Jedro

Pri oceni v zvezi z neobstojem opravičenih razlogov, zaradi katerih obsojenec v določenem roku ni izpolnil svoje obveznosti, gre za dejansko vprašanje. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo preklicalo obsojenemu A.M. pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 05.06.1998, in mu izreklo kazen deset mesecev zapora. Predlog za preklic pogojne obsodbe je vložila oškodovanka, ker obsojenec ni izpolnil posebnega pogoja, in sicer oškodovanki A.G. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe ni plačal premoženjskopravnega zahtevka v znesku 600.000 SIT.

Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega A.M. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 24.12.1999 vložil na Okrajno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe uvodoma navedeni sodbi iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne uporabe določb Kazenskega zakonika s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavi ter nato sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani tako spremeni, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 05.06.1998, ne prekliče in da se zato obsojencu A.M. podaljša rok za vrnitev premoženjskopravne koristi oškodovanki A.G. do konca preizkusne dobe, to je do 19.06.2000, podrejeno pa, da obsojencu izreče milejšo kazen.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. Sodišče je pravilno uporabilo določilo KZ o preklicu pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti, saj je ocenilo, da ravnanje obsojenca ne predstavlja opravičenih razlogov, iz katerih obsojenec naložene obveznosti ne bi mogel izpolniti, niti navedene okoliščine niso takšne, ki bi opravičevale podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti. Zagovornik se v ostalem v zahtevi spušča v zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteva za varstvo zakonitosti ni mogoča. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev Kazenskega zakonika naj bi bila po mnenju vložnika v napadenih sodbah v tem, da je bila obsojencu izrečena v pogojni obsodbi preizkusna doba dveh let, rok za povrnitev premoženjskopravnega zahtevka pa šest mesecev po pravnomočnosti sodbe. 54. člen KZ sodišču izrecno dopušča možnost, da rok za izpolnitev obveznosti, to je vrnitve premoženjskopravne koristi, podaljša na celoten rok preizkusne dobe. Po mnenju vložnika bi moralo sodišče bolj upoštevati okoliščine, ki jih je navedel obsojenec in glede katerih ni razlogov, da jim sodišče ne bi verjelo in zato podaljšati rok za izpolnitev naložene obveznosti. Obsojenec je bil od junija 1998 do aprila 1999 v priporu v N. in zato ni bil pridobitno sposoben, pa tudi sicer živi v zelo slabih premoženjskih razmerah, je nezaposlen, z ženo pa mora skrbeti za triletnega sina. Preostro je bila v prvostopni sodbi ocenjena obsojenčeva izjava, da je na pravnomočno sodbo (pogojno obsodbo) že pozabil. Zato bi po mnenju vložnika sodišče moralo ugotoviti, da obsojenec iz opravičenih razlogov ni izpolnil naložene obveznosti in zato rok za izpolnitev dodatne obveznosti v pogojni obsodbi podaljšati. Sicer pa prvostopno sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali je obsojenec vendarle nakazal del naložene obveznosti, saj se seje 07.09.1999 ni udeležil nihče od povabljenih, ko je obvestilo oškodovanke, ki ga omenja sodišče, bilo staro že več kot šest mesecev in je tako dejansko stanje ostalo na stopnji verjetnosti, ne pa gotovosti, kar naj bi predstavljalo kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP, saj bi moralo sodišče v dvomu odločiti v korist obsojenca in mu omogočiti, da svojo obveznost naknadno izpolni. Tako je podana kršitev temeljnega načela kazenskega postopka "in dubio pro reo". V posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je tako po vložnikovem mnenju prišlo do kršitve Kazenskega zakona kot tudi Zakona o kazenskem postopku, saj prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je obsojenec uveljavljal v pobot 400.000 SIT, pa te okoliščine sodišče ni ugotavljalo, čeprav bi to moralo, saj bi smelo v primeru ugotovitve, da gre za resnične in utemeljene trditve, obsojenčevo terjatev pobotati z oškodovankino terjatvijo in mu posledično naložiti primerno nižje plačilo v višini cca 200.000 SIT, ki jih obsojenec dejansko dolguje oškodovanki.

Kolikor je Vrhovno sodišče mnenja, da niso podani pogoji za podaljšanje roka za izpolnitev njegove obveznosti, obsojenec predlaga, da se mu izrečena kazen vsaj zniža, ker je le-ta glede na vse okoliščine absolutno previsoka.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. V 54. členu KZ je med drugim določeno, da sme sodišče v primeru neizpolnitve naložene obveznosti v mejah preizkusne dobe, določene v pogojni obsodbi, podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Preklic pogojne obsodbe je tako izrečen v zakonitem okviru. Ugotovitev v obeh napadenih sodbah, da obsojenec ni izpolnil naložene posebne obveznosti, določene v pogojni obsodbi, je dejansko vprašanje. Prav tako gre za dejanska vprašanja glede ocene o neobstoju opravičenih razlogov, zaradi katerih obsojenec svoje obveznosti v določenem roku ni izpolnil. Kolikor vložnik nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje kot podlago za preklic pogojne obsodbe, zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP iz tega razloga ne more vložiti. Prav tako ni podana kršitev kazenskega postopka, da je treba v dvomu odločiti v korist obdolženca. Po oceni Vrhovnega sodišča za uporabo 427. člena ZKP ni podlage, saj pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v napadenih sodbah, kot podlagi za odločitev o preklicu pogojne obsodbe. Zaradi povedanega vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v napadenih sodbah ni podana nobena od uveljavljanih kršitev zakona, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.