Jedro

Glede na določbe ZBPP je organ mogel ugotavljati materialni položaj tožnika kot pogoj za dodelitev (redne) BPP, upoštevajoč pri tem določbe ZSVarPre in ZUPJS.

Neutemeljene so tožnikove navedbe o nemožnosti razpolaganja z nepremičninami, ker je v zemljiški knjigi pri njih vknjižena hipoteka. Kljub obstoju hipoteke se zastavljeno nepremičnino lahko odsvoji tretji osebi, lahko se jo obremeni z drugo stvarno pravico, npr. stvarno služnostjo, novo hipoteko itd., zastavljena nepremičnina pa je tudi lahko predmet obligacijskih pravic, npr. najema, zakupa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika z dne 30. 1. 2020 za dodelitev redne BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje in v postopku vložitve pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 2294/2016 z dne 6. 1. 2020 zaradi plačila 2.080,00 EUR s pp., ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ v postopku ugotovil, da iz listinskih dokazil izhaja, da premoženje tožnika presega višino mejnega zneska 19.304,64 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi s 17. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) izključuje pravico tožnika do BPP. Organ je ugotovil, da je tožnik lastnik do celote desetih parcel v k.o. ..., ki dajejo katastrski dohodek ter jih organ za BPP zato ni upošteval kot njegovo premoženje, in da je tožnik do celote lastnik enajstih parcel v k.o. ..., ki pa ne dajejo katastrskega dohodka in se upoštevajo kot njegovo premoženje ter je njihova skupna vrednost, ki se tudi upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika, 20.459,57 EUR. Tožniku je bila dana možnost, da se izjavi o morebitnih okoliščinah iz tretjega odstavka 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnik je bil tudi seznanjen, da vknjižbe stvarne služnosti in hipoteke ne vplivajo na oceno možnosti razpolaganja s premoženjem, saj se glede na stališča sodne prakse tako obremenjeno premoženje lahko proda ali dodatno obremeni ipd., npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014 ter sodbi Upravnega sodišča I U 1877/2014 z dne 6. 1. 2015 in I U 1832/2016 z dne 7. 2. 2017. Tožnik je v odgovoru na poziv pojasnil, da vseh enajst parcel v k.o. ... predstavlja drugorazredna kmetijska zemljišča, ki so skupaj vredna dejansko približno 10.000,00 EUR ter da na njih sosed pase svojo živino. Nepremičnine so tudi obremenjene s hipoteko v korist banke za znesek 40.000,00 EUR, tako da z njimi dejansko ne more razpolagati, saj je vrednost dolga večja od vrednosti nepremičnin. Tožnik je tudi zadolžen, brezposeln, pred kratkim so mu vlomili v domačo hišo, zato si stroškov postopka in odvetnika ne more plačati. Po presoji organa so navedbe tožnika na ravni pavšalnega zatrjevanja in niso podprte z listinskimi dokazi. Pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika je organ vpogledal v uradne evidence, to je evidenco GURS in elektronsko zemljiško knjigo ter ugotovil, da je tožnik do celote lastnik enajstih parcel v k.o. ... v skupni vrednosti 20.459,57 EUR, ki ne dajo katastrskega dohodka. Tožnik vrednosti parcel ni izpodbijal z novo cenitvijo ali drugo ustrezno listino. V zvezi z zatrjevanjem, da je vrednost dolga višja od vrednosti parcel, pa sodi organ, da gre za neresnične navedbe, saj iz informacijskega sistema eZK izhaja, da je tožnik s hipoteko obremenil predmetne parcele, vendar pa je začetek odplačevanja kredita 28. 3. 2006, znesek kredita pa dejansko znaša 37.500,00 EUR. V zvezi z vprašanjem, kako je treba razumeti „možnost razpolaganja“, se je organ oprl na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014, po kateri je treba upoštevati tako pravno upravičenost do razpolaganja kot tudi možnost prosilca, da premoženje na kakšen drugačen pravno poslovni način vnovči, da v najem. Ker je organ presodil, da ni izpolnjen pogoj materialnega položaja tožnika, saj njegovo premoženje dosega vrednost 20.459,57 EUR in s tem presega višino mejnega zneska 19.304,64 EUR, je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnil. 2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitev pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da vseh enajst parcel v k.o. ... predstavlja drugorazredna kmetijska zemljišča, ki so skupaj vredna dejansko 10.000,00 EUR, na kar je opozoril že v postopku pred organom za BPP. Na teh zemljiščih sosed pase svojo živino. Poleg tega so nepremičnine obremenjene s hipoteko v korist banke za znesek približno 36.000,00 EUR, tako da z nepremičninami dejansko ne more razpolagati, saj je vrednost dolga večja od vrednosti nepremičnin. Sam je zadolžen, brezposeln, pred kratkim je imel tudi vlom v domači hiši. Pol tožnikovih parcel pa se uporablja za pašnjo kokoši, ki tožniku dajejo jajca, tako to predstavljajo nepremičnine, ki dajejo katastrski dohodek v višini 80,00 EUR na leto. Nepremičnine, ki dajejo katastrski dohodek pa se ne upoštevajo kot premoženje prosilca. Poleg tega so vse nepremičnine obremenjene s stvarno služnostjo komunalnih vodov v korist občine in jih zaradi tega ni mogoče prodati. Še najbolj pomembno pa je dejstvo, da tožnik sploh ni lastnik vseh parcel, saj je dejanska lastnica parcele št. 830/7 A.A., kar izhaja iz odločbe o odobritvi pravnega posla, ki pa še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Ob enakem premoženjskem stanju je bila tožniku BPP že odobrena v zadevi Bpp 3462/2016. Glede na to je tožnik diskriminiran in je tako kršen 14. člen Ustave RS. Organ je nepravilno uporabil zakon, s tem ko je med premoženje tožnika štel premoženje, ki se po izrecni določbi ZBPP ne upošteva kot premoženje po tem zakonu (14. člen v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka in prvim odstavkom 19. člena ZBPP). Glede na navedeno kršitev organ tudi ni popolno ugotovil dejanskega stanja. Saj je iz zemljiškoknjižnega izpiska jasno razvidno, da je tožnik tudi solastnik do ½ stanovanjske stavbe gospodarskega poslopja, dvorišča in stavbišča, vse v izmeri 34 arov 47 m2. Organ pa kot premoženja ne bi smel upoštevati stanovanja, v katerem tožnik živi, in sicer na podlagi prve alineje drugega odstavka 19. člena ZBPP; navedene nepremičnine so tudi v solasti treh lastnikov. Tožnik dalje navaja, da je bila pritožba za vložitev katere je zaprosil za BPP, že vložena. Tako je nepravično do tožnika, da se mu BPP ne odobri. Tožnik dalje navaja, da minimalni dohodek od 1. 6. 2018 dalje zanaša 385,00 EUR, kar pomeni, da povprečni mesečni dohodek na družinskega člana ne sme presegati 770,10 EUR. Od 1. 2. 2020 so do BPP upravičeni vsi, katerih mesečni dohodek na družinskega člana presega znesek 770,10 EUR, in katerih premoženje, ki se upošteva, ne dosega ali presega 20.482,40 EUR. Organ bi moral upoštevati tožnikov dohodek na dan vložitve prošnje za BPP. Tožnik je bil v postopku diskriminiran glede na druge upravičence, katerim je BPP v celoti ugodena in katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, če izpolnjujejo materialni in vsebinski pogoj za dodelitev BPP. Tožnik je tako zaradi svojega stanu očitno diskriminiran pri odločanju o pravici do BPP, s čemer mu je kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave v povezavi s 1. členom ZBPP. Prosilec za BPP ne sme biti diskriminiran zaradi nobene svoje osebne okoliščine, torej tudi ne zaradi stanu, kateremu pripada (da je brezposeln pek). Ker je organ pri odločanju pri dodelitvi BPP ravnal očitno diskriminatorno, je njegova odločitev nepravilna. Tožnik predlaga, naj ga sodišče zasliši ter vpogleda v zemljiškoknjižne izpiske, potrdila o lastništvu nepremičnin in potrdilo o hipoteki. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se njegovi prošnji za BPP v celoti ugodi oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v ponovni postopek organu, za izbranega odvetnika pa se določi odvetnika B.B., in odloči, da je toženka dolžna tožniku plačati strošek, nastal v upravnem sporu.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je spis v zadevi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se tožniku zavrne prošnja za dodelitev redne BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 2294/2016 z dne 6. 1. 2020 in pravno svetovanje ter zastopanje pred sodiščem II. stopnje, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Organ za BPP je odločitev oprl na zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogoja materialnega položaja, ker ima nepremično premoženje, ki se po 17. členu ZUPJS upošteva in katerega vrednost presega višino, določeno v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre. Tožnik ugotovljeni vrednosti premoženja oporeka in trdi, da s premoženjem tudi ne more razpolagati.

6. Po tretjem odstavku 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev (redne) BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Po prvem odstavku 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Po prvem odstavku 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po drugem odstavku tega člena pa se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. 7. Glede na navedene določbe ZBPP je organ mogel ugotavljati materialni položaj tožnika kot pogoj za dodelitev (redne) BPP, upoštevajoč pri tem določbe ZSVarPre in ZUPJS. V prvem odstavku 17. člena ZUPJS je med premoženjem, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, navedeno (med drugim) nepremično premoženje. V prvem odstavku 27. člena ZSVarPre pa je kot razlog za nedodelitev denarne solidarne pomoči oziroma v povezavi z določbo drugega odstavka 14. člena ZBPP (tudi) brezplačne pravne pomoči navedeno, da ima oseba ali družina premoženje, ki se upošteva po ZUPJS, ki dosega ali presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. V času odločanja je znesek minimalnega dohodka znašal1 402,18 EUR, in 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka pa 19.304,64 EUR, kot je v izpodbijani odločbi pravilno navedel organ za BPP. Ob ugotovljeni vrednosti tožnikovega nepremičnega premoženja v višini 20.459,57 EUR je organ tako mogel tožniku zavrniti dodelitev BPP. Vendar pa tožnik ugotovljeni vrednosti svojega nepremičnega premoženja, ki se pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva, oporeka, in tudi upoštevanemu premoženjskemu cenzusu iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre.

8. Kot neutemeljene presoja sodišče tožbene navedbe, da so tožnikova zemljišča, ki naj bi bila drugorazredna kmetijska zemljišča, dejansko vredna le okoli 10.000,00 EUR, saj je tožnik uradnim podatkom GURS nasprotoval zgolj z navedbami na splošni ravni in brez dokazov. Kolikor pa tožnik na splošni ravni zatrjuje še, da se vrednosti nepremičnin, od katerih se obračuna katastrski dohodek, ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, se sodišče z njim strinja, in je tako navedel tudi organ v izpodbijani odločbi; vendar pa organ vrednosti takih nepremičnin tudi ni upošteval, tožnik pa za nobeno od upoštevanih nepremičnin, kot so navedene v izpodbijani odločbi (parc. št. 830/5, 830/6, 830/7, 830/8, 830/9, 830/10, 830/12, 830/13, 830/14, vse k.o. ...), tudi ni konkretno navedel (ne v postopku pred organom, ko mu je bila z dopisom z dne 3. 2. 2020 dana možnost izjave o odločilnih dejstvih, ne v tožbi), da bi ne mogla biti upoštevana njena vrednost, ker se od nje obračuna katastrski dohodek.

9. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožnikove navedbe o nemožnosti razpolaganja z nepremičninami, ker je v zemljiški knjigi pri njih vknjižena hipoteka. Sodišče pritrjuje organu, da je pravilno zavrnil take tožnikove ugovore ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014; ta sodba namreč povzema določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), in sicer 5. člena, po katerem imetnik stvarne pravice lahko uveljavlja svojo pravico proti vsakomur, in 2. člena, po katerem med stvarne pravice šteje tudi zastavna pravica. Kar pomeni, da se kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino lahko odsvoji tretji osebi, lahko se jo obremeni z drugo stvarno pravico, npr. stvarno služnostjo, novo hipoteko itd., zastavljena nepremičnina pa je tudi lahko predmet obligacijskih pravic, npr. najema, zakupa.

10. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bil tožnik z dopisom organa z dne 3. 2. 2020 (tudi) seznanjen z vsebino določbe 14. člena ZBPP, po kateri se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. V zvezi s tem je tožnik v odgovoru navajal, da so njegove nepremičnine obremenjene s hipoteko zaradi bančnega kredita v višini 38.000,00 EUR, tako da je višina dolga višja od vrednosti nepremičnine, zaradi česar z nepremičnino dejansko ne more razpolagati, in priložil prvo stran notarskega zapisa z dne 27. 3. 2006 in prvo stran pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu, sklenjene med banko in tožnikom za znesek 37.500,00 EUR. Sodišče se z organom strinja, da tožnik ni izkazal, da z nepremičninami dejansko ne more razpolagati, (že) glede na čas ustanovitve hipoteke za zavarovanje kredita v višini 37.500,00 EUR, to je 27. 3. 2006, saj je v tem času del kredita že moral odplačati, tožnik pa podatkov o odplačanem kreditu ni niti navedel niti izkazal, in to tudi v tožbi ne. Na obremenjenost nepremičnin s stvarno služnostno pravico uporabe komunalnih vodov kot razlog za zatrjevano nemožnost razpolaganja z nepremičninami pa se tožnik prvič sklicuje šele v tožbi, ne da opravičil, zakaj tega ni navajal že v postopku pred organom za BPP, zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11. Tožnik (šele) prvič v tožbi zatrjuje tudi, da ni lastnik parc. št. 830/7, in da je lastnica A.A., ki kot lastnica še ni vpisana v zemljiško knjigo, njeno lastništvo pa tožnik izkazuje z odločbo o odobritvi pravnega posla. Ker tožnik ni opravičil, zakaj take navedbe ni podal že v postopku pred organom za BPP, velja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne more upoštevati. Sodišče zgolj na načelni ravni dodaja, da se lastništvo nepremičnine dokazuje z zemljiškoknjižnim izpiskom, odločba o odobritvi pravnega posla pa bi bila lahko eden od dokazov le v primeru, če bi šlo za promet v teku, kar za obravnavani primer ne bi moglo veljati, saj je bila odločba o odobritvi pravnega posla izdana in je postala pravnomočna leta 2011. Za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne more upoštevati, gre tudi v primeru tožnikovega zatrjevanja, da organ za BPP pri ugotavljanju tožnikovega materialnega položaja ne bi mogel upoštevati tožnikovega stanovanja; tudi v tem primeru namreč v tožbi ne navaja, zakaj takih navedb ni podal že pred organom za BPP. Ne da bi sodišče ugovor vsebinsko presojalo, dodaja, da mora biti navedba, da se je mogoče vsebinsko do nje opredeliti ter jo preizkusiti, podana določno, torej v primeru zatrjevanja, da je bilo nepravilno upoštevano (tudi) stanovanje, z označbo spornega stanovanja z zemljiško katastrskimi podatki.

12. Tudi kolikor tožnik v tožbi izpostavlja dohodkovni cenzus, in sicer v smislu, da ni bil pravilno upoštevan dohodkovni pogoj (drugi odstavek 13. člena ZBPP), gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Pri tem pa gre tudi za zgrešen ugovor, saj tožniku BPP ni bila dodeljena zaradi neizpolnjevanja pogoja vrednosti premoženja, ki ga ima in ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre, prvi odstavek 17. člena ZUPJS, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 14. člena ZBPP), ter ne zaradi neizpolnjevanja dohodkovnega pogoja. Ob neizpolnjenem premoženjskem pogoju pa tožnik, tudi če bi izpolnjeval dohodkovni pogoj, do BPP ne bi bil upravičen, ker se pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika, na podlagi katerega se odloča o dodelitvi BPP, kumulativno upošteva izpolnjevanje obeh pogojev (prvi odstavek 14. člena ZBPP).

13. Nedovoljeno prvič v tožbi tožnik tudi navaja, da pravilen premoženjski cenzus iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre znaša 20.482,40 EUR, ob tem ko je organ uporabil mejni znesek 19.304,64 EUR. Sodišče zgolj dodaja, da ZSVarPre v citirani določbi izključuje denarno socialno pomoč (v povezavi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP tudi BPP), če premoženje dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka; ob osnovnem znesku minimalnega dohodka 402,18 EUR pa je ta vrednost 19.304,64 EUR.

14. Tožnik izpodbija odločbo o nedodelitvi BPP kot nezakonito tudi ob sklicevanju na odločbo št. Bpp 3462/2016 z dne 11. 4. 2017, s katero mu je bila BPP dodeljena, ter zatrjuje, da gre za diskriminacijo ter kršitev 14. člena Ustave, ker je odločba z dne 11. 4. 2017 pravnomočna. Navedbe tožnika so neutemeljene. Organ za BPP namreč o vsaki prošnji za BPP mora voditi ločen postopek in mora v vsakem posameznem postopku ugotavljati izpolnjevanje predpisanih pogojev, in sicer materialnega položaja in drugih (tretji odstavek 11. člena ZBPP), zlasti pogoja po 24. členu ZBPP, glede na dejansko stanje posamezne zadeve, in tedaj veljavno materialno pravo. Tako je organ za BPP odločil tudi o tožnikovi prošnji z dne 30. 1. 2020, in po presoji sodišča pravilno. Pa tudi če bi bilo z odločbo z dne 11. 4. 2017 ob enakem pravnem in dejanskem stanju zadeve nepravilno odločeno drugače, torej da tožniku BPP pripada, se tožnik nanjo ne more uspešno sklicevati, kajti ustavno načelo enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave) ni podlaga za vzpostavitev enakosti v nepravu.

15. Sodišče pa tožniku tudi ne pritrjuje, kolikor zatrjuje, da je diskriminiran glede na druge upravičence do BPP in da mu je kršena pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. V izpodbijani odločbi namreč ni podatka, da bi bil tožnik obravnavan glede na kakšno osebno okoliščino, npr. glede na stan, kot navaja (kot brezposeln pek). Pa tudi ostale navedbe, v katerih navaja, da je bil neenako obravnavan v primerjavi z drugimi upravičenci, nimajo podlage v dejanskem stanju zadeve (upoštevanje otroških dodatkov, kmetijskih subvencij ipd.) ter so neutemeljene.

16. Zadolženost, brezposelnost in vlom v domači hiši po ZBPP tudi niso okoliščine, ki bi mogle ob ugotovljenem, da ima tožnik premoženje, ki presega premoženjski cenzus iz prvega odstavka 27. člena ZSVarPre, same po sebi vplivati na drugačno odločitev o dodelitvi BPP. Zato gre za neutemeljene tožbene navedbe.

17. Prav tako ne more na drugačno odločitev sodišča vplivati tožnik z navedbo, da je njegov pooblaščenec že vložil pritožbo, v zvezi s katero zaproša za BPP, saj po ZBPP ne gre za okoliščino, ki bi bila pravno relevantna.

18. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik je v dokazne namene predlagal, da se ga zasliši, v zaključnem delu tožbe, ne da bi pri tem navedel, o katerem dejstvu oziroma okoliščini bi izpovedal, tako da gre za nesubstanciran dokazni predlog, ki ga sodišče zavrača. Lastništvo nepremičnin (ki so bile upoštevane pri ugotavljanju materialnega položaja tožnika) po stanju zemljiške knjige ni sporno, prav tako ne obstoj hipoteke ter dokaza z vpogledom v zemljiškoknjižne izpiske za potrebe odločitve o tožbi ni potrebno izvajati oziroma ponavljati. Če pa tožnik z zemljiškoknjižnimi izpiski dokazuje zatrjevani obstoj stvarnih služnosti na njegovih nepremičninah, gre (v povezavi s povedanim v 10. točki te obrazložitve) za nedovoljen nov dokaz (52. člen ZUS-1) ter ga sodišče zato tudi zavrača. Kolikor tožnik predlaga vpogled v predloženo odločbo o odobritvi pravnega posla, da bi s tem dokazal lastništvo nepremičnin drugače, kot ga izkazuje zemljiška knjiga, je sodišče že v 11. točki te obrazložitve navedlo, da gre za nedovoljeno zatrjevanje novega dejstva ter torej tudi za nedovoljen nov dokaz, ki ga tožnik ni predlagal že v postopku pred organom za BPP, in ga sodišče zato zavrača (52. člen ZUS-1). Obstoj hipoteke, ki ga tožnik izkazuje tudi s tožbi priloženim delom notarskega zapisa, kot že navedeno, ni sporen, in je to dejstvo pri odločanju upošteval tako organ za BPP kot tudi sodišče (glej 9. in 10. točko obrazložitve), zato gre za nepotreben dokaz.

20. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

21. O tožnikovem predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, saj se v zadevah brezplačne pravne pomoči po 10. členu Zakona o sodnih taksah sodna taksa ne plača. 1 Od 1. 8. 2019