Jedro

Ni podana kršitev po 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP, če se sklep pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem obstoja pripornega razloga sklicuje na ustrezne razloge izpodbijanega sklepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 18.7.2000 obdolženemu A.V. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor za 2 meseca. Pritožbo zagovornika obdolženca zoper ta sklep je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 29.7.2000 zavrnilo.

Zagovornik obdolženega A.V. je zoper ta pravnomočen sklep o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik navaja, da sklep pritožbenega sodišča nima razlogov o pripornih razlogih, oziroma se v zvezi s tem sklicuje le na podatke spisa in razloge izpodbijanega sklepa senata Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 18.7.2000. Vložnik zahteve poudarja, da je obdolženi A.V. obdolžen enega samega kaznivega dejanja, s katerim naj bi izpolnil elemente dveh kaznivih dejanj in da nič v tem ravnanju ne kaže na namen ponovitve kaznivega dejanja. Ocenjuje tudi, da osebne lastnosti, prejšnje življenje ter okolje in razmere, v katerih živi obdolženec, ne dajejo podlage za sklep o ponovitveni nevarnosti.

Vložnik še meni, da je obdolženi A.V. v policijskem postopku le zaradi svojega brata F.V., ki je obdolženec v istem postopku, čeprav z njim ni sodeloval. Vložnik zahteve ugotavlja, da tudi utemeljen sum glede obdolženega A.V., da je storil dejanji, ki se mu očitata, ni podan. V zvezi s tem tudi ocenjuje zbrano dokazno gradivo in predvsem za prepise posameznih telefonskih pogovorov meni, da gre za prepis nerazumljivih telefonskih pogovorov in zato ta dokaz ni verodostojen. Ocenjuje celo, da je v nekaterih ključnih segmentih prepis potvorjen. Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženega A.V. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo navedel, da ta ni utemeljena. Utemeljenost suma potrjuje uvedba preiskave zoper obdolženca, nevarnost, da bi na prostosti utegnil ponoviti kazniva dejanja, pa je po tožilčevem mnenju v izpodbijanem sklepu dovolj obrazložena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Senat prvostopnega sodišča je sklep, da obstaja nevarnost, da bi obdolženi A.V. na prostosti ponavljal kazniva dejanja, izvedel iz ugotovitve, da je obdolženec deloval v skupini, ki se je na organiziran način ukvarjala s preprodajo mamil in orožja. Pri tem še posebej poudarja število pištol, ki so bile predmet kaznivega dejanja. Sodišče ugotavlja, da gre za organizirano in zelo donosno dejavnost, ki jo je obdolženec izvajal kljub temu, da je zaposlen, hkrati pa tudi, da ta dejavnost predstavlja veliko nevarnost za ljudi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedene ugotovitve prvostopnega sodišča vsebujejo vsa odločilna dejstva, ki morajo biti podana za obstoj pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Ni podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, če se sklep pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem obstoja pripornega razloga sklicuje na ustrezne razloge izpodbijanega sklepa.

Obstoj suma, da je obdolženi A.V. storil kaznivi dejanji, zaradi katerih je v kazenskem postopku, je prvostopno sodišče utemeljilo s pravnomočnim sklepom o preiskavi z dne 23.6.2000, pa tudi z oceno preiskovalnih dejanj, ki so bila kasneje izvedena v kazenski preiskavi. Vprašanje verodostojnosti posameznih dokazov in dejstvenih sklepov, ki iz njih izhajajo, so vprašanja dejanskega stanja, ki jih je vložnik deloma že uveljavljal v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora in je nanja v določenem obsegu odgovorilo pritožbeno sodišče. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pa zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev zakona po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana in da je v ostalem zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato je v skladu z določilom člena 425. ZKP zahtevo zavrnilo.