Jedro

Arbitražna klavzula, vsebovana v splošnih prodajnih pogojih na posameznih računih, bi se lahko nanšala le na morebitne spore iz teh posamičnih dobav hladilnikov in zamrzovalnikov, vsekakor pa ne na spore, ki izhajajo iz ustno sklenjene distribucijske pogodbe. Stranki s sklenitvijo distribucijskega razmerja nista določili pristojnosti arbitraže za reševanje sporov iz distribucijske pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor arbitražnega sporazuma tožene stranke zavrne.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za nepristojno za odločanje o sporu, ker spor ne spada v sodno pristojnost (I. točka izreka), zavrglo tožbo in razveljavilo opravljena pravdna dejanja v postopku opr. št. I Pg 72/2019 (II. točka izreka) in naložilo tožeči stranki povrniti pravdne stroške tožene stranke v višini 2.188, 31 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve 22. člena Ustave RS pritožila tožeča stranka, ki je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek ter hkrati toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, vključno s stroški pritožbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, da ji v roku 15 dni povrne vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje, do plačila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanske podlage, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožeča stranka pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, tožena stranka pa pravna oseba s sedežem v Švicarski konfederaciji. Tožeča stranka je od leta 1988 dalje od tožene stranke kupovala hladilnike in zamrzovalne skrinje in jih uvažala v Slovenijo. Stranki imata sedež v različnih državah, poslovanje med njima je bilo dolgoletno in sta tako vzpostavili medsebojno ustaljeno ter enotno poslovno prakso. Tožeča stranka je od tožene stranke prejemala račune z natisnjenimi splošnimi pogoji in vključeno arbitražno klavzulo na hrbtni strani, tožena stranka pa je na potrdilih naročil zapisala, da naročilo potrjuje v skladu s svojimi splošnimi prodajnimi pogoji za hladilnike in zamrzovalnike. Nadalje iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki sklenili ustno distribucijsko pogodbo, za prodajo hladilnikov in zamrzovalnikov, ki jih je tožeča stranka prodajala na območju Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima sklenjena distribucijska pogodba v svojem bistvu naravo mednarodne prodajne pogodbe. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se nanaša na plačilo odškodnine in ustrezne odpravnine, zaradi prenehanja dolgoletnega distribucijskega pogodbenega razmerja s toženo stranko.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta pogodbeni stranki v distribucijsko pogodbo veljavno vključili arbitražno klavzulo in zato odločanje v predmetnem sporu ne spada v sodno pristojnost. Presodilo je, da bi vsaka razumna oseba enakih lastnosti in v enakem položaju ali povprečno skrbna pogodbena stranka razumela in vedela, da so v distribucijsko pogodbo vključeni splošni prodajni pogoji, s katerimi je bila tožeča stranka seznanjena z vsebino izstavljenih računov in na njih opozorjena s potrdili o posameznih naročilih blaga.

7. Tožeča stranka je v pritožbi primarno izpostavila, da je sodišče prve stopnje distribucijsko pogodbo napačno opredelilo kot mednarodno prodajno pogodbo. Tožeča stranka je izpostavila, da je v konkretnem primeru nesporno, da je bila leta 2004 distribucijska pogodba med pravdnima strankama sklenjena v ustni obliki. O podrobnosti vsebine distribucijske pogodbe sta se pravdni stranki posebej dogovorili na vsakoletnih sestankih, kjer sta na zapisnik povzeli pregled letnega poslovanja ter določili pogoje sodelovanja za prihajajoče leto v posebej opredeljenih pogojih poslovanja, ki so del teh zapisnikov. Tožeča stranka je poudarila, da se stranki na vsakoletnih sestankih nikoli nista dogovorili o pristojnosti kakršnekoli arbitraže za reševanje njunih sporov. Njun skupen namen nikoli ni bil izključitev pristojnosti sodišča za reševanje morebitnih sporov iz distribucijske pogodbe. Prav tako stranki nista določili merodajnega prava, po katerem se bo presojala njuna distribucijska pogodba. Tožeča stranka je v pritožbi izpostavila, da se splošni pogoji, kot že v svojem naslovu določajo, uporabljajo zgolj za prodajo hladilnikov in zamrzovalnikov in tako niso del distribucijske pogodbe. Ker je tožeča stranka vložila tožbo na plačilo odpravnine iz naslova odpovedi distribucijske pogodbe, ne pa zaradi spora iz posameznega naročila hladilnikov in zamrzovalnikov, je opredelitev distribucijske pogodbe kot mednarodne prodajne pogodbe neutemeljena. Tudi če bi se Dunajska konvencija uporabila za presojo distribucijske pogodbe med pravdnima strankama, bi se lahko veljavno uporabila le za posamezne dobave, ne pa za krovno distribucijsko pogodbo.

8. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (18. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je kot nesporno dejstvo ugotovilo, da sta pogodbeni stranki sklenili ustno distribucijsko pogodbo za prodajo hladilnikov in zamrzovalnikov na območju Republike Slovenije (navedbe tožeče stranke l. št. 3 in tožena stranka l. št. 73). Tekom dolgoletnega poslovanja pa sta sklepali posamične kupoprodajne pogodbe za hladilnike in zamrzovalnike. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine in odpravnine se nanaša na spor iz distribucijske pogodbe ter ne iz posamičnih prodaj zamrzovalnikov in hladilnikov.

10. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je distribucijska pogodba mešana pogodba, ki zakonsko ni posebej urejena. V njej se mešajo elementi prodajne pogodbe in pogodbe o trgovskem zastopanju oziroma agencijske pogodbe. Zaradi namena pogodbe in elementa trajnosti distribucijskega razmerja pa praviloma pri njenem prenehanju pride v poštev smiselna uporaba določb o prenehanju agencijske pogodbe in posledicah tega prenehanja.1

11. Višje sodišče ugotavlja, da bi se arbitražna klavzula, vsebovana v splošnih prodajnih pogojih na posameznih računih (priloga B22), ki jih je izdala toženka, pod določenimi pogoji glede sprejema in oddaje ponudbe lahko nanašala le na morebitne spore iz teh posamičnih dobav hladilnikov in zamrzovalnikov, vsekakor pa ne na spore, ki izhajajo iz ustno sklenjene distribucijske pogodbe. V obravnavanem primeru je ključna ugotovitev, da stranki s sklenitvijo distribucijskega razmerja nista določili pristojnosti arbitraže za reševanje sporov iz distribucijske pogodbe.2

12. Ker je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo, da ni podana sodna pristojnost in zaradi tega tožbo zavrglo, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti spremenilo (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP) ter ugovor arbitražnega sporazuma zavrnilo. Glede na to, da se je pred višjim sodiščem izkazalo, da ni utemeljen ugovor arbitražnega sporazuma in je višje sodišče sklep spremenilo, se višje sodišče ni opredelilo do ostalih pritožbenih razlogov tožeče stranke, ker za samo odločitev niso bili bistveni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo in zavrnilo ugovor arbitražnega sporazuma, je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 VSRS sklep in sodba II Ips 93/2015 z dne 18.4.2017. 2 Švicarski arbiter je v primerljivem sporu med tožnico kot toženko v arbitraži in prevzemnico terjatve na strani tožeče stranke v arbitraži celo ugotovil, da zapis splošnih pogojev in s tem arbitražne klavzule na izdanih računih toženke (v tej zadevi, tam odstopnice terjatve) ne predstavlja sprejema arbitražnega dogovora s strani toženke v arbitraži (tu tožnice); točka 95. končne razsodbe Arbitraže švicarske zbornice (priloga spisa A18).