Jedro

Način izvršitve po (v času odločanja pritožbenega sodišča že pravnomočni) obtožnici storjenega kaznivega dejanja in kasnejšega kaznivega dejanja davčne zatajitve (ravnanja obdolženca), tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno kažejo na preračunljivost obdolženca pri ravnanju s premoženjem in s tem brez dvoma predstavljajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je podana utemeljena, realna nevarnost, da bo obdolženi sam ali preko pooblaščencev odtujil ali obremenil njemu lastne nepremičnine, ki predstavljajo edino premoženje obdolženca, iz katerega je mogoče realno pričakovati izpolnitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi, in s tem onemogočil ali znatno otežil izpolnitev tega zahtevka.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je na podlagi prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predsednica senata sodišča prve stopnje po vložitvi obtožnice ugodila predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru in podaljšala začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini 279.069,68 EUR, odrejeno s sklepom preiskovalne sodnice dne 23. 6. 2023 in podaljševano s sklepi z dne 21. 12. 2023, 18. 6. 2024 in 17. 12. 2024 tako, da je obdolženemu A. A. ali komurkoli drugemu po njegovem pooblastilu, prepovedila odtujitev in obremenitev treh, v izreku sklepa sodišča prve stopnje natančno opredeljenih nepremičnin do celote, z odreditvijo zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru, da to prepoved zaznamuje v korist Republike Slovenije, do vključno 28. 3. 2026.

2.Takšni odločitvi z vloženo pritožbo nasprotuje zagovornik obdolženega brez pravne formulacije pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ob vložitvi obtožnice utemeljilo na obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi izvršil očitano mu kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) pri kateri si je pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku 279.069,68 EUR, nevarnosti, da zahtevka za odvzem premoženjske koristi v primeru odsotnosti zavarovanja s prepovedjo obremenitve in odsvojitve obdolžencu lastnih nepremičnin po pravnomočno končanem kazenskem postopku ne bi bilo mogoče izvršiti ali bi bilo to precej oteženo, ker bi to premoženje (nepremičnine) obdolženi predhodno obremenil ali odtujil in je zato to zavarovanje šteti za nujno potrebno za izpolnitev zahtevka, na primernosti (s predmetom zavarovanja se lahko poplača zahtevek za odvzem premoženjske koristi) in sorazmernosti konkretnega zavarovanja, pri čemer je sorazmernost presojalo glede na težo posega v lastninsko pravico obdolženca (da se vanjo ne posega več kot je nujno potrebno) in tudi glede na vrednost zahtevka za odvzem premoženjske koristi v primerjavi z vrednostjo nepremičnin, ki so sredstvo zavarovanja. Utemeljilo je tudi čas podaljšanega zavarovanja. Vse te okoliščine je po oceni pritožbenega sodišča ugotovilo pravilno in jih tudi prepričljivo argumentiralo, zato odločitev prve stopnje pritožbeno sodišče šteje za pravilno in zakonito in se na prepričljive argumente prve stopnje v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje, v nadaljevanju pa se opredeljuje le do pritožbenih očitkov.

5.Neutemeljen je očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo nevarnosti, da bi obdolženec skril, odtujil, uničil ali kako drugače razpolagal s premoženjem, iz katerega bi se lahko izpolnil denarni zahtevek za odvzem premoženjske koristi in s tem onemogočil ali znatno otežil izpolnitev tega zahtevka. Sodišče prve stopnje po njegovem stališču ni navedlo konkretnih dolžnikovih ravnanj, katerih posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjšanje možnosti za uspešno uveljavitev denarne terjatve. Tak očitek, ki ga je pravno kvalificirati kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP, namreč ni podan.

6.Nevarnost odtujitve oziroma razpolaganja s premoženjem, iz katerega bi se lahko poplačal zahtevek za odvzem premoženjske koristi (nepremičnine, ki so sredstvo zavarovanja in edino premoženje brezposelnega obdolženca), je namreč sodišče prve stopnje opisalo v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V njej je navedlo, da je glede na način izvršitve obdolžencu v zvezi z začasnim zavarovanjem očitanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 in tudi glede na nadaljnje kaznivo dejanje, ko je onemogočal davčni nadzor, razviden način delovanja obdolženca, ki kaže na konkretno in realno nevarnost, da bi obdolženi lastništvo nepremičnin, ki so njegova last, prenesel na druge osebe, da bi se izognil izterjavi protipravno pridobljene premoženjske koristi, katere odvzem mu grozi v tem postopku. Tak zaključek je sodišče prve stopnje tudi natančno argumentiralo. Pojasnilo je, da je obdolženi kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 izvršil z nastavljanjem slamnatega direktorja (B. B.) in lastnika podjetja (C. C.), medtem ko je bil sam dejanski poslovodja, ki je opravljal dvige gotovine in vršil plačila iz računa družbe Č. d.o.o., za katera ni imel pravnih podlag in jih ni porabil za namen in potrebe poslovanja gospodarske družbe in je skušal prikriti svoje tovrstno delovanje in izvor denarja, po izvršitvi tega kaznivega dejanja pa je s svojim delovanjem in skrivanjem nadaljeval tudi tako, da je onemogočal davčni nadzor (v tem postopku obravnavana obtožnica obdolžencu očita tudi kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena KZ), na način, da pristojnemu finančnemu organu kljub pozivu ni predložil poslovne dokumentacije s katero je razpolagal in iz katere bi bilo mogoče ugotoviti dejanski namen dvigov gotovine oziroma transakcij, ki jih je opravil (in so zajete v okvir kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1). Tako zagovornik razloge v zvezi s predpostavko obstoja nevarnosti, da bi obdolženi onemogočil izvršitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pogreša povsem neutemeljeno.

7.Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem utemeljene in realne nevarnosti obdolženčevega onemogočanja ali znatne otežitve kasnejše izpolnitve zahtevka za odvzem premoženjske koristi so v izpodbijanem sklepu ne samo navedeni, temveč so po oceni pritožbenega sodišča tudi prepričljivi in povsem zadostni ter pravilni. Način izvršitve po (v času odločanja pritožbenega sodišča že pravnomočni) obtožnici storjenega kaznivega dejanja in kasnejšega kaznivega dejanja davčne zatajitve (ravnanja obdolženca), namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno kažejo na preračunljivost obdolženca pri ravnanju s premoženjem in s tem brez dvoma predstavljajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je podana utemeljena, realna nevarnost, da bo obdolženi sam ali preko pooblaščencev odtujil ali obremenil njemu lastne nepremičnine, ki predstavljajo edino premoženje obdolženca, iz katerega je mogoče realno pričakovati izpolnitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi, in s tem onemogočil ali znatno otežil izpolnitev tega zahtevka. Če se pritožnik s tako oceno verjetnosti oziroma nevarnosti ne strinja kot je nakazano v nadaljevanju pritožbe, po vsebini v tem delu nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom, torej ugotovljenemu dejanskemu stanju. Tudi neutemeljeno. Ob na prvi stopnji pojasnjenih, konkretnih okoliščinah, ki kažejo na nevarnost obremenitve ali odtujitve nepremičnin, namreč zagovornik povsem neutemeljeno pogreša še nadaljnje, dodatno, konkretno ravnanje obdolženca v smeri začetega obremenjevanja ali odsvojitve svojega premoženja, iz katerega bi se omenjeni zahtevek lahko poplačal. Zadostna stopnja obravnavane nevarnosti je namreč podana že iz načina obdolženčevih predhodnih ravnanj, ki so predmet obtožnice v predmetni zadevi. Nevarnost iz prvega odstavka 502. člena ZKP je namreč kot vsaka druga nevarnost zgolj verjetnost neželenega izida, ki ni odvisna od točno določene vrste okoliščin kot to zmotno meni pritožnik, temveč so lahko te okoliščine različne, le da so sposobne povzročiti navedeno nevarnost.

8.Zagovornik neutemeljeno navaja, da ni izpolnjen pogoj nujnosti podaljšanja začasnega zavarovanja, pri tem pa se navezuje ne neobstoj nevarnosti neizpolnitve zahtevka za odvzem premoženjske koristi in na neobstoj sorazmernosti. Neutemeljeno.

9.Že glede na to, da je iz konkretnih okoliščin izkazana realna in utemeljena nevarnost, da bo obdolženi odtujil ali obremenil nepremičnine, ki so njegovo edino premoženje iz katerega bi se lahko poplačal zahtevek za odvzem premoženjske koristi, je namreč podaljšanje tega zavarovanja nujno. Glede na vrednost zahtevka za odvzem premoženjske koristi (279.069,68 EUR) in vrednost vseh nepremičnin, ki so predmet zavarovanja skupaj (136.246,00 EUR) ter glede na to, da se z začasnim zavarovanjem v obdolženčevo lastninsko pravico posega le v nujno potrebni meri, ki je potrebna za zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, torej le glede pravice do obremenjevanja in odtujevanja, ne pa do posesti oziroma uporabe, je obravnavani ukrep tudi sorazmeren ciljem, ki jih zasleduje in ne posega v pravice obdolženca v prekomerni meri oziroma v meri, ki ni nujno potrebna za dosego cilja zavarovanja obravnavanega zahtevka. Iz nepremičnin oziroma z nepremičninami, ki so predmet zavarovanja, bo kasneje možno tudi poplačilo zahtevka in je tak ukrep tudi primeren. Primernost se namreč nanaša na predmet zavarovanja in ne na izpolnitev zakonskih pogojev za podaljšanje zavarovanja kot zmotno meni pritožnik.

10.K zgoraj navedenemu pritožbeno sodišče še dodaja, da gre v predmetni zadevi res za ukrep, ki gre v breme obdolženca kot pravilno navaja zagovornik, a je nujen, primeren, sorazmeren in glede na zahtevnost oziroma zapletenost celotne kazenske zadeve, v kateri se obravnava več kaznivih dejanj obdolženca (in ne zgolj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, ki je osnova za začasno zavarovanje) in je ob tem zadeva bila v času izdaje izpodbijanega sklepa v fazi vročanja obtožnice, podaljšan za primeren čas.

11.Po obrazloženem in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost in zakonitost zaključkov prve stopnje, uradni preizkus pa tudi ni pokazal na obstoj kakšnih kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12.Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 402, 402/3, 502, 502/1, 502c, 502c/1 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 240, 240/1, 240/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.