Jedro

Zdravstveno stanje staršev obsojenca samo po sebi ne more biti razlog za izredno omilitev kazni, temveč je ta upravičena šele, ko takšne težave zahtevajo bistveno povečano skrb in pomoč obsojenca.

Izrek

Zahtevi obsojenega D.H. za izredno omilitev kazni se zavrneta.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 27.9.2005 obsojena D.H. in D.B. spoznalo za kriva kaznivih dejanj ropa po 3. odstavku 213. člena KZ in nasilništva po 2. in 1. odstavku 299. člena KZ, H. pa še za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe po 2. odstavku 201. člena KZ. D.H. je sodišče za prvo kaznivo dejanje določilo kazen sedem let zapora, za drugo kaznivo dejanje deset mesecev zapora ter za tretje kaznivo dejanje šest mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen osem let zapora. D.B. je sodišče za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest let zapora, za drugo kaznivo dejanje deset mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora. Sodišče je z omenjeno sodbo zavrnilo obtožbo zoper H. in B. za kaznivo dejanje tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, H. pa je oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, odločilo pa je tudi o odvzemu premoženjske koristi, premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke in stroških postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in obsojenima zvišalo kazen zapora, in sicer je H. za prvo kaznivo dejanje zvišalo kazen zapora na devet let, nato pa mu izreklo enotno kazen deset let zapora, B. pa je zvišalo kazen za prvo dejanje na osem let zapora in mu izreklo enotno kazen osem let in šest mesecev zapora. V preostanku je Višje sodišče v Ljubljani pritožbo državnega tožilca in pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločilo pa je tudi o stroških postopka.

Obsojeni D.H. je 17. 3. 2008 in 25. 3. 2008 vložil zahtevi za izredno omilitev kazni. Obsojeni je v zahtevah navedel, da je njegova mati po izreku njegove kazni doživela več živčnih zlomov, da se je poslabšalo njeno psihično in fizično stanje, v času njegove odsotnosti je bila prisiljena večkrat poiskati zdravstveno pomoč, v mesecu marcu leta 2008 pa je zaradi raka umrl še njegov očim. Prav ta dogodek je prizadel obsojenca, njegovo mater, ženo in otroke, ker jim je bil očim v veliko pomoč in so zaradi njegove smrti vsi zelo prikrajšani. Obsojeni ima s svojo zunajzakonsko partnerko devet otrok, tako predšolskih kot šoloobveznih, družina je brez prihodkov oziroma prejema denarno socialno pomoč v višini 350.000,00 SIT. Nadalje je obsojeni navedel, da sta z zunajzakonsko partnerko zelo navezana na otroke, ki prav v tem obdobju najbolj potrebujejo očeta. Otroke bi rad lepo vzgojil in jim omogočil šolanje. Med prestajanjem zaporne kazni spoštuje hišni red, pomaga čistiti okolico oddelka in dela v JGZ P., kjer mesečno dobi 70,00 EUR. Z družino ima redne pisne in telefonske stike, prav tako ga družina vsak teden obiskuje v zaporu. Osebnostno se je zelo spremenil, obžaluje storjena dejanja, tudi zrelostno je napredoval, zato bi rad sedaj uredil svoje življenje. Glede višine izrečene kazni obsojeni meni, da je bila posledica rasne diskriminacije in da višina kazni zato ni utemeljena.

Gradivo, zbrano v postopku po četrtem odstavku 419. člena ZKP, je bilo vročeno obsojencu, ki se o njem ni izjavil. Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Po določbi 417. člena ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Poročilo CSD N.m. potrjuje navedbe obsojenega, da ima z zunajzakonsko partnerko devet otrok, od katerih jih je osem še mladoletnih, ter da skupaj z družino živi tudi obsojenčeva mati. Otroci so šoloobvezni in obiskujejo OŠ O., najstarejša hči pa si je že poiskala partnerja in se odselila od družine. Poročilo prav tako potrjuje navedbe obsojenega, da se družina preživlja z denarno socialno pomočjo, in sicer v funkcionalni obliki in z otroškimi dodatki, drugih virov dohodkov pa družina nima. Iz poročila CSD N.m. je tudi razvidno, da je obsojeni dobil zadnjega, devetega otroka 28.4.2007, torej po izreku sodbe sodišča prve stopnje. Tako sodišče prve stopnje ob izrekanju sodbe res ni upoštevalo dejstva, da ima obsojeni devet otrok. Vendar pa je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je ob določanju višine kazni sodišče upoštevalo obsojenčeve osebne okoliščine, to je, da ima družino z osmimi otroki. Ker se je obsojenčeva najstarejša hči odselila, je tako obsojeni kljub rojstvu novega otroka še vedno dolžan skrbeti za osem mladoletnih otrok, zato se njegove družinske obveznosti po oceni Vrhovnega sodišča s tega vidika niso spremenile. Prav tako Vrhovno sodišče ocenjuje, da rojstvo devetega otroka glede na okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni, po pravnomočnosti sodbe ne predstavlja takšnega novega dejstva, zaradi katerega bi mu, če bi bilo to dejstvo ob izrekanju kazni znano, sodišče obsojenemu izreklo očitno milejšo kazen. Stališče Vrhovnega sodišča je enako tudi glede obsojenčevih navedb o očimovi smrti. Smrt obsojenčevega očima je sicer res novo dejstvo, ki je nastalo po pravnomočnosti sodbe, vendar obsojeni ni z ničemer izkazal utemeljenosti navedb, da je družina kakorkoli prikrajšana zaradi smrti njegovega očima, slednje pa tudi ne izhaja iz poročila CSD N.m., zato tega dejstva ni moč upoštevati kot takšnega, ki bi pripeljalo do očitno milejše obsodbe.

Obsojeni kot razlog za izredno omilitev kazni navaja tudi poslabšanje zdravstvenega stanja njegove matere. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zdravstveno stanje staršev obsojenca samo po sebi ne more biti razlog za izredno omilitev kazni, temveč je ta upravičena šele, ko takšne težave zahtevajo bistveno povečano skrb in pomoč obsojenca. Glede na to, da obsojeni ni predložil nikakršnih dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obsegu zdravstvenih težav njegove matere, in o tem, da potrebne skrbi ni deležna s strani ostalih članov družine, zahteva za izredno omilitev kazni iz tega razloga ni utemeljena. Nenazadnje je odsotnost obsojenca iz domačega okolja pričakovana posledica izreka zaporne kazni.

Socialno in premoženjsko stanje obsojenca in njegove družine je bilo sodišču prve stopnje ob izrekanju znano. Iz navedene sodbe sodišča prve stopnje je tako razvidno (podatki o obsojencu), da je sodišče vedelo, da je obsojeni brez poklica, da prejema socialno pomoč ter da živi v zunajzakonski skupnosti z V.K., s katero ima osem otrok. Opisane okoliščine torej niso nove, zato izredne omilitve kazni ne upravičujejo.

V zvezi z ostalimi v postopku zatrjevanimi okoliščinami, da obsojeni med prestajanjem kazni redno hodi na delo v JGZ Pohorje, ne krši hišnega reda, da se je osebnostno spremenil in zrelostno napredoval ter da obžaluje storjena dejanja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da jih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče upoštevati, temveč so po določbi 109. člena KZ pomembne pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti. Ob upoštevanju ostalih, že upoštevanih olajševalnih in obteževalnih okoliščin (zlasti obsojenčeve predkaznovanosti), še zlasti pa dejstva, da je kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe storil zoper svojega sina, izredne omilitve kazni ne upravičuje niti njegov namen, da si na prostosti najde zaposlitev in družini zagotovi kar se da normalno preživljanje. To dejstvo sicer kaže na njegov namen, da si uredi življenje, vendar ne gre za okoliščino takšne narave, da bi očitno pripeljala do milejše obsodbe. Obsojenčevo nestrinjanje z višino izrečene kazni pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za izredno omilitev kazni.

Ob ugotovitvi, da pogoji za izredno omilitev kazni niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega D.H. iz zgoraj navedenih razlogov v skladu s šestim odstavkom 419. člena ZKP zavrnilo.

Obsojenec je brez poklica, prestaja kazen zapora in je dolžan skrbeti za osem mladoletnih otrok, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu s 4. odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.