Jedro

Na pravilnost sklepa o izvršbi ne vpliva okoliščina, da se s sklepom o izvršbi tožeči stranki nalaga manj, kot je določeno v izvršilnem naslovu. Navedeno je stranki v korist in ne vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z zgoraj navedenim prvostopnim sklepom je bila dovoljena izvršba zoper tožečo stranko, ki ji je bilo z odločbami z dne 11. 5. 2005, 2. 8. 2007 in 18. 5. 2009 vse pod št. 356-02-01-600/2005 naloženo, da na zemljišču s parc. št. 211/1 k.o. X. na svoje stroške odstrani: po odločbi z dne 11. 5. 2005, do izteka dne 30. 6. 2006, sušilnico lesa s tlorisom 5 x 7 m, kurilnico s tlorisom 5 x 2 m in silos lesenih odpadkov s prostornino 30 m3, po odločbi z dne 2. 8. 2007, do izteka 31. 12. 2007, skladišče lesa s tlorisom 10 x 20 m in po odločbi z dne 19. 5. 2009, do izteka dne 30. 6. 2009, skladišče lesa s tlorisom 8,3 x 13,15 m in garažo za osebno vozilo s tlorisom 4.5 x 7,8 m ter na zemljišču vzpostavi prejšnje stanje (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je bilo ugotovljeno, da so postale po navedenih odločbah naložene obveznosti izvršljive in sicer po odločbi z dne 11. 5. 2005 dne 1. 7. 2006, po odločbi z dne 2. 8. 2007 dne 1. 1. 2008 in po odločbi z dne 19. 5. 2009 dne 1. 7. 2009. Te odločbe se izvršijo po drugih osebah - pooblaščenih izvajalcih, kolikor jih zavezanec do 30. 6. 2012 ne izvrši sam (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da so postale zgoraj navedene odločbe pravnomočne. Roki za izvršitev naloženih obveznosti so bili večkrat podaljšani, nazadnje do 30. 6. 2011, vendar pa je bilo pri inšpekcijskem ogledu na kraju samem dne 25. 4. 2012 ugotovljeno, da zavezanec naloženih obveznosti ni izvršil. Zato je prvostopni organ po prvem odstavku 197. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožeči stranki naložil izvršitev naloženih obveznosti. S tem sklepom je bilo tako ugotovljeno, da so odločbe postale izvršljive, kdaj se je to zgodilo, določen pa je bil tudi način izvršbe (prvi odstavek 290. člena ZUP). Po prvem odstavku 297. člena ZUP se bo izvršba opravila po drugih osebah, če tožnik naložene obveznosti do 30. 6. 2012 ne bo izvršil sam.

Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z v uvodu navedeno odločbo odpravilo 2. točko izreka sklepa o dovolitvi izvršbe in jo nadomestilo tako, da so po zgoraj navedenih odločbah naložene obveznosti postale izvršljive 1. 7. 2011. Postopek izvršbe po navedenih odločbah se bo začel po drugih osebah, če zavezanec teh obveznosti ne bo izpolnil sam do 1. 7. 2012. V presežku je drugostopni organ pritožbo tožeče stranke zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je pritožba deloma utemeljena, sicer iz drugih razlogov, kot jih navaja inšpekcijski zavezanec. Drugostopni organ tako ugotavlja, da je bil rok za izpolnitev obveznosti tožeči stranki večkrat podaljšan, nazadnje tako, da je obveznosti treba izpolniti do 30. 6. 2011, zato je glede na to v tem delu prvostopni sklep odpravil in ga nadomestil, kot je zgoraj navedeno. Glede napačno navedenega datuma odločbe dne 18. 5. 2005, drugostopni organ ugotavlja, da gre za pisno pomoto, ki jo lahko prvostopni organ popravi v skladu z 223. členom ZUP. V ostalem je drugostopni organ pritožbo tožeče stranke zavrnil. Glede ugovora pasivne legitimacije, glede na to, da odločba z dne 1. 5. 2005 in odločba z dne 2. 8. 2007 glasita na zavezanca A. kot fizično osebo, prisilna izvršitev odločbe pa je naložena poslovnemu subjektu, drugostopni organ pojasnjuje, da Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) v 6. točki 3. člena določa, da je podjetnik po tem zakonu fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Glede na to pritožbene navedbe v tem zvezi zavrača. Neutemeljene so tudi pritožbena sklicevanja na določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj se le-ta nanaša samo na sodno izvršbo, v predmetni zadevi pa izvršba teče po določilih ZUP.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi kršitev pravil postopka, ker je bilo v zadevi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka zatrjuje, da je izpodbijani sklep v neskladju z izvršilnim naslovom in sicer z odločbo gradbenega inšpektorja 356-02-01-600/2005 z dne 11. 5. 2005 in odločbo št. 356-02-01-600/2005 z dne 2. 8. 2007. Navaja, da je v teh izvršilnih naslovih kot zavezanec naveden A.A., v sklepu o dovolitvi izvršbe pa B.B. s.p.. Iz vpogleda v zemljiško knjigo izhaja, da je lastnik nepremičnine parc. št. 211/1 k.o. X. A.A. in ne B.B. s.p. Tožeča stranka tako zatrjuje, da zavezanec po sklepu o izvršbi nima pravice odstranjevanja objektov v lasti A.A., saj ni lastnik le-teh in bi z uresničevanjem izpodbijanega sklepa protipravno vznemirjal lastnika z lastninsko pravico, to je lastnika nepremičnine A.A. Prav tako sta bila navedena izvršilna naslova vročena A.A. kot fizični osebi. Razen tega tožeča stranka ugotavlja tudi neskladja med izvršilnim naslovom, to je odločbo z dne 11. 5. 2006 in izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ker je v odločbi zavezancu naložena ustavitev gradnje in odstranitev skladišča mizarskih surovin, ki je zidane izvedbe in ima tloris približno 10 x 12 m, pritličje višine 4 m in podstrešje brez pozidave kapnih leg, tega pa v izpodbijanem sklepu o dovolitvi izvršbe ni. Razen tega je v odločbi z dne 2. 8. 2007 navedeno, da se zavezancu nalaga odstranitev skladišča lesa, ki bi se naj nahajal na zemljišču s parc. št. 211/1 k.o. Y., v izpodbijanem sklepu pa je navedeno, da bi naj ta objekt stal na zemljišču s parc. št. 211/1 k.o. X. Gre za dve različni katastrski občini, v katastrski občini Y. pa zemljišča s parc. št. 211/1 ni. Zaradi tega je odločba z dne 18. 5. 2009 v celoti neizvršljiva. Ker je neizvršljiva, je tudi nična po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Tožeča stranka pa izpodbija tudi odločitev organa druge stopnje, ki je drugače kot prvostopni organ ugotovil nastanek izvršljivosti zgoraj navedenih izvršilnih naslovov. Pri tem tožeča stranka opozarja na to, da rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe - izvršilnega naslova ni procesni rok in se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak na obveznost, ki je naložena z inšpekcijskim ukrepom. Gre torej za materialni rok, katerega trajanje je določeno na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Po določbah ZUP tega roka ni mogoče podaljšati, zato je odločitev ministrstva, ki je ugotovilo, da so vse tri odločbe postale izvršljive 1. 7. 2011, nepravilna. Po trditvi tožeče stranke bi naj bila s tem odvzeta možnost inšpekcijskemu organu, da preveri ali je inšpekcijski zavezanec morebiti v roku za prostovoljno izpolnitev naloženih obveznosti, le-te izpolnil ter je bila izdaja sklepa o izvršbi nepotrebna. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Predmetni izvršilni postopek je tekel po določbah ZUP o izvršbi v upravnem postopku. Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Izvršba odločbe za izpolnitev denarnih in nedenarnih obveznosti zavezanca se opravi z upravno izvršbo (prvi odstavek 288. člena ZUP). Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Upravno izvršbo denarnih obveznosti pa opravi davčni organ po postopku predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek 289. člena ZUP). Organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi ali je odločba, ki naj se izvrši postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na organ druge stopnje (prvi odstavek 290. člena ZUP). Zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP).

Glede na to, da je trditev tožeče stranke, da je sklep o izvršbi neskladen z izvršilnimi naslovi, kot je zgoraj podrobneje obrazloženo, nepravilno pa je po njenem mnenju ugotovljena tudi izvršljivost, je sodišče predmetno tožbo obravnavalo kot dovoljeno, saj bi v primeru, da bi bila s svojimi ugovori uspešna, izpodbijana odločitev vplivala na njene pravne koristi (drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1 v zvezi z 2. členom ZUS-1).

Trditev tožeče stranke v predmetni zadevi je, da je bil sklep o izvršbi izdan nepravilno, ker sklep o izvršbi in dva od izvršilnih naslovov nista skladna, saj izvršilna naslova, to je odločbi z dne 11. 5. 2005 in 2. 8. 2007, navajata drugega zavezanca kot sklep o dovolitvi izvršbe, razen tega v sklepu o dovolitvi izvršbe ni enega od objektov, katerega odstranitev je zavezancu naložena z odločbo z dne 11. 5. 2005, odločba z dne 2. 8. 2007 pa kot zemljišče, na katerem leži nelegalna gradnja, navaja katastrsko občino Y. in ne X. Po presoji sodišča so ugovori tožeče stranke neutemeljeni. Šesti odstavek 3. člena ZGD določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Ne glede na poslovno dejavnost je torej podjetnik vedno (tudi) fizična oseba in tožnik ne zatrjuje, da ni fizična oseba, ki je lastnica zemljišča s parc. št. 211/1 k.o. X., niti da ni fizična oseba, ki sta ji bila vročena sklepa z dne 11. 5. 2005 in 2. 8. 2007. Na pravilnost izpodbijane odločbe tudi ne vplivajo tožbene navedbe v zvezi z zapisom katastrske občine Y. v odločbi z dne 2. 8. 2007. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in odločbe ter celotnega spisa, ni dvoma o tem, da se obravnavana nelegalna gradnja nahaja na parc. št. 211/1 k.o. X. Glede na to, da je v odločbi z dne 2. 8. 2007 navedena katastrska občina Y. in ne X. sodišče ugotavlja, da gre pri tem za očitno pisno pomoto, ki jo lahko pristojni organ odpravi s sklepom o popravi pisne pomote (223. člen ZUP).

Na pravilnost sklepa o izvršbi pa tudi ne vpliva okoliščina, da se s sklepom o izvršbi tožeči stranki nalaga manj, kot je določeno v izvršilnem naslovu – odločbi z dne 11. 5. 2005. Navedeno dejstvo je pač stranki samo v korist in ne vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi.

Glede izvršljivosti predmetnih izvršilnih naslovov, pa sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da roka, določenega z inšpekcijskim ukrepom, izdanim na podlagi 152. člena ZGO-1, ni mogoče podaljšati po določbah ZUP, vendar pa iz spisa izhaja, da so bili ti roki na predlog tožeče stranke kljub temu s sklepi večkrat podaljšani. Ti sklepi so postali pravnomočni in zato ne glede na njihovo vsebinsko nepravilnost veljajo. Sicer pa po presoji sodišča to v ničemer ne posega v pravice tožeče stranke, saj so bili sklepi o podaljšanju roka izdani prav na podlagi njenih vlog, okoliščina, da ji je bil podaljšan rok za izpolnitev obveznosti, pa ne more biti v njeno škodo. Nerazumljive so tožbene navedbe, da bi naj bila pristojnemu organu zaradi podaljšanja roka za izpolnitev obveznost odvzeta možnost, da preveri, ali je inšpekcijski zavezanec obveznost prostovoljno izpolnil. Inšpektor je pri ogledu na kraju samem dne 25. 4. 2012 ugotovil, da naložene obveznosti niso izvršene, tudi tožeča stranka pa glede tega ne zatrjuje ničesar drugega.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.