Jedro

Sodišče na upnikov predlog s sklepom določi primeren dodatni rok za izpolnitev nedenarne obveznosti, sodne penale pa izreče za primer, da dolžnik v tem roku ne bi izpolnil svoje obveznosti. Dogovor strank na naroku pomeni le podaljšanje rokov, dogovorjenih s sodno poravnavo, ki je izvršilni naslov. Dodatni rok za izpolnitev obveznosti pa mora določiti sodišče prve stopnje v sklepu o določitvi sodnih penalov, česar ne more izključiti niti opozorilo sodišča na naroku, da pomeni dogovorjeni rok dodatni rok, v katerem je dolžnik dolžan izpolniti dolžnosti po sodni poravnavi, ter da bo v primeru neizpolnitve sodišče s sklepom določilo sodne penale.

Sodni penali se izrečejo ne glede na kakršnokoli škodo, saj je njihov namen vplivanje na dolžnika, da bi svojo nedenarno obveznost prostovoljno izpolnil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep: - v odločitvi o začetku teka sodnih penalov v prvem odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se dolžniku določi dodatni tridesetdnevni rok za izpolnitev nedenarne obveznosti (opisane v 4. alinei sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 8. 11. 2010), ki začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa, in če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, bo moral upnikom plačati v izreku izpodbijanega sklepa določene sodne penale, - v odločitvi o stroških postopka v 2. točki izreka spremeni tako, da se odmera stroškov zniža za 190,61 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem izpodbijanem delu (nespremenjena dela prvega odstavka 1. točke in 2. točke izreka) potrdi.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je dolžnik dolžan od 2. 1. 2012 dalje plačati upnikom skupaj 1.200,00 EUR za vsak dan zamude glede vložitve popolne vloge na pristojno upravno enoto za pridobitev uporabnega dovoljenja z vsemi prilogami, skladno z ZGO-1 za vzhodno enoto dvojčka A, parc. št. 179/40 k.o. X, zahodno enoto dvojčka B, parc. št. 179/31 k.o. X in južno enoto dvojčka C, parc. št. 179/35 k.o. X, vendar skupno ne več kot 500.000,00 EUR (prvi odstavek 1. točke izreka), v presežku pa je zahtevek upnikov zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Dolžniku je naložilo upnikom v osmih dneh povrniti skupno 433,20 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja, da je sodišče prenagljeno naložilo dolžniku plačilo sodnih penalov, saj mu ni določilo primernega dodatnega roka za izpolnitev nedenarne terjatve. Sodišče napačno ugotavlja, da naj bi bil dodatni rok, ki ga določa 269. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), določen na naroku za glavno obravnavo z dne 9. 11. 2011. Sodišče namreč še ni izdalo meritorne sodne odločbe v tej smeri, zoper katero bi imel dolžnik možnost uveljavljati tudi pravno sredstvo. Zapisa dogovora strank na naroku ni mogoče tolmačiti na način, da se je dolžnik s tem odrekel ugovorom zoper obstoj pravnomočno ugotovljene denarne obveznosti oziroma uveljavljanju pravnega sredstva v povezavi z meritorno odločitvijo sodišča o predlogu za naložitev sodnih penalov. Dogovor je predstavljal zgolj poskus mirne rešitve z namenom, da ne bi bilo sodišču treba meritorno odločiti o predlogu za izdajo sodnih penalov. Nadalje uveljavlja, da je bila izpolnitev nedenarne obveznosti dogovorjena z odložnim pogojem, sodišče pa ni ugotavljalo, ali je bil ta pogoj izpolnjen. Nekritično se je oprlo na obvestilo UE Kamnik z dne 11. 1. 2012 o nepopolnosti vloge. Ugotovitev sodišča, da zgolj dejstvo, da je dolžnik vložil zahtevek za pridobitev uporabnega dovoljenja in predložil določene izjave projektantov in podobno, ne dokazuje izpolnitve nedenarne obveznosti, ne zadosti standardu ustrezne sodne obrazložitve. Sodišče tako glede na zakonske določbe, ki opredeljujejo pogoje za pridobitev uporabnega dovoljenja, ne pojasni, v čem se kaže nepopolnost vloge, ki jo je vložil dolžnik. Zato mu je onemogočena pritožbena opredelitev. Sodišče tudi ne pojasni, na podlagi katerih dejanj in okoliščin samega primera je določilo sodne penale v izrečeni višini, ki naj bi bila ravno dovolj velika, da bo dolžnika prisilila k čimprejšnji izpolnitvi. V tem delu tako obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Izrečena višina sodnih penalov ni v sorazmerju z nedenarno obveznostjo dolžnika, niti s posledicami, ki bi grozile zaradi zamude s pridobitvijo uporabnega dovoljenja. Upniki višine predlaganih penalov niti ne utemeljujejo z nevarnostjo grozeče škode. Sodišče ni sledilo dolžnikovemu predlogu v odgovoru z dne 5. 10. 2011, v katerem je predlagal, naj upnika pozove k dopolnitvi navedb v tej smeri. Izpodbija tudi odločitev sodišča o stroških, saj to ni upoštevalo, da so upniki uspeli z zahtevkom v višini 56% (100% v temelju in 12% po višini). Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upniki so po pooblaščenki na pritožbo odgovorili in prerekajo pritožbene navedbe ter vztrajajo pri svojih dosedanjih navedbah. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritrditi je treba dolžniku, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnopravne določbe prvega odstavka 269. člena OZ, ki pomeni podlago za institut sodnih penalov, s tem ko v sklepu o določitvi sodnih penalov ni določilo dodatnega roka za izpolnitev nedenarne obveznosti, ugotovljene s sodno poravnavo, sklenjeno pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 8. 11. 2010, in mu izreklo, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upnikom sodne penale. V skladu z navedeno določbo OZ v zvezi s prvim in drugim odstavkom 212. člena ZIZ sodišče na upnikov predlog s sklepom določi primeren dodatni rok za izpolnitev nedenarne obveznosti, sodne penale pa izreče za primer, da dolžnik v tem roku ne bi izpolnil svoje obveznosti. Sodni penali so namreč instrument pritiska na dolžnika, da bi svojo nedenarno obveznost, ugotovljeno v izvršilnem naslovu, prostovoljno izpolnil. Dolžniku je treba zagotoviti pravico do pritožbe zoper sklep o določitvi sodnih penalov v celoti, torej vključno z določitvijo primernega dodatnega roka za izpolnitev.

6. Glede na opisano zakonsko ureditev sodnih penalov (269. člen OZ in 212. člen ZIZ) se višje sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dogovor strank na naroku dne 9. 11. 2011 o roku 1. 1. 2012, do katerega je dolžnik dolžan vložiti popolno vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja, pomeni določitev dodatnega roka v skladu s prvim odstavkom 269. člena OZ. Dogovor strank na naroku pomeni le podaljšanje rokov, dogovorjenih s sodno poravnavo, ki je izvršilni naslov. Dodatni rok za izpolnitev obveznosti pa mora določiti sodišče prve stopnje v sklepu o določitvi sodnih penalov, česar ne more izključiti niti opozorilo sodišča na naroku, da pomeni dogovorjeni rok dodatni rok, v katerem je dolžnik dolžan izpolniti dolžnosti po sodni poravnavi, ter da bo v primeru neizpolnitve sodišče s sklepom določilo sodne penale.

7. Višje sodišče je glede na navedeno v tem delu pritožbi ugodilo in sklep spremenilo tako, da je dolžniku določilo dodatni tridesetdnevni rok za izpolnitev nedenarne obveznosti iz izvršilnega naslova, in torej sodni penali ne tečejo že od 1. 2. 2011 dalje. Ocenjuje, da je dodatni tridesetdnevni rok, glede na stanje zadeve, opisano v izpodbijanem sklepu, primeren za izpolnitev obveznosti.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obrazložitev sodišča prve stopnje glede vložitve nepopolne vloge na upravno enoto, višje sodišče pripominja, da sodišču prve stopnje ni bilo treba raziskati razlogov za ugotovitev nepopolnosti vloge v upravnem postopku, o čemer je prejelo obvestilo Upravne enote Kamnik. Poleg tega pa tudi dolžnik ne zatrjuje, da bi bila njegova vloga nepopolna iz razlogov, ki niso na njegovi strani.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ glede obrazložitve izpodbijanega sklepa o izrečeni višini sodnih penalov. Sodišče prve stopnje je odločitev obrazložilo v tretjem odstavku na četrti strani izpodbijanega sklepa in glede na pomen dejanja ter okoliščine primera, ki so razvidne iz drugih delov obrazložitve sklepa, sodne penale v višini 1.200,00 EUR za vsak dan zamude vsem šestim upnikom skupaj (deljiva obveznost) izreklo dovolj nizko, dolžnik pa v pritožbi ni navedel, zakaj naj bi bil tako določen znesek previsok. Predvsem je treba upoštevati, da dolžnik daljši čas prostovoljno ni izpolnil svoje obveznosti po izvršilnem naslovu, ne da bi navedel kakršenkoli (opravičljiv) razlog za to. Od dolžnikovega nadaljnjega ravnanja, torej od tega, ali bo v danem roku izpolnil obveznost v skladu z izvršilnim naslovom, pa je odvisno, ali bo sodne penale sploh dolžan plačati ali ne.

10. Višje sodišče tudi zavrača pritožbeno trditev, da izrečena višina sodnih penalov ni v sorazmerju z nedenarno obveznostjo dolžnika, niti s posledicami, ki bi grozile zaradi zamude s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, in da upniki višine predlaganih sodnih penalov niso utemeljili z nevarnostjo grozeče škode, sodišče pa jih v skladu s predlogom v odgovoru na predlog za naložitev sodnih penalov z dne 5. 10. 2011 ni pozvalo k dopolnitvi navedb v tej smeri. Poleg tega, da so pritožbene navedbe o nesorazmerju višine sodnih penalov z nedenarno obveznostjo dolžnika nekonkretne in jih že iz tega razloga ni mogoče upoštevati, pa se sodni penali izrečejo v skladu s prvim odstavkom 269. člena OZ ne glede na kakršnokoli škodo, saj je njihov namen vplivanje na dolžnika, da bi svojo nedenarno obveznost prostovoljno izpolnil. Sodišče prve stopnje je višino sodnih penalov v primerjavi z zahtevkom upnikov bistveno znižalo, dolžnik pa v pritožbi ne pove, zakaj bi bili tudi tako znižani sodni penali previsoki. Res je v odgovoru na predlog za naložitev penalov z dne 5. 10. 2011 sodišču predlagal, da pozove upnike k dopolnitvi navedb v smeri potencialne škode, ki bi jim utegnila nastati v posledici nepridobljenega uporabnega dovoljenja, kot enega od meril za določitev višine sodnih penalov, vendar je neutemeljen očitek, da sodišče tega ni storilo. Sodišče je namreč odgovor na predlog poslalo upnikom v odgovor, upniki pa so v odgovoru, ki je bil dolžniku vročen po pooblaščencu 4. 11. 2011, pojasnili svoje stališče do potencialne škode, ki bi jim utegnila nastati. Dolžnik na naroku 9. 11. 2011 tega vprašanja ni izpostavil, prav tako pa tudi ni uveljavljal sedaj uveljavljane kršitve postopka (prim. 286.b člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Višje sodišče pa ocenjuje, da je pritožba utemeljena v delu, v katerem se nanaša na povrnitev celotnih stroškov postopka upnikom (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). Uspeha upnikov ne pomeni le odločitev o določitvi sodnih penalov po temelju, temveč tudi po njihovi višini, zaradi česar je višje sodišče v mejah pritožbenega zahtevka spremenilo odločitev o višini stroškov, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upnikom (56% od 433,20 EUR pomeni 242,59 EUR oziroma za 190,61 EUR manj od prisojenih).

12. Višje sodišče je glede na navedeno, tudi po preizkusu sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbi delno ugodilo in sklep spremenilo v odločitvi o začetku teka sodnih penalov in v odločitvi o stroških postopka, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Kljub temu, da je dolžnik s pritožbo delno uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka. V skladu s šestim odstavkom 38. člena ZIZ so upniki dolžni dolžniku povrniti le tiste stroške, ki so mu jih neutemeljeno povzročili, česar pa v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, niti ni tega dolžnik v pritožbi zatrjeval. Upniki sami krijejo stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v njem niso v ničemer prispevali k odločitvi o pritožbi in zato stroškov, ki so jim nastali z odgovorom, ni utemeljeno oceniti kot potrebnih.