Jedro

Pravni pouk v izpodbijani odločbi, po katerem je „ta odločba v upravnem postopku dokončna“, ni pravilen. Iz podatkov predloženega spisa in iz vložene tožbe kot nesporno izhaja, da je tožnik sledil pravnemu pouku izpodbijane odločbe in da pritožbe, čeprav je le-ta dovoljena, zoper odločbo ni vložil. Zato izpodbijana odločba ni dokončna v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1 in kot takšna ne predstavlja akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče je zato moralo tožbo zavreči kot nedovoljeno. Ker pa je tožnik ravnal po napačnem pouku o pravnem sredstvu in je vložil tožbo namesto pritožbe, mu v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP rok za pritožbo zoper izpodbijano odločbo začne teči prvega dne po vročitvi tega sklepa sodišča.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je toženka v postopku Javnega razpisa Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2013 (v nadaljevanju Javni razpis, Uradni list RS, št. 80/2012) odločila, da se tožniku kot prosilcu ne dodeli sredstev za prijavljeni program „ A. (strokovna revija)“ na področju programov založništva v športu (Z). Tožbo vlaga iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje in ji naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožbo je moralo sodišče zavreči. 3. Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po tretjem odstavku istega člena je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja.

4. V obravnavanem primeru je bilo z izpodbijano odločbo ponovno odločeno o vlogi tožnika, ki jo je dal na Javni razpis. Ponovno je bilo odločeno s strani Sveta Fundacije za šport, in sicer po tem, ko je Komisija za pritožbe (z odločbo Z-13-036 z dne 26. 6. 2013) odločila o pritožbi tožnika tako, da je pritožbi ugodila in prvo izdano odločbo Sveta Fundacije za šport (št. Z-13-036 z dne 21. 2. 2013) odpravila in zadevo vrnila v ponovno odločanje organu prve stopnje ter s tem vzpostavila stanje, kakršno je bilo pred izdajo prve odločbe.

5. O vlogi tožnika je bila tako ponovno izdana (prvostopenjska) odločba, ki jo tožnik, skladno s pravnim poukom, izpodbija s predmetno tožbo.

6. Določba petega odstavka 14. a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS), na katero se organ sklicuje v izpodbijani odločbi, določa, da Komisija za pritožbe lahko pritožbo zavrne, s čimer je odločitev dokončna, ali pa odločitev Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS v celoti ali deloma odpravi ter zadevo vrne Svetu Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS v ponovno odločanje; ponovna odločitev Sveta Fundacije za financiranje športnih organizacij v RS je dokončna. Drugi odstavek 36. člena Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik) pa določa, da je zoper odločbo mogoča pritožba. Po določbi četrtega odstavka 7. točke Javnega razpisa je na odločitev sveta fundacije o razporeditvi sredstev izvajalcem dovoljena pritožba v roku 15 dni od vročitve odločbe.

7. Citirana določba petega odstavka 14. a člena ZLPLS torej določa poseben pritožbeni postopek v zadevah odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij. Ne glede na to pa pravila posebnega postopka, ki določena vprašanja ureja drugače kot Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ki so predpisana s posebnim zakonom, ne smejo biti v nasprotju s temeljnimi načeli ZUP (glej: Upravno procesno pravo, dr. Vilko Androjna in dr. Erik Kerševan, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 76), torej tudi ne v nasprotju s 13. členom tega zakona, ki ureja temeljno načelo - pravico pritožbe in v prvem odstavku določa, da ima stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pravico pritožbe; samo z zakonom pa je mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah ni dovoljena pritožba. V konkretnem primeru pa ZLPLS ne izključuje pritožbe na splošno v vseh tovrstnih zadevah odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij, temveč določa, da je zoper (prvo) prvostopenjsko odločbo mogoča pritožba, zoper prvostopenjsko odločbo, izdano v ponovljenem postopku, pa pritožba ni mogoča. Glede na določbo 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) ter ob upoštevanju zgoraj citiranega temeljnega načela pravice do pritožbe po ZUP sodišče sodi, da je potrebno določbo petega odstavka 14. a člena ZLPLS ustavno skladno razlagati tako, da je v zadevah oziroma postopkih odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij po ZLPLS in Pravilniku v vsakem primeru, in s tem tudi v primeru, ko se v zadevi ponovno odloča, zoper odločbo Sveta, kot organa prve stopnje, možna pritožba.

8. Po povedanem tako sodišče sodi, da pravni pouk v izpodbijani odločbi, po katerem je „ta odločba v upravnem postopku dokončna“, ni pravilen. Iz podatkov predloženega spisa in iz vložene tožbe kot nesporno izhaja, da je tožnik sledil pravnemu pouku izpodbijane odločbe in da pritožbe, čeprav je le-ta dovoljena, zoper odločbo ni vložil. Zato izpodbijana odločba ni dokončna v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1 in kot takšna ne predstavlja akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče je zato moralo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavreči kot nedovoljeno. Ker pa je tožnik ravnal po napačnem pouku o pravnem sredstvu in je vložil tožbo namesto pritožbe, mu v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP rok 15 dni za pritožbo zoper izpodbijano odločbo začne teči prvega dne po vročitvi tega sklepa sodišča. Napačen pravni pouk namreč ne more imeti za stranko nobenih škodljivih posledic (četrti odstavek 215. člena ZUP).

9. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.