Jedro

Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in tudi v primerjavi z že določenimi odškodninami v podobnih primerih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se že prisojena odškodnine za premoženjsko škodo zviša za 1.000,00 EUR in se znesek, vsebovan v točki I. izreka sodbe iz zneska 3.172,63 EUR spremeni v znesek 4.172,63 EUR, znesek 1.652,78 EUR se spremeni v znesek 2.652,78 EUR, spremeni se znesek vsebovan v točki II. Izreka tako se znesek 24.878,62 EUR nadomesti z zneskom 23.878,67 EUR, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 69,96 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 332/2018 z dne 8. marca 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena dolžna tožniku plačati še znesek 3.172,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.652,78 EUR od 27. 11. 2017 dalje do plačila in od zneska 1.519,85 EUR od 16. 8. 2018 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožena stranka odgovarja tožeči stranki za njemu nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi nezgode, katero je utrpel na delu dne 8. 12. 2018. Tega dne se je poškodoval in je zadobil poškodbo v obliko stisnjenja in krvnega podliva v področju desnega stegna, udarnino in rano v področju desnega golena, GVT in tromboflebitis. Na podlagi izpovedi tožnika in mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti od zahtevanih 23.000,00 EUR prisodilo 18.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, za skaženost od zahtevani 3.000,00, mu je prisodilo 800,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je od zahtevanih 25.000,00 EUR, prisodilo 12.000,00 EUR. Skupaj mu je tako za nepremoženjsko škodo prisodilo 33.800,00 EUR, nato pa je od tako prisojene odškodnine odštelo odškodnino, katero je tožena stranka iz tega naslova že plačala dne 31. 5. 2018 v znesku 32.300,00 EUR. Zato je dolžna toženka za nepremoženjsko škodo tožniku plačati še 1.500,00 EUR. Odločilo je še o premoženjski škodi, katero je zahteval tožnik. Tožniku iz naslova tuje nega in pomoči prisodilo 1.280,00 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, prisojeni znesek pa je zmanjšalo za že plačanih 700,00 EUR in je tako iz tega naslova prisodilo 580,00 EUR. Sodišče je za prevoze tožniku prisodilo 746,66 EUR, ker pa mu je toženka iz tega naslova že plačala 300,00 EUR, mu je prisodilo še 552,48 EUR. Tožnik je upravičen tudi do povračila stroškov za parkiranje v znesku 20,30 EUR. Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov za pripomočke zdravljenja po predloženih računih, ker pa po mnenju sodišča tožnik ni dokazal, da so mu navedeni stroški nastali zaradi škodnega dogodka je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Tožniku je prisodilo še znesek 1.519,85 EUR, kar predstavlja zakonske zamudne obresti od 17. 11. 2017 do 30. 5. 2018. Sodišče je odštelo iz naslova nepremoženjske škode 1.000,00 EUR odbitne franšize. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev, v zavrnilnem delu se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. Zanj je na pritožbeni stopnji sporno še plačilo 22.931,47 EUR s pripadki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. V pritožbi navaja, da je tožnik trpel številne neugodnosti med zdravljenjem ter cel spekter telesnih bolečin. Vse to sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni upoštevalo v zadostni meri in je zato prisodilo prenizko denarno odškodnino iz tega naslova. Sodišče pa tudi med neugodnostmi ni upoštevalo zapleta, ki je nastal pri tožniku tekom zdravljenja zaradi bakterijskega vnetja hematona. Te navedbe so bile nesporne in bi zato sodišče ta zaplet moralo upoštevati v okviru ugotovljenega dejanskega stanja med neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče po mnenju tožnika ni upoštevalo dejstva, da je bil ob škodnem dogodku star 43 let in ob vsem navedenem bi sodišče moralo prisoditi tožniku vseh zahtevanih 23.000,00 EUR. Prav tako je mnenja, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi tožniku celotno zahtevano odškodnino iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnikove splošne življenjske aktivnosti so po ugotovitvah izvedenca v posledici škodnega dogodka, namreč trajno zmanjšane. Tožnik ima zaradi tega, ker rehabilitacija mišic ni uspela težave pri težkih in športnih obremenitvah. Tožnik je moral tudi zaradi GVT nositi kompresijske nogavice med hojo. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prestaja še danes, predvsem zaradi boleče in omejene gibljivosti kolena, izogibati se mora stoji, sedenju s pokrčenimi nogami, prav tako je močno oviran pri vseh težjih obremenitvah. Sodišče je sicer vse to v sodbi pravilno povzelo, vendar pa je to prenizko ovrednotilo in bi mu iz tega naslova moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino v višini 25.000,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Izvedenec je ugotovil, da so kot posledice predmetne poškodbe tožniku ostale brazgotine na notranji strani desnega stegna in na sprednji strani preko pogačice, kar vse predstavlja objektivni element skaženosti. Da ga omenjene brazgotine motijo ob stikih z ljudmi, pa je potrdil tudi tožnik pri svojem zaslišanju in zato bi iz tega naslova sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino. Skupaj bi moralo prisoditi tožniku zahtevanih 54.000,00 EUR, kajti prisojena odškodnina tudi ni primerljiva s podobnim primerom, kjer je tožnik za podoben primer dobil odškodnino v višini 35 povprečnih mesečnih plač. Nadalje podaja pritožbo tudi zoper zavrnjeni del odškodnine iz naslova premoženjske škode. Mnenja je, da bi mu sodišče prve stopnje glede tuje nega in pomoči moralo prisoditi vseh zahtevanih 3.720,00 EUR in ne zgolj 1.280,00 EUR. Prav tako bi moralo tožniku prisoditi premoženjsko škodo po računih, katere je predložil sodišču. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 1.152,78 EUR odštelo odbitno franšizo v znesku 1.000,00 EUR. Tožena stranka je namreč odbitno franšizo upoštevalo že pri plačilu nespornega dela odškodnine in mu ni izplačala zneska 38.686,41 EUR, temveč znesek 37.686,41 EUR. Predlaga, da se sodba spremeni in se ta odbitna franšiza ne upošteva. Pritožbo podaja tudi glede zakonskih zamudnih obresti in je mnenja, da bi mu sodišče znesek 1.519,85 EUR moralo prisoditi od 13. 6. 2018 in ne šele od 16. 8. 20218. Mnenja je tudi, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo uspeh v pravdi tožnika in so zato napačno odmerjeni pravdni stroški, nastali na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena glede nepravilnega odštetega zneska 1.000,00 EUR zaradi odbitne franšize iz naslova premoženjske škode. V tem delu sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb same tožene stranke, da je pri izplačilu nespornega zneska, katerega je tožniku nakazala v višini 37.686,41 EUR upoštevala 1.000,00 EUR kot odbitno franšizo in tega zneska tožniku ni izplačala. To izhaja iz odgovornih trditev tožene stranke in zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, že prisojeno odškodnino iz naslova premoženjske škode zvišalo za nepravilno odbitih 1.000,00 EUR in je to razvidno iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP.

5. V preostalem delu pa pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode in je pri tem pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 179 in 182 OZ. Pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem sicer sodišče prve stopnje ni upoštevalo nespornih navedb tožeče stranke, da je tožnik utrpel med zdravljenjem tudi neugodnosti med zdravljenjem in sicer, da je prišlo do zapleta tekom zdravljenja v obliki bakterijskega vnetja hematona. Vendar tudi ob upoštevanju tega dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno ovrednotilo obseg tožnikovih neugodnosti med zdravljenjem in stopnjo in trajanje bolečin. Tožnik tudi izrecno ne pove, za koliko bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi višjo odškodnino iz tega naslova, zaradi tega zapleta tekom zdravljenja. V preostalem delu pa pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, ki ga vidi v tem, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 179. in 182. člena OZ, ker tožniku ni prisodilo vso zahtevano odškodnino iz tega naslova. Po zaključku sodišča druge stopnje pa je sodišče prve stopnje pravilno denarno ovrednotilo vso obdobje trajanja telesnih bolečin in tudi vso obdobje in stopnjo ter vrsto neugodnosti med zdravljenjem in je prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova v znesku 18.000,00 EUR. Pri tem je odločilnega pomena doba trajanja bolniškega staleža, v katerem je bil poškodovani od nastanka nezgode pa do 15. 2. 2012, kar predstavlja obdobje enega leta in treh mesecev in že ta dolžina samega zdravljenja ne opravičuje višje denarne odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje tudi ob upoštevanju stopnje bolečin, kajti hude telesne bolečine je tožnik trpel krajše časovno obdobje. Res bo tožnik določene bolečine trpel tudi v bodočnosti, vendar se bodo te bolečine kazale le kot lažje bolečine in le ob hujših obremenitvah. Tako je sodišče ob upoštevanju vsega prestanega obdobja telesnih bolečin, ki ga je ugotovilo v skupnem trajanju v času bolniškega staleža in v lažji obliki tudi v bodoče, pravilno vse to ovrednotilo in tudi pravilno prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova.

7. Glede obsega psihičnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova. Pri tožniku je kljub intenzivni rehabilitaciji ostala oslabljena moč mišic desnega stegna, ki pa jih je mogoče ojačati zgolj ob mišičnem treningu. Vendar si mišične moči tožnik ne bo uspel povsem povrniti in bodo manjše težave in oviranost pri težkih obremenitvah vztrajale. Te obremenitve pa se kažejo le v primeru, če bi tožnik igral nogomet in košarko in v primeru hoje v hribe, kar pa so se takšne aktivnosti, ki se ne izvajajo vsakodnevno. Enako velja tudi za dolgotrajne vožnje z avtomobilom. Sodišče je ugotovilo, da bodo te duševne bolečine iz istih razlogov trajale tudi v bodoče in glede na takšno omejenost, ki se kažejo v nezmožnosti igranja nogometa in košarke ter hoje v hribe, ne opravičujejo višje denarne odškodnine kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, to je v znesku 12.000,00 EUR. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi starost tožnika v času zdravljenja.

8. Tudi odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti je odmerjena v pravičnem znesku. Brazgotini sta vidni pri tožniku le v primeru, če nosi kratke hlače, ki segajo do kolen in ta brazgotina tožnika moti le kadar se kopa in ko vidi, da ga drugi gledajo v ta del telesa. Ker gre za bolj redke primere v poletnem obdobju življenja tožnika, je tako sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino tudi iz tega naslova. Tudi v celoti gledano je odškodnina v skupnem znesku 33.800,00 EUR prisojena v skupnem, pravičnem znesku. Ta poškodba je sicer res primerljiva s primerom, kot ga v pritožbi, ki je objavljen v bazi nepremoženjske škode in jo navaja v pritožbi pritožnik1. Oškodovanec je v podobnem primeru zadobil podobno poškodbo, vendar je njen obseg bil večji, saj je šlo za stisnjenje desnega stegna, desnega kolena in desne goleni ter globo odrgrnino na notranji strani desnega stegna in krvni podliv v kolenski loži desnega kolena in številne odrgnine po desni goleni. Tako že po sami diagnozi odškodninska primera nista povsem primerljiva, prav tako je bil oškodovanec v primerljivem primeru star 37 let, tožnik pa 43 let ob škodnem dogodku. Iz obrazložitve odločbe VS RS pa izhaja, da je bila skaženost neupravičeno priznana, sicer pa je odškodnina po sami višini primerljiva, tožnik v našem primeru je prejel 26,6 povprečne plače, čemur pa je mogoče pripisati tudi dejstvo, da je bila v podobnem primeru poškodovanec dalj časa v bolniškem staležu. Imel je številnejše neugodnosti med zdravljenjem. Oškodovanec v podobnem primeru pa je omejen tudi pri fizičnem delu in pri športnih in rekreativnih dejavnostih, ki jih je pred poškodbo opravljal, medtem ko tožnik v našem primeru ni navajal, kako pogosto in koliko se je ukvarjal s športnimi aktivnostmi, da bi zaradi bodoče nezmožnosti zaradi tega huje duševno trpel. Tudi iz tega razloga je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede višine prisoje nepremoženjske škode.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o višini odškodnine, ki gre tožniku za premoženjsko škodo. Glede obsega nudenja pomoči je sodišče prve stopnje pri odločanju sledilo mnenju izvedenca, ki temelji na zdravstveni dokumentaciji in na lastni presoji sodišča, kajti to izhaja tudi iz mnenja izvedenca. Sodišče je tako na podlagi zdravstvene dokumentacije in na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo obseg in potrebo po pomoči, saj kar zahteva tožnik več tudi s pritožbo tako nima opore v izvedenskem mnenju in v zdravstveni dokumentaciji in je zato sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nadalje podaja tožnik pritožbo tudi zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov za pripomočke zdravljenja po računih, katere je predložil. Te materialne stroške je tožena prerekala v znesku nad nakazanimi 44,05 EUR in je trdila, da niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče je temu ugovoru sledilo, saj je na osnovi računov ugotovilo, da je tožnik 23. 3. 2018 plačal za pregled pri kardiologu 70,00 EUR, za ultrazvok 50,00 EUR in v nevrološki ambulanti 70,00 EUR, zdravljenje utrpelih poškodb pa ni vključevalo zdravljenja pri nevrologu, prav tako iz zdravstvene dokumentacije v zvezi s škodnim dogodkom ni razvidno, da bi tožniku bil svetovan dodatni ultrazvok in pregled pri kardiologu, ter nakup zdravil oz. pripomočkov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek iz tega naslova.

10. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik podal zahtevek za plačilo zneska 1.519,85 EUR dne 16. 8. 2018 (glej l. št. 21 spisa) in zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

11. Glede na obrazloženo, temelji odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe glede nepremoženjske škode in premoženjske škode na določbi člena 353 ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Pritožnik podaja pritožbo tudi zoper stroškovno odločitev, saj meni, da sodišče prve stopnje ni imelo opore, da je določilo 10 % uspeh v pravdi tožnika na prvi stopnji. Ob reševanju tega dela pritožbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšna odločitev celo v korist pritožniku. Pritožnik je namreč priglasil za obdobje do spremembe tožbe 1.000 odvetniških točk, katere mu je sodišče prve stopnje tudi priznalo, nato pa je bil njegov uspeh v pravdi, glede na to, da je sodišče prisodilo le za 1.500,00 EUR višjo odškodnino kot jo je nakazala zavarovalnica, to je tožena stranka, nizek. Tako je ob uporabi določbe člena 155 in 154 ZPP, pravilna ocena sodišča prve stopnje o 10 % uspehu v pravdi tožeče stranke.

13. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške. V pritožbenem postopku je uspela s 4,4 %. Sodišče druge stopnje ji je priznalo kot potrebne stroške za sestavo pritožbe zoper pritožbo, medtem ko so ostale postavke, priglašene kot pritožbeni stroški, zajete v sami sestavi pritožbe. Pritožnik je upravičen do povrnitve 4,4 % od 750 odvetniških točk, kar skupaj z 22 % DDV znaša 40,26 EUR. Pritožnik je plačal tudi sodno takso v znesku 675,00 EUR, kar ob njegovem doseženem uspehu v pravdi znaša 29,70 EUR. Skupaj je tako tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 69,96 EUR in to na način kot je to odločeno v sodbi sodišča druge stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje o pritožbenih stroških temelji na določbi člena 154/I v zvezi s členom 165 ZPP.

1 Glej odločbo VS RS I Ips 1036/2007 – revizija tožeče stranke je bila zavrnjena.