Jedro

Ko gre za obnovo podatkov zemljiškega katastra, je pomembno dejansko stanje parcel, pri evidentiranju sprememb pa se izhaja iz podatkov zemljiške knjige.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (pri ponovnem odločanju, potem, ko je bila sodba U 1902/99-22 z dne 21. 11. 2000 s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 92/2001 z dne 11. 3. 2004 razveljavljena in zadeva vrnjena v nov postopek) na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) in po opravljeni glavni obravnavi kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 11. 1999. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Območne geodetske uprave ... z dne 26. 10. 1998, s katero je prvostopni upravni organ v postopku obnove zemljiškega katastra v zemljiškem katastru izvedel spremembe katastrskih podatkov na zemljiščih parc. št. 10 dvorišče v izmeri 208 m2 in parc. št. 11 stavbišče v izmeri 374 m2 k.o. ..., v parc. št. ... garaža v izmeri 18 m2, parc. št. ... garaža v izmeri 17 m2, parc. št. ...garaža v izmeri 17 m2, parc. št. ... garaža v izmeri 17 m2, parc. št. ...garaža v izmeri 14 m2, parc. št. ... dvorišče v izmeri 208 m2 in parc. št. ... stanovanjska stavba v izmeri 292 m2. 2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu. Sklicuje se na določbe Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat), Zakona o zemljiški knjigi (ZZK), Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Navodilo o vknjižbi pravic na delih stavb in o vodstvu zemljiške knjige „E“, (v nadaljevanju Navodilo) Zakona o prometu z nepremičninami ter na Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožeča stranka vložila revizijo (prej pritožbo). Navaja, da sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo popolno. Potrebno bi bilo pridobiti podatek o tem, kaj predstavlja funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi, v kateri imajo stranke z interesom svoja stanovanja. To je predhodno vprašanje. Upoštevati bi bilo potrebno tudi, da so garaže le provizorij, ki bi jih bilo potrebno porušiti, in ugotoviti katera zemljišča so bila nacionalizirana in kasneje denacionalizirana. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi.

4. Tožena stranka in prizadete stranke na revizijo (prej pritožbo) niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za razrešitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena poleg osebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V teh mejah se giba tudi sodni preizkus izpodbijane sodbe.

8. V obravnavani zadevi gre za evidentiranje sprememb v zemljiškoknjižnem aparatu, ugotovljenih v postopku obnove zemljiškega katastra (tretje in četrto poglavje v času odločanja veljavnega zakona v zemljiškem katastru (Ur. l. SRS, št. 16/74 in 42/86) – ZZKat in s tem povezano vprašanje, ali je bilo z navedenimi spremembami poseženo v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev in tožnikov kot njihovih naslednikov.

9. Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje se, v zemljiškem katastru evidentirajo podatki o zemljiščih, med drugim o legi, obliki, površini, vrsti rabe, katastrskem razredu, katastrskem dohodku, rodovitnosti in proizvodni sposobnosti zemljišča (druga alinea 1. člena ZZKat). Podatki katastra se ugotavljajo, določajo in evidentirajo glede na parcelo (prvi odstavek 4. člena ZZKat), ugotavlja pa jih za geodetske zadeve pristojen organ (24. člen ZZKat). Zemljiški kataster se povezuje z zemljiško knjigo, ki vsebuje podatke o stvarnih pravicah na nepremičninah (1. člen v času odločanja veljavnega Zakona o zemljiški knjigi, Ur.l. RS, št. 33/95, v nadaljevanju ZZK). V zemljiški knjigi se nepremičnine vpisujejo v zemljiškoknjižne vložke, tako da so v posameznem vložku združene nepremičnine, ležeče v isti katastrski občini, na katerih je lastninsko pravno stanje enako (49. in 54. člen ZZK). V zemljiški knjigi se kot lastnik oziroma imetniki lastnice uporabe upoštevajo nosilci teh pravic po zemljiškoknjižnem stanju (5. člen ZZKat in 8. člen ZZK).

10. Glede na navedeno se revizijsko sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za pravilnost postopka prvostopnega organa, ki je ugotovil spremenjeno vrsto rabe zemljišč, pomembno tudi kakšno pravno stanje o zemljiščih je tedaj izhajalo iz zemljiške knjige. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta vložek št. 20 k.o.... v času obnove katastra sestavljali parc. št. 10 in 11 (parc. št. 11 kot stavbišče s hišo in dvorišče, parc. št. 10 kot dvorišče). Vpis obeh parcel v zemljiškoknjižnem vložku kaže na njuno pravno povezanost, ki se je ohranila tudi, ko sta bili parceli in stavba nacionalizirani. Na podlagi odločb o nacionalizaciji je zemljiškoknjižno sodišče vpisalo zemljišče brez stavbe kot družbeno lastnino v uporabi občine – stavbo kot družbeno lastnino v uporabi občine ter zaznamovalo izvzetje posameznih stanovanj iz nacionalizacije. Iz vpisov v zemljiškoknjižnem vložku št. 20 – kot to ugotavlja sodišče prve stopnje – ni razvidno, da bi bila vpisana tudi pravica uporabe lastnikov stanovanj, ki so ostala v zasebni lasti, na podržavljenem zemljišču, je pa ta pravica nastala na podlagi samega zakona (37. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč). Tudi po sprejetju Zakona o pravicah na delih stavb in Navodila stavba ni bila vpisana v E knjigo, ampak se je na lastniških stanovanjih vpisala sprememba lastninske pravice v vl. št. 20, sprememb vpisov pravice uporabe na zemljiščih pa ni bilo.

11. Kot to nadalje ugotavlja sodišče prve stopnje je bila ob sprejetju izpodbijane odločbe zemljiškoknjižno že izvedena tudi odločba, s katero je Upravna enota v Ljubljani, Izpostava Ljubljana, z odločbo z dne 4. 11. 1996 odločila o zahtevku za denacionalizacijo. Vendar ne iz vpisa ne iz odločbe ne izhaja, da so pravni nasledniki upravičenk (tožniki) postali izključni lastniki dela parc. št. 11 (na katerem ne stoji stavba) in parc. št. 10. Izhaja pa, da je bil vrnjen „ustrezen delež na zemljišču parc. št. 11, stavbišče s 374 m2 in parc. št. 10, vrt 209 m2.“ Tudi odločba s tako določenim deležem na funkcionalnem zemljišču, je lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Toda razmerja med solastniki in etažnimi lastniki se uredijo v ustreznih sodnih postopkih, če sporazuma ne dosežejo med seboj, vendar to ni v pristojnosti upravnega organa, ki odloča o denacionalizaciji. To pa tudi ni predmet odločanja, ko gre za uradno evidentiranje sprememb glede dejanske rabe parcel (nove izmere, nova klasifikacija).

12. Iz opisanega zemljiškoknjižnega stanja v času upravnega odločanja, izhaja, da je bil upravičenkam vrnjen le ustrezen delež na parc. št. 10 in 11, na katerih so ex lege (37. člen Zakona o denacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, 6. člen Zakona o pravicah na delih stavb in 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami) imeli pravico uporabe tudi lastniki posameznih stanovanj v stavbi, vpisanih v vl. št. 20 (pravica uporabe se je lastninila po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini). Tako lastninjenje v času upravnega odločanja še ni bilo izvedeno. Zato se tudi revizijsko sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da je prvostopni organ svojo odločbo pravilno izdal v zemljiški knjigi vpisanim lastnikom stanovanj, saj so ti imeli po stanju v zemljiški knjigi tudi pravice, ustrezne stvarnopravnim pravicam na zemljiščih. To pa je obenem zadostna podlaga za uradno obnovo postopkov zemljiškega katastra. Tožnika, ki sta ugovarjala, da lastniško stanje zemljišč ni takšno, kot je izhajalo iz vpisov v zemljiški knjigi, tega ne moreta uveljaviti v tem postopku, katerega predmet je le evidentiranje spremenjene dejanske rabe zemljišč, ampak v postopkih, v katerih se odloča o lastninski pravici. Tudi revizijsko sodišče stoji na stališču, da ni utemeljen ugovor, da garaže ne morejo biti predmet odmere in lastništva, samo zato, ker je v gradbenem dovoljenju pogoj, da se odstranijo, če to zahteva oblastni organ. Sprememba katastrskih podatkov še ne pomeni spremembe lastništva. V tem postopku se tudi ne more odločati o odstranitvi garaž.

13. Glede na dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče v upravnem sporu vezano (in ne more biti predmet revizijskega postopka) je materialno pravo pravilno uporabljeno (določbe navedenih predpisov). Revizijski (prej pritožbeni) ugovori tožeče stranke zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.