Jedro

I. Predpostavka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP je nezakonitost ravnanja sodišča. Če te ni, tudi omenjene kršitve ni.

II. Če naročnik razdre pogodbo iz razloga v 127. ali 128. členu ZOR, mora izvajalec vrniti prejeti predujem z zamudnimi obrestmi po 5. odst. 132. čl. ZOR od dneva, ko ga je prejel.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Stranki spora sta dne 12.6.1989 sklenili pogodbo, s katero se je tožena stranka kot podizvajalec zavezala izdelati za tožečo stranko talno ogrevanje v "Hotelu M." za 368.976,00 SIT. Tožeča stranka je toženi stranki plačala avans 295.181,50 SIT. Dne 2.3.1990, je tožeča stranka pogodbo razdrla. Od tožena stranke zahteva sedaj vrnitev plačanega avansa 295.181,50 SIT in kapitalizirane obresti od omenjenega zneska za čas od plačila avansa do 5.3.1990 v znesku 2.115.850,70 SIT, skupno 2.411.032,20 SIT. Tožena stranka pa zahteva z nasprotno tožbo od tožeče stranke plačilo odškodnine 4.800.118,20 SIT za škodo, ki ji je nastala zaradi tega, ker je tožeča stranka zavlačevala s sklenitvijo pogodbe in z uvedbo tožene stranke v delo in zaradi tega, ker je tožeča stranka izposlovala proti njej izdajo začasnih odredb.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, nasprotni tožbeni zahtevek pa je v celoti zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni, podrejeno pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S tem, da sodišče prve stopnje ni ugodilo toženčevemu predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo, na katerem je potem glavno obravnavo zaključilo, ni odvzelo toženi stranki možnosti obravnavanja izvedeniškega mnenja. Toženec je svoje mnenje o njem povedal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Že zato okoliščina, da sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke za preložitev naroka, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ne glede na to pa ni določbe, ki bi sodišče v primeru, kakršen je bil obravnavani, zavezovalo, da mora preložiti narok, če tako predlaga stranka. Zato odklonitev preložitve naroka ni bilo ravnanje, ki bi ga bilo mogoče podvesti pod 7. točko 2. odst. 354. člena ZPP. Predpostavka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz omenjene določbe je namreč nezakonitost ravnanja sodišča. Te pa ni bilo. Do kršitve 5. člena ZPP pa tudi ni prišlo. Ne samo na zadnjem naroku ampak najmanj v zadnjem letu pred zaključkom glavne obravnave, ni tožeča stranka navajala nič novega pa tudi novih zahtevkov ni postavljala.

Tudi ni točna trditev tožene stranke, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti zato, ker ne pove, zakaj in na kateri pravni podlagi je utemeljen tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je dovolj natančno navedlo dejstva, iz katerih je povzelo, da je začela tožena stranka izvedbo del pogojevati in da je končno izjavila, da z deli sploh ne bo nadaljevala, navedlo pa je tudi zakonsko določilo, na katerem temelji svojo odločitev.

Revizijsko sodišče obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na 6. in 7. strani ne ocenjuje kot protislovne. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopne odločbe, je sodišče prve stopnje celotno ravnanje toženca, zaključno z dokončnim prenehanjem opravljanja pogodbenih del dne 27. 2. 1990, ocenilo kot ravnanje, iz katerega izhaja, da toženec svoje pogodbene obveznosti ne namerava izpolniti. Pri tem pa vprašanje koliko časa bi rabil za to, da bi dela lahko izvršil, v obravnavanem primeru sploh ni pomembno. Pomembno bi postalo pri razreševanju morebitnih spornih vprašanj, ki bi nastala, če bi toženec svojo pogodbeno obveznost izpolnil, toda zaradi prepozne uvedbe v delo po preteku roka, določenega za njeno izpolnitev.

Toženec je vedel, kakšno pogodbo sklepa in v kakšnem času jo sklepa. Če se je pri predvidevanju, kakšne koristi bo imel iz pogodbe, uštel, se drugačnim učinkom pogodbe, kot jih je predvideval, ne more izogniti s sklicevanjem na čas, v katerem je bila pogodba sklenjena in na okoliščino, da je bila tožeča stranka tista, ki je sestavila osnutek pogodbe. Pogodbena določila, ki jih je treba uporabiti za odločitev v tem sporu pa so toliko jasna, da kakšne posebne razlage v smislu 100. člena ZOR ne potrebujejo.

Sklicevanje na 32. člen pogodbe, sklenjene med strankama spora, ne more privesti do ugodnejšega izida tega spora za toženca. Po tč. b/ omenjenega pogodbenega določila je bila res tožeča stranka tista, ki je morala poskrbeti, da bi bila vsa dela, ki so pogojevala izvedbo toženčevih del, pravočasno in pravilno izvedena. Okoliščina, da tega (najbrže) ni storila pa toženca, ob ugotovljeni dejanski in pravni situaciji, ni upravičila prenehati dne 27.2.1990 z delom. Omenjena okoliščina bi bila pomembna samo za presojo, kdo odgovarja za prepozno izpolnitev toženčevih obveznosti, če bi jih ta izpolnil, vendar po poteku pogodbenega roka, v posledici tega pa tudi za razreševanje pravnih razmerij, ki bi morda zaradi zamude nastala.

Glede na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano odločitev, sta bila podana razvezna razloga tako po 127. kot tudi po 128. členu ZOR. Zato je tožeča stranka upravičeno razdrla pogodbo. V posledici tega mora toženec prejeti predujem vrniti skupaj z obrestmi (2. in 5. odst. 132. člena ZOR), pri tem pa od 5. 3. 1990, to je od vložitve tožbe dalje (primerjaj: 2. odst. 113. člena ZPP), plačati tudi obrestne obresti (2. odst. 279. člena ZOR). V čem pa naj bi bil izračun obresti napačen, pa tožena stranka ne pove.

Kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka v zvezi z odločitvijo o nasprotnem tožbenem zahtevku ne uveljavlja. Na podlagi dejanske ugotovitve, da tožena stranka nasprotnega tožbenega zahtevka ni dokazala, bodisi po temelju bodisi po višini, je materialnopravno njegova zavrnitev pravilna. Opozarjanje, kakšne dokaze bi sodišče lahko izvedlo pa spada v področje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pa v reviziji ni mogoče uveljavljati (3. odst. 385. člena ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato in ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zabvrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).