Jedro

Zaradi pomanjkljive dokazne ocene in pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih, je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je dokazna presoja glede ključnih pravno odločilnih dejstev zgolj površinska in do te mere pomanjkljiva ter nerazumljiva, da prvostopenjskega dokaznega zaključka o tem, da tožnik ni dokazal, da je bilo poškodovanje pnevmatik z žebljem storjeno (ravno) z ravnanjem toženca, zaenkrat ni mogoče preizkusiti kot pravno pravilnega.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanih točkah I. in III. izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

II. Nadaljnja pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala pod točko 1., da se toženi stranki prepovedo vsakršni posegi v osebnostne pravice tožeče stranke, zlasti grožnje, da ga bo ubil in vsake grožnje in žalitve, s katerimi bi pri tožeči stranki vzbujal strah in nelagodje, da se ji prepovedo tudi napadi na tožečo stranko s kakršnimkoli predmetom, s katerim se lahko telo poškoduje (delovno orodje, palice), pod točko 2. da mora tožena stranka v primerih kršitve prejšnje točke za vsakokratno kršitev tožeči stranki plačati denarno kazen v višini 800,00 EUR, pod točko 3., da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 8.050,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje in pod točko 4., da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega pravdnega postopka in sicer v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe sodišča I. stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Pod točko II. izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, kjer je zahtevala, da se toženi stranki prepoveduje vsako nastavljanje ovir, žebljev na cesto po kateri tožnik dostopa do parcel 863/1, 862/3 in 866 vse k.o. X. in ki je označena na delovnem izrisu geodetske uprave - skici in je sestavni del tožbe. Pod točko III. izreka pa je še razsodilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.648,61 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej v bistvenem povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in bistvene navedbe obeh pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, v nadaljevanju pa izpostavlja, da je z navajanjem postopkov, ki so se vodili zoper toženo stranko (v nadaljevanju: toženca), dokazoval njegov odnos do tožnika. V zvezi s temi postopki, je opozoril, da so se nekateri zaključili tako, kot so se - torej v prid toženca - zaradi procesnih razlogov: napake, ki se je pripetila prekrškovnemu organu (Okrajno sodišče v Celju, ZSV 698/2014), saj je bil opis prekrška pomanjkljiv, pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja (Okrožno sodišče v Celju II Ks 53967/2016), v postopku zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, ko ga je toženec napadel z nožem, pa zaradi umika predloga zaradi sprejete zaveze toženca, da bo pustil tožnika pri miru (Okrajno sodišče v Šentjurju, K 51/2000). Sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da ni podalo dokazne ocene teh dokazov v povezavi s trditvami tožnika, niti se ni izreklo o teh trditvah tožnika, zato je po njegovem mnenju obrazložitev v tem delu pomanjkljiva. Tudi v zvezi s povzetki izpovedb prič A. A. in B. B., ki sta potrdila, da sta videla toženca nastavljati žeblje na javno cesto, tožnik sodišču prve stopnje očita, da jih ni dokazno ocenilo, da je navedlo zgolj, da konkretna nevarnost uresničitve določene bodoče kršitve v medsebojnem večletnem sporu glede na očitana dejanja in ustavljene prekrškovne in sprožene kazenske postopke ter sklenjeno sodno poravnavo v pravdnem postopku, ni dokazana. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, ali trditvam, da je toženec nastavljal žebljičke na cesto z namenom škodovati tožniku, verjame in za nazaj ugotavlja, da se je to zgodilo ali ne in če ne, kaj je razlog takemu sklepu. V nadaljevanju pritožbe tožnik izpostavlja še, da je opisal še dva konkretna dogodka, v katerih se je čutil ogroženega in sicer pozimi leta 2017, ko je toženec proti njemu zamahnil z gumijasto cevjo, pri čemer tega dejanja toženec niti v navedbah ni zanikal, tudi ko je bil zaslišan, ga je opravičeval. Glede na to, da je opisano dejanje tvorilo del dejanske podlage tožbenega zahtevka, ki ga toženec ni zanikal, bi se po mnenju tožnika že zato sodišče prve stopnje o njem moralo izjaviti tako v procesnem, kot glede kasnejše izpovedbe toženca, v vsebinskem smislu. Zaradi te opustitve sodišču prve stopnje tožnik očita bistveno kršitev določb ZPP. Po mnenju tožnika zaključek sodišča prve stopnje, zakaj ne verjame tožniku, da ga je toženec napadel 13. 10. 2019 in mu zagrozil, da ga bo ubil, ko pa je priča C. C. potrdil izpovedbo tožnika v tistem delu, kolikor je lahko dogajanje videl, ni prepričljiv. To, da druge osebe, ki so potrdile, da jim je tožnik povedal, da se je zgodilo to, kar trdi, niso bile navzoče ob dogodku, po oceni tožnika ni argument, s katerim bi se potrjevala ali zanikala trditev tožnika. To, kaj pa je bil razlog, da sodišče prve stopnje ob zatrjevanih ponavljajočih se ravnanjih toženca, usmerjenih v škodovanje ali zastraševanje tožnika, ni verjelo tožniku, pa iz obrazložitve ne izhaja, zato tožnik sodišču prve stopnje očita, da je v tem delu izpodbijana sodba neobrazložena. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se življenjski dogodki, ki so podlaga za tožbo, niso zgodili ter nepravilno zavrnilo vse tožbene zahtevke tožnika. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je prepovedni zahtevek z opustitvijo napadov s kakršnikoli predmetom, s katerim se lahko telo poškoduje (delovno orodje, palice), nezadostno individualiziran. Tožnik je s tožbo zahteval prepoved dejanj, s katerimi se kršijo njegove osebnostne pravice. Trdil je, da ga je toženec napadel s predmeti - gumijasto cevjo in vilami - s katerimi se lahko telo poškoduje, ker gre za prepoved takih ravnanj v bodoče pa je sredstva posplošil v palico in delovno orodje. Z večjo individualizacijo - navedbo konkretnih predmetov - bi se po njegovi oceni izgubil smisel določbe - preprečitev posegov, kakršni so prepoznani kot nedopustni, v bodoče. Glede na zatrjevano dejansko podlago je po mnenju tožnika njegov zahtevek smiselno individualiziran, zato bi, v kolikor je sodišče prve stopnje menilo drugače, bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva tožnika s svojim pomislekom seznaniti, saj mu je sicer vzelo pravico do sodnega varstva. Meni, da je pravno zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevek, po katerem bi bil dolžan toženec v primeru kršitve prepovedi plačati tožniku določeno odškodnino, z obrazložitvijo, da se denarna kazen lahko naloži v plačilo stranki le tako, da jo plača na račun sodišča. Ob tem izpostavlja, da je že v tožbi jasno navedel, da uveljavlja „denarno kazen“ v skladu z 2. odstavkom 134 člena OZ. Teorija imenuje „denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote“, katerega plačilo lahko sodišče naloži kršitelju, kot „premoženjsko sankcijo“, kar je dejansko denarna kazen. Samo poimenovanje zagroženega plačila ne spremeni njegove narave, ki ima pravno podlago v že citirani določbi OZ. Tožnik nadalje v pritožbi sodišču prve stopnje očita še nerazumljivost ali celo nasprotje v razlogih sodbe. Ob tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje povzelo trditve tožnika o škodi, ki mu je nastala zaradi prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, zahtevek pa je zavrnilo, ker je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da tožniku zaradi zatrjevanih ravnanj toženca (groženj z gumijevko, napada z vilami) niso nastale. Kljub temu pa je v nadaljevanju svoje obrazložitve še navajalo, da le zatrjevano poslabšano psihično stanje zaradi dolgoletnega nerazumevanja s tožencem pri uporabi javne ceste ter v zvezi z njo zatrjevanimi posegi toženca z nabijanjem žebljev ter verbalnih napadov in groženj zaradi spremenjenega emotivnega stanja in 4 obiskov pri osebnem zdravniku ter sicer ne zaznanih drastičnih spremembah tožnika, ne daje podlage za prisojo odškodnine za strah, za nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik meni, da je iz zapisanega mogoče razumeti, da je sodišče prve stopnje vendarle sprejelo trditve tožnika, da je bil s strani toženca deležen verbalnih napadov in groženj, kar je po njegovi oceni nasprotno temu, kar je sodišče zapisalo v prvem delu iste točke (22.) in v točki 16. oziroma je v tem delu obrazložitev v izpodbijani sodbi najmanj nerazumljiva. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice zaradi posegov v njegovo pravico do svobodnega gibanja in mirnega življenja, tožnik izpostavlja, da tovrstno odškodnino sodišče prisodi ob izpolnjevanju pogojev samo, upoštevaje pri tem uveljavljeno sodno prakso, zato dejstvo, da tožnik ni predlagal izvedenca, ni ovira za odločanje o tem delu zahtevka. Ker toženec tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nematerialno škodo po višini po mnenju tožnika ni ugovarjal, sodišče tudi ni imelo razloga, da ga, ob ugotovljenem temelju, zavrne v katerem koli delu, tudi v delu glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Glede zavrnitve njegovega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko škodo, pa tožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ob tem, da se je glede temelja sklicevalo na „prej obrazloženo“, tudi štelo, da predložene fotografije in računi še ne dokazujejo, da je bilo poškodovanje storjeno z ravnanjem toženca, ni pa obravnavalo izpovedi prič (A. A. in B. B., D. D., C. C., E. E., F. F.), katerih zaslišanje je tožnik predlagal v potrditev teh navedb in so potrdile, da so na lastne oči videle toženca, ki je na pot, po kateri se vozi tožnik, nastavljal žeblje, oziroma jim je bilo to znano iz posledic in pojasnila tožnika. Ker sodišče prve stopnje teh izpovedb ni obravnavalo, ni povedalo, če jim in če jim ne, zakaj jim ne verjame, tožnik sodišču prve stopnje očita, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kako tak afirmativen ali negativen sklep vpliva na njegovo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sklepno tožnik zaradi vsega navedenega sodišču prve stopnje očita, da dejansko dejanskega stanja sploh ni ugotovilo (2. točka 1. odstavka 338 člena ZPP), da je obrazložitev izpodbijane sodbe nepopolna in mestoma sama s seboj v nasprotju (14. in 15. točka 2. odstavka 339 člena ZPP), materialno pravo pa je zmotno uporabljeno (3. točka 1. odstavka 338 člena ZPP). Očita mu tudi, da ni opravilo potrebnega materialnega procesnega vodstva (8. točka 2. odstavka 339 člena ZPP), hkrati pa je po višini zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo, čeprav mu tožena stranka po višini ni ugovarjala, kar je v nasprotju z določbo 2. odstavka 214 člena ZPP.

3. Toženec na pritožbo tožnika ni odgovoril. 4. Pritožba tožnika je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik zahteval, da se tožencu prepovedo vsakršni posegi v osebnostne pravice tožnika, zlasti grožnje, da ga bo ubil in vsakršne grožnje in žalitve, s katerimi bi pri tožniku vzbujal strah in nelagodje, ter prepovedo napadi s kakršnimkoli predmetom, s katerim se lahko telo poškoduje, da toženec opusti vsa ravnanja, s katerimi bi tožnika na kakršenkoli način omejeval pri uporabi javne ceste s pare. št. 1520/7 in 1520/8 obe k.o. X., da mora za vsakokratno kršitev po sklepu sodišča plačati tožniku denarno kazen v višini 800,00 EUR in plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 8.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Navajal je, da je solastnik 1/2 nepremičnin z ID X - 863/1-0, X - 862/3-0, X - 862/4-0, do katerih dostopa po javni cesti s parc. št. 1520/7 in 1520/8, obe k.o. X., ki poteka mimo domačije toženca in jih obdeluje že od leta 1966. S tožencem sta se do leta 1999 razumela. Od leta 2000 dalje pa mu toženec z različnimi protipravnimi ravnanji onemogoča hojo in vožnjo po tej javni cesti, in ga ob vsaki priliki, ko ga opazi na cesti verbalno in fizično napada, od leta 2009 dalje na kolesnice javne ceste z vrtalnikom nastavlja jeklene žeblje tako, da so ti fiksirani v cesto in iz nje gledajo nekaj centimetrov, vse z namenom preprečiti vožnjo in povzročati škodo. Od leta 2000 tožnik doživlja psihično in fizično nasilje s strani toženca, ki izkoristi prav vsako priložnost, da mu škoduje. Toženec nastavlja žeblje na cesto že vrsto let, prav tako tožnika verbalno napada in mu grozi s smrtjo (z besedami ubil te bom) in s svojim početjem ne preneha, kljub temu, da je bil zaradi tega v več kazenskih postopkih in že oglobljen s strani policistov. Poleti 2014, ko je tožnik s traktorjem na travniku spravljal seno, sta prijatelja A. A. in B. B. fotografirala toženca pri nastavljanju žebljev na javni cesti 1520/7 in 1520/8 k.o. X. Pred nekaj leti, ko je spravljal seno iz travnika in vozil mimo toženčeve domačije po javni cesti in se pripravljala nevihta, je toženec na cesto postavil svoj avtomobil tako, da obvoz ni bil možen in s tem preprečil spravilo sena, pozimi 2017 pa proti tožniku, ko je čistil sneg na parceli, zamahnil z gumijasto cevjo, o dogodku pa bila obveščena policija. V letu 2018 sta stranki v pravdi zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice pred Okrajnim sodiščem v Celju št. P 29/2018, v postopku mediacije M 113/2018 sklenili sodno poravnavo, s katero se je toženec zavezal, da ne bo posegal v parcelo tožnika št. 726 X. Nazadnje pa ga je toženec 13. 10. 2019, ko je šel na travnik 726 k.o. X., verbalno napadel in ga zmerjal ter mu grozil z besedami ubil te bom in pri tem imel v rokah vile, s katerimi je zamahnil proti njemu, zaradi česar se je močno prestrašil in se zbal za svoje zdravje in življenje, toženčev napad pa je bil povsem nenaden in brez povoda, pri tem pa tožnik ni vedel, kako dolgo bo napad še trajal. Prav tako je bil na cesti ponovno nastavljen jekleni žebelj, ki je tožniku predrl zračnico in je moral kupiti novo. Tožnik zase trdi, da je mirne narave in ne konfliktna oseba, v nasprotju s tožencem, ki je znan kot vzkipljiva oseba in se brez zadržkov poslužuje nasilja in se ga ljudje, sploh pa tožnik in njegovi družinski člani, bojijo. Tožnik že vrsto let trpi neugodne posledice toženčevih ravnanj, s katerimi posega v njegove osebnostne pravice - pravico do prostega gibanja na javnih površinah (svoboda gibanja) in pravico do mirnega življenja, do nedotakljivosti človekovega življenja, do osebnega dostojanstva in varnosti, in je s tem izgubil občutek varnosti. Tožnik se toženca boji, zaradi njegovih ravnanj, ki se stopnjujejo trpi duševne bolečine, prav tako mu nastaja škoda iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj občuti strah, tesnobo, nelagodje, zaskrbljenost in je zato potreboval strokovno obravnavo. Tožnik je v zvezi z nakupom in popravilom predrtih traktorskih pnevmatik (najmanj 15 krat) zahteval odškodnino v višini 450,00 EUR, ki obsega nakupe novih zračnic, stroške dela in materiala. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zahteval odškodnino v višini 3.500,00 EUR, za nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 1.000,00 EUR in zaradi posega v osebnostne pravice odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, skupaj 8.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi vseh izvedenih dokazov1 ugotovilo in zaključilo, da je zahtevek tožnika na prepoved vznemirjanja pravice rabe na cesti, javnem dobru, neutemeljen, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa in na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic, sodno varstvo s prepovedjo posegov, ki ga je uveljavljal tožnik na javnem dobru zaradi ravnanj toženca, pa ni dopustno, saj mu je bila raba na izključujoč način že pred tem odvzeta. Sodišče prve stopnje je nadalje še ugotovilo in zaključilo, da z zatrjevanimi ravnanji toženca ni prišlo do takšnih nedopustnih posegov v osebnostne pravice tožnika, ki bi ga opravičevalo do zahtevanih prepovedi posegov, saj ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je toženec tožniku dejansko zagrozil s tem, da ga bo ubil in se je tožnik resnično ustrašil zase, za svoje življenje in bil prizadet v osebnem dostojanstvu in varnosti ter da so mu bile kršene zatrjevane pravice. Zaključilo je še, da z izvedenimi dokazi konkretna nevarnost uresničitve določene bodoče kršitve ni dokazana. Enako je zaključilo tudi za zahtevano prepoved z opustitvijo napadov s kakršnimkoli predmetom, s katerim se lahko telo poškoduje (delovno orodje, palice), za katero je dodatno še pojasnilo, da v zahtevku tudi sicer ni dovolj individualizirana, da bi omogočila izvršbo in zato takšne prepovedi tožencu s katerimkoli predmetom, s katerim se lahko telo poškoduje, tudi sicer ne bi bilo moč naložiti. V zvezi z zahtevkom tožnika, da se tožencu za primer kršitve prepovednega zahtevka za vsako kršitev naloži plačilo denarne kazni na račun pooblaščenca tožnika v višini 800,00 EUR, je sodišče prve stopnje zaključilo, da takšen zahtevek ni utemeljen iz razloga, ker s postavljenim zahtevkom ni uspel, poleg tega pa tožencu denarne kazni, ki bi jo moral plačati tožniku v primeru kršitve ugotovljene obveznosti, tudi ni moč naprtiti, saj se denarna kazen naloži v plačilo stranki na način, da jo plača na račun sodišča in se tako vpliva na voljo stranke, da bo zaradi zagrožene kazni izpolnila obveznost iz izvršilnega naslova. V zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje, ko je izpostavilo, da tožnik v zvezi z obsegom in višino nepremoženjske škode izvedenca iz področja medicinske stroke ni predlagal, presodilo, da tožniku zaradi zatrjevanih ravnanj toženca (groženj z gumjevko, napada z vilami), za katera je že predhodno ugotovilo, da jih toženec ni povzročil tožniku in jih tudi ni dokazal, takšna nepremoženjska škoda, ki bi ga opravičevala do prisoje odškodnine v skladu z določilom člena 179 OZ, ni nastala. Ocenilo je, da le zatrjevano poslabšano psihično stanje zaradi dolgoletnega nerazumevanja s tožencem pri uporabi javne ceste ter v zvezi z njo zatrjevanimi posegi toženca z nabijanjem žebljev ter verbalnih napadov in groženj zaradi spremenjenega emotivnega stanja in 4 obiskov pri osebnem zdravniku, ob sicer ne zaznanih drastičnih spremembah tožnika še ne daje podlage za prisojo odškodnine za strah, za nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je zahtevek za plačilo odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo v celoti kot neutemeljen zavrnilo. Ker tožnik ni dokazal, da je bilo poškodovanje pnevmatik storjeno ravno z ravnanjem toženca in upoštevaje tudi vse predhodno obrazloženo, je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko škodo.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o zahtevi za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic ter določila 179. člena OZ o povračilu nepremoženjske škode, pa tudi določila 15., 17., 34. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) o uresničevanju in omejevanju pravic, o nedotakljivosti človekovega življenja, o pravici do osebnega dostojanstva in varnosti ter o varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic.

K pritožbi tožnika glede točke II. izreka izpodbijane sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka s prepovedjo nastavljanja ovir na cesto):

9. Ta del izpodbijane sodbe tožnik s pritožbo ne izpodbija konkretizirano, zato je v tem delu pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe, ki pa kakšnih pomanjkljivosti, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal. 10. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je cesta, na katero se nanaša zahtevek na prepoved vznemirjanja pravice rabe na cesti, javna cesta, javno dobro, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 19. člena SPZ, ki določa, da je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba), sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do sodnega varstva zoper posege, ki se samo posredno tičejo njegove premoženjske sfere, da sodno varstvo s prepovedjo posegov, ki ga je uveljavljal tožnik na javnem dobru zaradi ravnanj toženca, ni dopustno, saj mu je bila raba na izključujoč način že pred tem odvzeta. Posledično je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka tožnika povsem pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.

11. Ker je pritožba tožnika zoper točko II. izreka izpodbijane sodbe neutemeljena, je bilo potrebno v tem delu pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in v izpodbijani točki II. izreka izpodbijano sodbo potrditi.

K pritožbi tožnika glede točke I. in III. izreka izpodbijane sodbe:

12. Neutemeljen je očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker je v nasprotju z 2. odstavkom 214. člena ZPP po višini zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, čeprav mu po višini toženec ni (konkretizirano) ugovarjal. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le takrat, kadar je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zatrjevana kršitev pa takšnega kvarnega vpliva na izpodbijano sodbo nima. Čeprav je v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje res zaključilo, da tožniku ni nastala takšna nepremoženjska škoda, ki bi ga opravičevala do prisoje odškodnine v skladu z določilom člena 179 OZ, pri čemer je obrazložilo, da le zatrjevano poslabšano psihično stanje zaradi dolgoletnega nerazumevanja s tožencem pri uporabi javne ceste ter v zvezi z njo zatrjevanimi posegi toženca z nabijanjem žebljev ter verbalnih napadov in groženj zaradi spremenjenega emotivnega stanja in 4 obiskov pri osebnem zdravniku, kot je to potrdil tožnikov osebni zdravnik dr. G. G. ter predpisano mu zdravilo ob sicer ne zaznanih drastičnih spremembah tožnika kot mu je slediti, pa tudi upoštevaje izpovedbo tožnika, še ne daje podlage za prisojo odškodnine za strah, za nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa je primarno sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, t.j. iz razloga, ker je zaključilo, da zatrjevanih ravnanj (groženj z gumjevko, napada z vilami) toženec tožniku ni povzročil in jih tožnik tudi ni dokazal, zato zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve določbe 2. odstavka 214. člena ZPP, tudi če bi bila podana, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni imela in ne bi mogla imeti nobenega vpliva. Tudi sicer pa ni pritrditi tožniku, da nepremoženjski škodi toženec po višini ni (konkretizirano) ugovarjal, saj je že v odgovoru na tožbo navajal, da tožniku ni povzročil nobene škode, niti mu grozil, kaj šele, da bi zaradi njega tožnik pohajal k zdravniku in se zdravil psihiatričnih težav.

13. Povsem pavšalna, nekonkretizirana in posledično tudi neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za t.i. protispisnost gre v primeru, če sodišče določen podatek iz spisa nepravilno prenese (napačno povzame iz listinskega gradiva) v sodbo. V tem konkretnem primeru pa tožnik ne konkretizira, kateri podatek in iz katere listine v spisu naj bi sodišče prve stopnje nepravilno preneslo (povzelo) v izpodbijano sodbo, zato se do te njegov trditve pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

14. Pritrditi pa je tožniku, da je izpodbijana sodba obremenjena s pomanjkljivo dokazno oceno, saj nekaterih izvedenih dokazov sodišče prve stopnje sploh ni dokazno ocenilo, tudi sicer pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje nejasna in nepopolna do te mere, da se ne da preizkusiti. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožnika, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so le-ti mestoma tudi nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju.

15. Čeprav je sodišče prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ugotavljalo obstoj zatrjevanih posegov v tožnikove osebnostne pravice, med drugim povzelo tudi izpovedi zaslišanih prič A. A. in B. B. in zaključilo, da sta priči potrdili izpovedi tožnika o poškodbah na gumah njegovega traktorja, pa v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe, na kar pravilno opozarja pritožba, ni navedlo prav nobenih razlogov dokazne ocene izvedenih dokazov z zaslišanjem omenjenih prič tako, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati niti tega, ali je dokazoma z zaslišanjem prič A. A. in B. B. sledilo, ali ne in če ne, zakaj jima ni sledilo, kakšno dokazno vrednost je pripisalo tema dokazoma.

16. Iz iste točke obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako izhaja, da je bilo to, da so se na cesto nameščali žeblji, znano tudi kot pričam zaslišanim tožnikovi ženi D. D. in bratoma tožnika E. E. in F. F., medtem ko je toženec trdil (in izpovedoval), da ne drži, da bi na cesto zabijal žeblje, manjka pa dokazna ocena vseh teh izpovedi in tudi dejanski zaključek, kaj je oziroma ni ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi s trditvami tožnika o tem, da je toženec na cesto nameščal (zabijal) žeblje in s tem povzročal škodo tožniku na pnevmatikah traktorja in ogrožal varnost prometa na cesti.

17. Ker sodišče prve stopnje vseh teh izvedenih dokazov, ki jih je tožnik (med drugim) predlagal tudi za ugotovitev dejstva, da je (ravno) toženec nameščal žeblje na cesto, tožniku povzročal škodo na pnevmatikah in ogrožal, oviral in zmanjšal varnost prometa na njej, ni dokazno ocenilo, je ostal najmanj neprepričljiv in pomanjkljivo obrazložen tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnikova izpoved in priložene fotografije pnevmatik z dne 17. 5. 2009 in z dne 26. 7. 2009 (priloga A4), fotografije toženca na cesti pod prilogo A12 ter priloženi računi vulkanizerstva z dne 14. 10. 2019, z dne 23. 5. 2012 in z dne 13. 10. 2014 (priloga A2) še ne dokazujejo, da je bilo poškodovanje storjeno z ravnanjem toženca. Zaradi tako pomanjkljive dokazne ocene in pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih, je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je dokazna presoja glede ključnih pravno odločilnih dejstev zgolj površinska in do te mere pomanjkljiva ter nerazumljiva, da prvostopenjskega dokaznega zaključka o tem, da tožnik ni dokazal, da je bilo poškodovanje pnevmatik z žebljem storjeno (ravno) z ravnanjem toženca, zaenkrat ni mogoče preizkusiti kot pravno pravilnega. Pregled zadeve namreč pokaže, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpovedbe pravdnih strank ter zaslišanih prič, ki pa glede relevantnih okoliščin niso skladne, pretežno zgolj povzema, brez da bi jih pri tem kritično dokazno ovrednotilo. To bi izhajajoč iz procesnih navodil za dokazno ocenjevanje v 8. členu ZPP moralo storiti tudi v razmerju do drugih v predmetnem postopku izvedenih dokazov in izhajajoč iz rezultatov celotnega dokaznega postopka, tako da bi bili sprejeti dokazni zaključki razumljivi, prepričljivi in logično preverljivi.

18. Podobno velja tudi za dejanske zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanimi dejanji toženca pozimi leta 2017 in jeseni 2019 (natančneje dne 13. 10. 2019), za katera je tožnik trdil, da predstavljajo grožnje in posege v njegove osebnostne pravice, predvsem v pravico do svobode gibanja ter v pravico do mirnega življenja, dostojanstva in varnosti oziroma v pravico do duševne celovitosti (integritete) in nedotakljivosti njegove osebnosti. Pritožba pravilno opozarja, da so tudi ti dejanski zaključki sodišča prve stopnje neprepričljivi in nezadostno obrazloženi v posledici pomanjkljive, nepopolne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Čeprav je sodišče prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s temi dejanji (grožnje oziroma zamah z gumjastjo cevjo pozimi 2017 in grožnje z vilami v rokah dne 13. 10. 2019) povzelo izpovedi obeh strank in prič C. C. ter D. D., E. E. in F. F., prav tako pa tudi vsebino policijskega zapisnika o sprejemu ustne ovadbe PP Šentjur z dne 18. 12. 2019 pod prilogo A10, pa se je v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 16. opredelilo, pa še to pomanjkljivo, kot bo to obrazloženo naknadno, zgolj do drugega dogodka z dne 13. 10. 2019, ne pa tudi do dogodka, ki se je zgodil pozimi leta 2017 (grožnje oziroma zamah z gumijasto cevjo). Iz razlogov izpodbijane sodbe v točki 22. sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da teh ravnanj, tako groženj z gumijevko, kot tudi napada z vilami, toženec tožniku ni povzročil, da jih tožnik ni dokazal, vendar pa pritožba pravilno izpostavlja, da (vsaj v zvezi z dogodkom pozimi leta 2017-grožnje z gumijevko) sodišče prve stopnje ni navedlo prav nobenega razloga za takšen dejanski zaključek, ki je zato pomanjkljiv, neprepričljiv, nerazumljiv do te mere, da je nepreverljiv. Ob tem namreč, kot pravilno izpostavlja pritožba, tudi ni mogoče prezreti, da dogodka pozimi leta 2017 (grožnje z gumijasto cevjo) toženec sploh ni konkretizirano zanikal, v svoji izpovedi pa ga je (čeprav ga je opravičeval) celo potrdil. Do njegove izpovedi in izpovedi tožnika v zvezi s tem dogodkom se v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni opredelilo, navedlo ni prav nobenega razloga, zakaj je kljub takšnim navedbam in izpovedbam obeh strank zaključilo, da tega ravnanja toženec tožniku ni povzročil, da tožnik tega ravnanja toženca ni dokazal. Izpodbijana sodba je tudi v tem delu posledično obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

19. Ker sodišče prve stopnje, razen tega, da druge zaslišane priče ob dogajanju dne 13. 10. 2019 niso bile prisotne in so (o tem) povedale le to, kar jim je povedal tožnik, ni navedlo prav nobenih razlogov, zakaj ni sledilo izpovedi tožnika in priče C. C., ki sta oba skladno izpovedovala vsaj o tem, da je v dogajanju dne 13. 10. 2019 toženec zamahnil z vilami proti tožniku, ko se je le-ta s traktorjem pripeljal mimo toženca, ko je v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je (tudi na takšen način) toženec tožniku dejansko zagrozil s tem, da ga bo ubil in se je tožnik resnično ustrašil zase, za svoje življenje in bil prizadet v osebnem dostojanstvu in varnosti, je tudi ta dejanski zaključek sodišča prve stopnje in posledično tudi njegov nadaljnji zaključek, da ni dokazana konkretna nevarnost uresničitve določene bodoče kršitve, vsaj neprepričljiv in zaradi odsotnosti razlogov dokazne ocene pomanjkljiv do te mere, da se njegova pravna pravilnost pritožbeno ne da preizkusiti, posledično pa je tudi v tem delu izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

20. Pri ugotovljeni kršitvi gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je takšne narave, da je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj ne more kot prvo navesti razlogov dokazne ocene in razlogov o odločilnih dejstvih, predvideti miselnega toka sodišča prve stopnje in namesto njega navesti manjkajoče razloge glede odločilnih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje sploh ni navedlo, ali pa so ti v takšni meri pomanjkljivi, da se jih ne da preizkusiti. Naloga pritožbenega sodišča je namreč v tem, da preizkuša pravilnost razlogov sodišča prve stopnje, ne pa da jih samo nadomešča ali dopolnjuje, zato je moralo pritožbeno sodišče že iz tega razloga v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP pritožbi delno ugoditi, izpodbijano sodbo v izpodbijani točki I. izreka, posledično pa tudi v stroškovnem delu, t.j. v točki III. izreka izpodbijane sodbe, razveljaviti, zadevo pa v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe. Na takšen način bo v največji možni meri za obe stranki postopka spoštovana tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki ima v tem primeru prednost pred pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve le v novo izdajo in izdelavo sodišču prve stopnje namreč tudi sicer ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (2. odstavek 354. člena ZPP), saj gre pri tej zadevi za relativno mlado zadevo (v času odločanja o pritožbi staro le nekaj več kot dve leti), z vrnitvijo zadeve v novo izdajo in izdelavo sodbe pa se sam postopek tudi ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo pritožbeno sodišče za odpravo ugotovljene kršitve samo v celoti opraviti novo sojenje, razpisati pritožbeno obravnavo in na njej v senatu treh sodnikov ponoviti vse že izvedene dokaze, kar bi bilo tudi povsem neekonomično.

21. Napotki sodišču prve stopnje, kako odpraviti ugotovljeno postopkovno kršitev, izhajajo že iz zgoraj navedenega, zato dodatni niso potrebni. Če bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je za njegovo odločitev potrebno dopolniti dokazni postopek, pa seveda lahko ne glede na to, da mu je bila zadeva v izpodbijanem obsegu vrnjena zgolj v novo izdajo in izdelavo sodbe, po potrebi razpiše nov narok za glavno obravnavo in dokazni postopek ustrezno dopolni.

22. Čeprav je bilo izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi obstoja zgoraj navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa se pritožbeno sodišče v nadaljevanju tega sklepa opredeljuje tudi še do nekaterih drugih pritožbenih navedb tožnika, za katere ocenjuje, da so lahko pomembni tudi pri novi izdaji in izdelavi sodbe.

23. Kot izhaja iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka prepovedi napadov na tožnika s kakršnimkoli predmetom, s katerim se lahko telo poškoduje (delovno orodje, palice), navedlo tudi nezadostno individualiziranost tega dela tožbenega zahtevka, ki bi omogočila izvršbo. Pritrditi je pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je sprejelo takšno stališče, katerega pravilnost je tudi sicer pravno precej vprašljiva, (ob odsotnosti tovrstnih ugovorov nasprotne stranke) tožnika pred zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz tega razloga na takšno pomanjkljivost njegovega zahtevka opozoriti in mu omogočiti ustrezno popravo tožbenega zahtevka, saj mu takšno postopanje narekuje dolžnost materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje tožnika na pomanjkljivost njegovega tožbenega zahtevka ni opozorilo in mu ni omogočilo ustrezne poprave tega dela tožbenega zahtevka, bi, če ne bi prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka iz drugih razlogov (nedokazanost ravnanj toženca), kršilo določilo 285. člena ZPP in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki bi, v primeru, če bi bila neustreznost tožbenega zahtevka prvi oziroma edini razlog za njegovo zavrnitev, vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane sodbe, lahko pa bi prerasla celo v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj bi bila tožniku s takšnim postopanjem sodišča odvzeta celo pravica do sodnega varstva.

24. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja tudi na nepravilno uporabo materialnega prava oziroma na pravno zmotnost stališča sodišča prve stopnje v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, da predstavlja znesek v višini 800,00 EUR, katerega plačilo je tožnik zahteval za primer vsakokratne kršitve prepovedi in opustitev iz točke 1. tožbenega zahtevka, denarno kazen kot izvršilno sredstvo iz 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), zaradi česar je kot dodatni razlog (poleg neuspeha s točko 1. tožbenega zahtevka) za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka navedlo tudi neustreznost tega dela zahtevka iz razloga, ker je mogoče denarno kazen naložiti samo na račun sodišča, ne pa na račun stranke. Spregledalo je namreč, da je tožnik ves čas postopka zatrjeval, da ta znesek zahteva na podlagi 2. odstavka 134. člena OZ, ki določa, da lahko sodišče oziroma drug pristojni organ odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote. Čeprav je ta denarni znesek v tožbenem zahtevku res poimenovan kot „denarna kazen“, pa je glede na trditveno podlago tožnika povsem jasno, da tožnik ta znesek uveljavlja po 2. odstavku 134. člena OZ in ne, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, kot sredstvo izvršbe iz 226. člena ZIZ. Če se bo pri novi izdaji in izdelavi sodbe to izkazalo za potrebno (če bo sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj zatrjevanih ravnanj toženca kot posegov v njegove osebnostne pravice), bo moralo sodišče prve stopnje utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka zato presojati (tudi) po tej pravni podlagi (2. odstavek 134. člena OZ).

25. Iz točke 22. obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot dodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo navedlo tudi neobstoj pravno priznane nepremoženjske škode, saj je zaključilo, da le zatrjevano poslabšano psihično stanje zaradi dolgoletnega nerazumevanja s tožencem pri uporabi javne ceste ter v zvezi z njo zatrjevanimi posegi toženca z nabijanjem žebljev ter verbalnih napadov in groženj zaradi spremenjenega emotivnega stanja in 4 obiskov pri osebnem zdravniku, kot je to potrdil tožnikov osebni zdravnik dr. G. G. ter predpisano mu zdravilo ob sicer ne zaznanih drastičnih spremembah tožnika kot mu je slediti, pa tudi upoštevaje izpovedbo tožnika, še ne daje podlage za prisojo odškodnine za strah, za nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravilno je pri tem pojasnilo, da se denarna odškodnina prisodi samo, kadar intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in strahu ali druge okoliščine primera to opravičujejo. Četudi bi bilo mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da tožnik, ki ni predlagal dokaza z izvedencem medicinske stroke, ni dokazal pravno priznane škode iz naslova duševnih bolečin zaradi (trajnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa je po oceni pritožbenega sodišča s svojim zaključkom, da v tem konkretnem primeru tožniku pravno priznana škoda sploh ni nastala, vsaj v delu, ki se nanaša na odškodnine iz naslova prestanega strahu, iz naslova prestanih nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in prestanih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice in s tem povezanega (vsaj začasnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ob dejanskih ugotovitvah o obstoju dolgoletnega nerazumevanja tožnika s tožencem zaradi zatrjevanih (več) ravnanj toženca, o spremenjenem emotivnem stanju (osebni zdravnik ugotovi težave z živci, stres, opiše tresavico, nespečnost, nemir in strah oziroma skrb, o vsem tem pa izpoveduje tudi tožnik sam), ki že samo po sebi nakazuje na obstoj strahu in določenega duševnega trpljenja tožnika, zaradi katerega je samo po dogodku z dne 13. 10. 2019 štirikrat v razdobju skoraj enega leta obiskal zdravnika, zmotno uporabilo materialno pravo, ki ga predstavljajo določila 179. in 182. člena OZ. Zgolj ugotovitev, da tožnik ni predlagal dokaza z izvedencem medicinske stroke, namreč še ne zadošča za zaključek, da tožnik nepremoženjske škode ni dokazal, saj je sodna praksa že zavzela stališče, da sodišče lahko o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odloči tudi brez izvedenca, če in kolikor lahko upoštevajoč trditveno in dokazno podlago pravdnih strank (1. odstavek 7. člena ZPP) in prosto presojo izvedenih dokazov (8. člen ZPP) zanesljivo (215. člen ZPP) ugotovi obstoj in obseg (vsaj nekaterih) oblik nepremoženjske škode, saj ni vsako dejstvo iz sklopa nepremoženjske škode takšno, da bi bilo za njegovo ugotovitev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Če in kolikor tega ne more zanesljivo ugotoviti, pa odloči o tožbenem zahtevku upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP)2. 26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 155/2017 z dne 22. 11. 2018.