Jedro

V tem sporu je tožnica tožbo umaknila, zato je nasprotni stranki dolžna povrniti stroške postopka. Te obveznosti bi bila razbremenjena le v primeru, če bi tožbo umaknila takoj po tistem, ko je tožena stranka tožbeni zahtevek izpolnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v višini 555,96 EUR in jih nakaže na tekoči račun pooblaščenca tožene stranke.

Zoper tak sklep se pritožuje tožnica. Navaja, da se ji dosojeni stroški zdijo znatno previsoki, saj do obravnave sploh ni prišlo. Tudi tožnica je imela pooblaščenko iz K., vendar njen račun za prihod na obravnavo in zastopanje nikoli ni bil tako visok. Tožnica je tožbo umaknila, ker finančno ni bila sposobna plačevati stroškov sodišča. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem sporu je tožnica tožbo umaknila, zato je v skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP nasprotni stranki dolžna povrniti stroške postopka. Te obveznosti bi bila tožnica lahko razbremenjena le v primeru, če bi tožbo umaknila takoj po tistem, ko je tožena stranka tožbeni zahtevek izpolnila. Tudi iz pritožbe je razvidno, da tožnica tožbe ni umaknila iz tega razloga, zato je sodišče prve stopnje moralo odločiti o zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka.

Tožnica je s tožbo vtoževala znesek 11.454,74 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 12. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) nagrado določilo glede na vrednost spornega predmeta. Glede na višino vtoževanega zneska nagrada s količnikom 1 znaša 341,00 EUR. Glede na tar. št. 3100 pa je pooblaščenec tožene stranke upravičen od nagrade za postopek v višini količnika 1,3, kar znaša priglašenih 443,30 EUR. V skladu s tar. št. 6002 pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev znaša 20 % nagrade, vendar največ 20,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi priznalo. Na seštevek obeh zneskov je sodišče prve stopnje tudi pravilno odmerilo 20 % DDV v višini 92,96 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke tako znašajo 555,96 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje tožnici tudi naložilo v plačilo. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na primerjavo z izstavljenim računom njene pooblaščenke za prihod na obravnavo in zastopanje, saj nagrada za narok po tar. št. 3102 v tem sporu sploh ni bila priglašena in tudi ne odmerjena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.