Jedro

V postopku izvršbe se določba 319. člena ZPP o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari uporablja smiselno (15. člen ZIZ). Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Tako iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. V prejšnjem postopku do poplačila zneska, ki se izterjuje v tej zadevi, ni prišlo (dolžnica tega niti ne trdi), zato tudi iz tega razloga negativna procesna predpostavka ni podana. Upnik lahko, če njegova terjatev ni poplačana, vloži nov predlog za izvršbo za izterjavo te terjatve, in sicer tudi na sredstva in predmete, na katerih morebitna prejšnja izvršba ni bila uspešna. Navedeno po pojasnjenem ne predstavlja kršitve ponovnega sojenja o isti stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnice zavrne (I. točka izreka sklepa), da dolžnica sama nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa) in da mora dolžnica upniku v roku 8 dni povrniti 597,31 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da uveljavlja ugovorni razlog zastaranja terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu. Gre za judikatno terjatev, ki je zastarala v 10 letih. Izterjavo obresti je upnik predlagal za čas do 1. 1. 2002, to so obresti natekle še pred izdajo sodbe 6. 2. 2003. Zamudne obresti so zastarale v treh letih po izdaji izvršilnega naslova. Desetletni zastaralni rok ne velja za terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Dolžnica pravilno ugovarja tudi zastaranje pravice, saj je poteklo pet let od dospelosti najstarejše ne izpolnjene terjatve. Podrejeno vztraja na ugovoru razsojene stvari, saj je zaradi izterjave terjatve po izvršilnem naslovu že tekel izvršilni postopek I 2004/1240, ki je bil že pravnomočno ustavljen. Priglaša pritožbene stroške. Odgovarja še na upnikov odgovor na pritožbo in priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščenki, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je upnik predlagal, sodišče pa dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pg 34/98 z dne 6. 2. 2003. Zoper sklep o izvršbi je dolžnica vložila v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor, v katerem je uveljavljala zastaranje terjatve ter da naj bi šlo za že razsojeno stvar, zaradi česar je terjatev prenehala. Ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo z bistveno obrazložitvijo, da vložitev predloga za prisilno izvršbo pomeni prekinitev teka zastaralnega roka za sodno izterjavo terjatve. Zastaralni rok začne v takem primeru znova teči od dneva, ko je bil izvršilni postopek pravnomočno zaključen, torej v konkretnem primeru z dnem pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka, to je 3. 10. 2014. Upnik je po presoji sodišča prve stopnje izkazal, da je bila izvršba pod opr. št. I 2004/1240 ustavljena zaradi neuspešnosti izvršbe – predložena sklepa po oceni sodišča zatrjevano izkazujeta, saj iz sklepa o ustavitvi izvršbe na osebni dohodek z dne 16. 9. 2014 izhaja, da je bila izvršba ustavljena zaradi neobstoja predmeta izvršbe, to je dolžničine plače. Umik tožbe oziroma predloga za izvršbo ima po presoji sodišča prve stopnje lahko učinek iz 366. člena OZ (ne-pretrganje zastaranja) le v primeru, da se je upnik s predlogom za umik želel odreči učinkom sodnega varstva. Zato je zastaralni rok začel teči znova po pravnomočni ustavitvi postopka. Upnik je predlog za izvršbo vložil dne 13. 1. 2023, kot to izhaja iz zaznamka sodišča na prvi strani predloga, kar je znotraj desetletnega zastaralnega roka. Upnik ne izterjuje obresti, zapadlih po datumu izdaje sodbe, zato je ugovor zastaranja, tudi v delu zakonskih zamudnih obresti, po presoji sodišča prve stopnje neutemeljen. Ker je upnikova terjatev določena s pravnomočno sodno odločbo, na podlagi katere lahko upnik sodno terja izpolnitev obveznosti, z zastaralnim rokom desetih let, pa po presoji sodišča prve stopnje tudi ne pride v poštev zakonska določba o zastaranju same pravice. Odločitev sodišča prve stopnje ter razlogi zanjo so pravilni.

7. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) določa v 356. členu, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Vse občasne terjatve (tudi obresti), ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, to je tri leta od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

8. Drži torej, da terjatve po pravnomočnih sodnih odločbah načeloma zastarajo v 10 letih, vendar pa je treba uporabiti tudi določbo tretjega odstavka 369. člena OZ, po katerem se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (tretji odstavek 369. člena OZ), torej tudi s predlogom za izvršbo. Skladno s petim v zvezi s četrtim odstavkom 369. člena OZ pa v primeru, če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo, zastaranje prične znova teči šele od dneva, ko je končan ta postopek. Po povedanem je odločilno, da je zoper dolžnico predhodno že tekel izvršilni postopek, ki je pretrgal zastaranje, ter da je zastaranje šele s pravnomočno ustavitvijo tega prejšnjega postopka pričelo (znova) teči, od začetka. Neutemeljene so zato pritožbene trditve, da je terjatev zastarala že po poteku 10 let po pravnomočnosti izvršilnega naslova.

9. Neutemeljeno dolžnica uveljavlja tudi, da so zakonske zamudne obresti od glavnice in pravdnih strokov zastarale, saj zastarajo v treh letih. Sodna praksa se je v zvezi z zastaranjem obresti izrekla, da trenutek, od katerega začne teči to časovno obdobje („v bodoče“) lahko določimo le, če povežemo določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki govori o občasnih terjatvah, ki izvirajo iz takšnih odločb, z določbo prvega odstavka, ki govori o pravnomočnih odločbah. Kot terjatve, ki zapadejo v bodoče, je zato treba šteti tiste občasne terjatve, ki zapadejo po času, na katerega segajo časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova, to je po dnevu zadnje obravnave oziroma izdaje sodbe (tako sklep VSRS III Ips 85/2008). Občasne terjatve (v konkretnem primeru zakonske zamudne obresti), ki izvirajo iz izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče (drugi odstavek 347. člena OZ) so tako tiste občasne terjatve, ki so zapadle po dnevu izdaje izvršilnega naslova, t.j. po 6. 2. 2003, ki pa jih upnik v obravnavani zadevi niti ni zahteval. Obresti od glavnice, ki so tekle do 1. 1. 2002, tako niso zastarale ter jih je upnik utemeljeno zahteval, ugovor dolžnice pa tudi v tem delu ni bil utemeljen. Za obravnavani primer pa ni uporabljiv 348. člen OZ o zastaranju pravice, iz katere izvirajo občasne terjatve, saj so same občasne terjatve iz naslova najemnine kot judikatne terjatve varovane z 10-letnim zastaralnim rokom, saj je upnik za njih pridobil izvršilni naslov.

10. Dolžnica si dalje napačno razlaga pomen pravnomočno ustavljene prejšnje izvršbe. Kot je zapisalo že Ustavno sodišče, se v postopku izvršbe določba 319. člena ZPP o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari uporablja smiselno (15. člen ZIZ). Prepoved ponovnega odločanja (negativna procesna predpostavka res iudicata) se na obravnavano situacijo ne bi mogla nanašati. Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Tako iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom (primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 855/2010, I Ip 3476/2009, in IV Cp 3095/2006)1. V postopku I 1240/2004 do poplačila zneska, ki se izterjuje v tej zadevi, ni prišlo (dolžnica tega niti ne trdi), zato tudi iz tega razloga negativna procesna predpostavka ni podana. Upnik lahko, če njegova terjatev ni poplačana, vloži nov predlog za izvršbo za izterjavo te terjatve, in sicer tudi na sredstva in predmete, na katerih morebitna prejšnja izvršba ni bila uspešna. Navedeno po pojasnjenem ne predstavlja kršitve ponovnega sojenja o isti stvari.

11. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-206/02 z dne 3. 6. 2003 se je nanašal na primer ponovnega odločanja o isti stvari v izvršilnem postopku, ko je bil prejšnji izvršilni postopek s sklepom pravnomočno ustavljen in predlog za izvršbo v presežnem delu zavrnjen prav zaradi popolnega **poplačila terjatve**.