Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra, da je tožnica zmožna le za delo s polovičnim delovnim časom, utemeljeno zaključilo, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in jo na tej podlagi razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na svojem delu. Hkrati je pravilno odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. … z dne 15. 1. 2014 in št. ... z dne 7. 11. 2013 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na svojem delu od 9. 10. 2013 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe in tožeči stranki naložilo, da se je dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe javiti na Zavodu za zaposlovanje. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pa je zavrnilo.

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper I., II., III. in IV. točko izreka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista psihiatra, ki ga je na naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2015 tudi zaslišalo. Meni, da v konkretnem primeru odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna. Ugotovitve in zaključki, ki jih je glede delazmožnosti tožnice podal sodni izvedenec, niso v skladu z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in možnostmi zdravljenja. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca namreč ni razvidno, katera psihična motnja naj bi bila vzrok ugotovljene nezmožnosti za delo. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 14. 4. 2015 je sodni izvedenec pojasnil, da pri tožnici ni prisoten samo en dejavnik, ki deluje na njeno delazmožnost. Gre za več faktorjev oziroma dejavnikov, eden je mejna razumska opremljenost, naslednja diagnoza podaljšano žalovanje in bolečinski sindrom. Pri tožnici gre za osebnostno strukturo, saj je posebno občutljiva, nikakor pa pri njej ni šlo za hudo depresijo, ker manjkajo elementi kot slaba samopodoba, občutek manjvrednosti in samoobtoževanje. Izvedenec je dodal še, da je upošteval cel navedeni sklop, da pa ne gre za nobeno uradno diagnozo bolezni človeka oziroma pravilno enoznačno diagnozo. Toženec poudarja, da samo psihično stanje še ne more biti razlog za ugotavljanje potrebe po trajnih razbremenitvah pri delu. Ravno tako je izvedenec zaslišan na naroku za glavno obravnavo zaključil, da gre pri tožnici za več dejavnikov in da tudi ponovljeno in do konca izpeljano hospitalno zdravljenje, ne bi pripeljalo do opaznih sprememb pri tožnici. Iz navedenega je mogoče sklepati, da gre pri tožnici za večplastno stanje in s tem tudi nenujno zgolj za medicinske razloge. Tako je tudi vpliv le-teh na delazmožnost tožnice vprašljiva. Po mnenju toženca na podlagi razpoložljive dokumentacije ni mogoče podati takšnega zaključka, o njeni delazmožnosti pa ga je podal sodni izvedenec in kateremu je s sodbo sledilo tudi sodišče. Psihične težave tožnice so po mnenju toženca dostopne sodobni terapiji, terapevtske možnosti obravnave tožnice pa še niso bile v celoti izčrpane. Toženec dodatno pripominja, da je sodišče v III. točki izreka izpodbijane sodbe zapisalo, da bo toženec odločil o delnem nadomestilu za invalidnost, namesto pravilno o delnem nadomestilu, kar je v skladu z določbo 86. člena ZPIZ-2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 15. 1. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 7. 11. 2013. Sporno v tej zadevi pa je, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti, kar je tožnica uveljavljala s tožbo.

6. V predsodnem postopku sta bili obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija prve stopnje dne 9. 10. 2013 in invalidska komisija druge stopnje dne 13. 1. 2014 mnenja, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju in da zato pri njej še ne ugotavljata invalidnosti. Iz ugotovitev invalidskih komisij izhaja, da gre pri tožnici za sindrom rotatorne manšete in da se je stanje po blokadah izboljšalo. Ugotovljena je bila tudi blaga do zmerna motnja prevajanja v obeh središčnih živcih čez zapestje. Poleg tega sta invalidski komisiji ugotovili, da je bila tožnica večkrat obravnavana pri psihiatrih, od 13. 12. do 27. 12. 2012 je bila hospitalizirana v Psihiatrični bolnici A., kasneje se je stanje ponovno poslabšalo, saj je dne 23. 5. 2013 opisano depresivno mišljenje s slušnimi halucinacijami in blodnjavo interpretacijo.

7. Sodišče prve stopnje je tekom sodnega postopka pridobilo še mnenje sodnega izvedenca specialista psihiatra, ki ga je tudi zaslišalo. Menil je, da je tožnica zmožna le za delo s polovičnim delovnim časom od 9. 10. 2013. Že v pisnem mnenju je izvedenec navedel, da pri tožnici ni odkril simptomov shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnimi obeležji, pač pa povprečno razumsko opremljeno v osnovi ekstrovertirano, posebno z nevrotično nadgradnjo. Vendar je izvedenec hkrati poudaril, da bo glede na tožničino utirjenost v invalidnost, nemogoče, ob vseh izpeljanih rehabilitacijskih postopkih, doseči popolno restitucijo simptomov, predvsem, ker tudi nima ustrezne osebne motivacije za delo. Smiselno enako je izvedenec izpovedal tudi na zaslišanju, da vzrok ugotovljene nezmožnosti za delo ni samo en dejavnik, ampak jih je več, med drugim še bolečinski sindrom, ki zajema od telesnih težav do čustvenega doživljanja bolečine. Izrecno pa je izvedenec pojasnil, da pri tožnici ne gre za nobeno enoznačno diagnozo, niti ni šlo pri njej za hudo depresijo. Ponovno pa je poudaril, da pri tožnici tudi, če bi bilo izvedeno hospitalno zdravljenje in izpeljano do konca, ne bi bile opazne spremembe.

Izvedenec se je posebej skliceval na psihološki izvid, ki je priložen dokumentaciji in na njem gradil svoje zaključke. Tako, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da je mnenje v nasprotju z dokumentacijo, pri čemer pritožba ne navaja, za katero konkretno dokumentacijo gre.

Čeprav izvedenec res ni ugotovil, katera psihična motnja bi bila vzrok tožničine invalidnosti oziroma zmanjšanje delovne zmožnosti, to ni razlog, da mnenje ne bi bilo prepričljivo. Izvedenec je izrecno pojasnil, da gre pri njej za več dejavnikov, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost in jih je upošteval pri oceni njene delazmožnosti in jih konkretno tudi navedel. Izvedenec je poleg tega prepričljivo pojasnil, da pri tožnici glede na njeno stanje, utirjenost v invalidnost, brez ustrezne motiviranosti, ni pričakovati izboljšanja, niti v primeru hospitalizacije in nadaljnjega zdravljenja.

8. Na podlagi takšnega mnenja in dodatnega zaslišanja v zvezi s pripombami, ki jih je na mnenje podal toženec, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in jo na tej podlagi razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na svojem delu od 9. 10. 2013 dalje. Hkrati je pravilno odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno navedlo, da bo toženec odločil o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila za invalidnost, namesto o delnem nadomestilu, skladno s 86. členom ZPIZ-2, vendar takšna odločitev ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, še zlasti, ker je sodišče takšno odločitev pravilno oprlo na določbo 86. člena ZPIZ-2. Po tej določbi pa ima tožnica, razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, edino lahko pravico do delnega nadomestila, s tem, da bo toženec tožnici pravico delnega nadomestila priznal pod pogojem, da se bo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe prijavila pri Zavodu RS ter ji ga tudi odmeril in pričel izplačevati, tako kot je odločilo sodišče prve stopnje.

9. Ker so glede na vse navedeno pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita oziroma ugotovljena nepravilnost ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.