojo omejilo na premoženjsko vrednost vozil, je spregledalo bistveno okoliščino, in sicer trajno spremembo predmeta posesti, ki onemogoča vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Tožeča stranka je opozorila, da vozili nista zavarovani za dirkaško rabo, zato morebitne poškodbe med takšno uporabo ne bi bile krite iz zavarovanja. Vsaka poškodba med dirkaško rabo tretje osebe bi zato neposredno bremenila tožečo stranko, ki bi bila po najemni pogodbi lahko izpostavljena regresnim zahtevkom tožene stranke. Ne gre za hipotetično, temveč za neposredno grozečo škodo. Sodišče tega argumenta ni obravnavalo niti ni navedlo razlogov za njegovo zavrnitev. Napačno je stališče, da bi bilo mogoče nastalo škodo ustrezno urediti z obligacijskimi ali odškodninskimi zahtevki. Posestno varstvo je namenjeno takojšnji zaščiti dejanske oblasti nad stvarjo, zato posestnika ni dopustno napotiti na dolgotrajne in negotove postopke. Poleg tega vseh posledic ni mogoče ustrezno denarno ovrednotiti. Pri tovrstnih vozilih dokumentirana servisna in vozna zgodovina predstavljata pomemben dejavnik njihove tržne vrednosti, dirkaška raba tretjih oseb pa povzroča trajno zmanjšanje vrednosti, ki ga denarno nadomestilo lahko odpravi le pogojno. Neutemeljen je tudi očitek sodišča, da tožeča stranka ni pojasnila namena in vrste uporabe vozil oziroma nujnosti njune vrnitve pred koncem postopka. V posestnem varstvu sta odločilna zadnje stanje posesti in motenje, namen posesti pa za odločitev ni pravno pomemben. Sodišče je zmotno opravilo tehtanje neugodnih posledic. Posledic za tožečo stranko ni presojalo celovito, medtem ko je posledice za toženo stranko brez vsakršne dokazne podlage predpostavilo in absolutiziralo. Obrazložitev je kontradiktorna. Sodišče je komercialno izkoriščanje vozil opredelilo kot posledico protipravnega odvzema posesti, nato pa isto okoliščino uporabilo kot razlog proti izdaji začasne odredbe. Sodišče bi moralo upoštevati, da morebitne neugodne posledice za toženo stranko izvirajo izključno iz njenega lastnega protipravnega ravnanja, zato jih ni dopustno šteti kot okoliščino v njeno korist. Nepravilna je tudi razporeditev dokaznega bremena. Tožeča stranka mora verjetno izkazati le, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših posledic od njenih, dokazno breme za obstoj takšnih posledic pa nosi tožena stranka. Poleg tega je tožena stranka sama javno oglaševala dogodek in prodajala vstopnice, kar izkazuje njeno zmožnost izvedbe dogodka brez uporabe obravnavanih vozil.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijani sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta kršitev je podana, če so pomanjkljivosti odločbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti, če torej ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna. Pritožnica takšnih formalnih pomanjkljivosti sklepa ne uspe prikazati, temveč se dejansko ne strinja z dejansko in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki bosta obravnavani v nadaljevanju.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago za odločanje o predlagani začasni odredbi. To predstavlja 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pravilno je ugotovilo tudi, da predlagana začasna odredba predstavlja t. i. regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, saj se po vsebini pretežno prekriva s tožbenim zahtevkom, njen namen pa je ureditev spornega razmerja do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

7.Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 ter na stališča, ki so se na njeni podlagi izoblikovala v sodni praksi. Pravilno je poudarilo, da so ureditvene začasne odredbe namenjene izjemnim in nujnim primerom, zato je treba k njihovi izdaji pristopati restriktivno. To še posebej velja v sporih zaradi motenja posesti, ki se obravnavajo prednostno in že sami po sebi zagotavljajo provizorično sodno varstvo. Izdaja začasne odredbe je v takšnih sporih upravičena le, če upniku brez takojšnjega sodnega varstva - kljub pričakovano hitremu zaključku postopka - grozi nastanek takšne škode oziroma tako hudih negativnih posledic, da morebitni kasnejši uspeh v pravdi zanj ne bi imel več nobenega dejanskega pomena.

8.Odločitev o zavrnitvi začasne odredbe temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj svoje terjatve iz naslova motenja posesti (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ne pa tudi nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ali enakih oziroma hujših neugodnih posledic neizdaje začasne odredbe zase, kot bi jih zaradi izdane začasne odredbe trpela tožena stranka (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

9.Tožeča stranka v pritožbi pravilno opredeljuje vsebino in obseg odločanja v posestnih sporih. V njih sodišče res zagotavlja posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika). Vendar je zmotno njeno stališče, da zaradi takšne narave sporov v postopkih zaradi motenja posesti za izdajo začasne odredbe zadostujejo že sama izguba posesti tožeče stranke ter protipravnost in samovoljnost ravnanja tožene stranke. Gre za okoliščine, ki so odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma obstoja terjatve, ki je predmet zavarovanja. Za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe pa mora tožeča stranka verjetno izkazati tudi nadaljnje zakonsko predpisane predpostavke. Konkretno mora verjetno izkazati, da ji zaradi izgube posesti oziroma pričakovane spremembe predmeta posesti grozijo težko nadomestljiva škoda ali znatne negativne posledice. Takšna presoja ni mogoča brez ugotovitve, kakšna je bila vsebina njene posesti (namen in način uporabe vozil). Drugačno stališče, za katero se zavzema v pritožbi, bi pomenilo, da bi za izdajo začasne odredbe v posestnem sporu zadostovalo že motenje ali odvzem posesti, kar je v nasprotju z izhodiščem, da je treba predloge za izdajo začasnih odredb v posestnih sporih presojati poudarjeno restriktivno.

10.Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da tožeča stranka ni pojasnila, za kakšen namen je vozili najela in kako ju je uporabljala. S takšnim ravnanjem je onemogočila presojo vpliva nezmožnosti uporabe vozil ter posledic zatrjevane nevarnosti zmanjšanja njune tržne vrednosti ali uničenja na svoj položaj, s tem pa tudi ugotovitev, da je ta zaradi samovoljnega ravnanja tožene stranke tako ogrožen, da jo je treba nujno zavarovati s predlagano začasno odredbo.

11.Že takšna ugotovitev zadostuje za zavrnitev pritožbe. Pritožbeno sodišče zato na ostale pritožbene navedbe odgovarja na kratko in strnjeno.

12.Sodišče prve stopnje ni enačilo pojma premoženjske škode po Obligacijskem zakoniku s pojmom težko nadomestljive škode po ZIZ. Glede na predmet zahtevka, ki je usmerjen v vrnitev dveh vozil oziroma v preprečitev zmanjšanja njune tržne vrednosti, pa je ogroženost položaja tožeče stranke pravilno presojalo z vidika premoženjskih posledic. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče zaradi narave posestnega spora svojo presojo omejiti zgolj na vprašanje, ali bi tožeča stranka v primeru uspeha v pravdi vozili prejela nazaj v posest v popolnoma nespremenjenem stanju. Za presojo obstoja težko nadomestljive škode je bistveno, kako bi morebitne spremembe vozil vplivale na njen pravni in premoženjski položaj. Tožeča stranka kot škodljive posledice uporabe, upravljanja in razpolaganja z voziloma s strani tožene stranke navaja izgubo dokumentirane vozne zgodovine, zavarovalnega statusa in tržne ekskluzivnosti vozil, kar naj bi povzročilo zmanjšanje njune tržne vrednosti. Takšno zmanjšanje vrednosti je praviloma mogoče nadomestiti. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj bi bilo v obravnavanem primeru drugače oziroma zakaj zatrjevanih negativnih posledic ne bi bilo mogoče ustrezno odpraviti z denarno odmeno ali drugim obligacijskim zahtevkom iz najemnega razmerja.

13.Sodišče prve stopnje ni prezrlo navedb tožeče stranke, da vozili nista zavarovani za dirkaško rabo in da morebitne poškodbe, nastale pri takšni uporabi, niso krite z zavarovalno pogodbo (primerjaj 22. točko obrazložitve). Pravilno pa je presodilo, da bi negativne posledice morebitne nezavarovane dirkaške rabe prvenstveno bremenile toženo stranko kot lastnico vozil in osebo, ki takšno rabo izvaja. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja možnost, da bi tožena stranka zaradi odsotnosti zavarovalnega kritja zoper njo uveljavljala regresne zahtevke, pri tem pa ne predstavi prepričljive podlage, na katero bi tožena stranka oprla takšen zahtevek, še manj verjetno izkaže, da bi bila pri tem lahko uspešna.

14.Za izdajo regulacijske začasne odredbe lahko zadostuje že izpolnitev pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki zahteva tehtanje neugodnih posledic za obe stranki. Vendar je treba ta pogoj zaradi izjemne narave regulacijskih začasnih odredb razlagati restriktivno. Neugodne posledice morajo presegati običajne posledice trajanja sodnega postopka ter biti takšne, da utemeljujejo takojšnjo začasno sodno zaščito in s tem odstop od načela, da se pravno varstvo praviloma zagotavlja šele s končno odločbo. Hkrati morajo biti najmanj enakovredne neugodnim posledicam, ki bi zaradi izdaje začasne odredbe nastale toženi stranki. Kot izhaja iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah obrazložitve, tožeča stranka obstoja takšnih posledic ni verjetno izkazala.

15.Sodišče prve stopnje na tožečo stranko ni neutemeljeno prevalilo dokaznega bremena glede obstoja neugodnih posledic za toženo stranko. Predlog za izdajo začasne odredbe je v skladu z njenim predlogom presojalo v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo je ponudila tožeča stranka, ta pa ni omogočala zaključka, da bi bile posledice neizdaje začasne odredbe zanjo hujše oziroma vsaj enakovredne posledicam, ki bi jih njena izdaja povzročila toženi stranki. Neutemeljeno je stališče tožeče stranke, da pri tehtanju neugodnih posledic ni mogoče upoštevati posledic, ki bi jih izdaja začasne odredbe povzročila toženi stranki, ker naj bi ji te nastale zaradi lastnega samovoljnega ravnanja. Morebitna protipravnost oziroma samovoljnost ravnanja tožene stranke je pomembna za presojo obstoja terjatve, ne more pa sama po sebi izključiti upoštevanja posledic, ki bi ji nastale zaradi izdaje začasne odredbe. Te namreč ne bi nastale zaradi zatrjevanega odvzema posesti in zatrjevane protipravne rabe, temveč zaradi prepovedi uporabe, upravljanja in razpolaganja z lastnima voziloma. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da bi bile posledice tako obsežne omejitve za toženo stranko kot lastnico vozil - če bi se pozneje izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen - hujše od neopredeljenih posledic zmanjšanja vrednosti vozil, ki bi jih utrpela tožeča stranka kot najemnica, če bi se kasneje izkazalo, da je njen zahtevek utemeljen.

16.Zahteva po reverzibilnosti pri izdaji ureditvenih začasnih odredb varuje položaj dolžnika in ne položaja upnika. Ureditveno začasno odredbo je namreč - ne glede na izpolnjenost drugih pogojev za njeno izdajo - dopustno izdati le, če je mogoče v primeru poznejše zavrnitve tožbenega zahtevka odpraviti njene učinke za dolžnika. Ker tožeča stranka ni verjetno izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati, ali bi bilo v primeru njene izdaje ob morebitnem pravdnem uspehu tožene stranke zanjo mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje reverzibilnosti učinkov predlagane začasne odredbe, ne opredeljuje.

17.Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.