Jedro

Sodišče izda sodbo brez razpisa naroka tudi v primeru, če je dejansko stanje med strankama sporno, sodišče pa po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala. Zaradi vsega navedenega po oceni pritožbenega sodišča predloženi pisni dokazi v predmetni zadevi ne zadoščajo za odločitev o spornem dejanskem stanju, pač pa bo za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka potrebno opraviti glavno obravnavo in izvesti predlagane dokaze.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo brez naroka odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 v celoti razveljavi in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 93,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da nobena stranka ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo, zato je sodišče odločilo na podlagi predloženih pisnih dokazov. Ker se tožnica ni opredelila do navedb toženke, da je sporni račun (verodostojno listino) že plačala, ampak je navedbe nasprotne stranke le pavšalno prerekala, je sodišče štelo, da je bila procesno neaktivna, zatrjevano dejstvo o plačilu računa pa je po oceni sodišča ostalo neprerekano, zaradi česar je sodišče zaključilo, da je bil sporni račun plačan.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da jo je Okrajno sodišče v Novi Gorici s sklepom z dne 15.10.2010 pozvalo, naj dopolni tožbo, navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek ter predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Sodišče je ni niti v tem sklepu niti v vseh nadaljnjih vlogah opozorilo, da gre za spor majhne vrednosti in posledično za uporabo določb 442. do 448. člena ZPP. Poleg tega je sodišče sodbo izdalo brez glavne obravnave, s tem pa je kršilo 10. točko 339. člena ZPP. Tožeča stranka je kot dokaz predlagala zaslišanje strank, ki se lahko opravi le na glavni obravnavi. Sodišče lahko v sporih majhne vrednosti izda sodbo tudi brez obravnave, vendar le v primeru, ko je dejansko stanje med strankami nesporno. Glede na navedeno pritožba meni, da bi sodišče moralo razpisati glavno obravnavo, na kateri bi obravnavalo predložene dokaze in kasneje o stvari tudi odločilo.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem ponavlja svoje navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi in pripravljalnih vlog in ponovno navaja, da so bile tožeči stranki plačane vse meritve.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni pravdni zadevi je prvostopenjsko sodišče odločalo o utemeljenosti kondemnatornega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, potem, ko je izvršilno sodišče v skladu z določbo 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena. Sodišče prve stopnje je po prejemu odgovora na tožbo tožečo stranko pozvalo, naj odgovori na vlogo nasprotne stranke. V tem pozivu (list. št. 82) je izrecno navedeno, da gre za spor majhne vrednosti, v katerem lahko vsaka stranka vloži po eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka je bila s tem jasno opozorjena, po kakšnih pravilih se vodi predmetni postopek, zato so pritožbene navedbe, ki trdijo nasprotno, povsem zavajajoče in neutemeljene.

6. Pritožba tudi neutemeljeno opozarja, da lahko sodišče v sporih majhne vrednosti izda sodbo brez obravnave le v primeru, ko je dejansko stanje med strankama nesporno, saj drugi odstavek 454. člena ZPP določa, da lahko sodišče izda sodbo brez razpisa naroka tudi v primeru, če je dejansko stanje med strankama sporno, sodišče pa po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo prav na navedeno določbo, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno materialnopravno izhodišče. V predmetni zadevi je namreč dejansko stanje med strankama sporno, saj toženka zatrjuje, da je sporni račun v celoti plačan (v zvezi s tem trdi, da ga ni poravnala sama, pač pa naj bi ga plačala nepremičninska agencija S.d.o.o.), tožeča stranka pa je to dejstvo prerekala, pri čemer se pritožbeno sodišče ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo to prerekanje le pavšalno in da je bila tožeča stranka procesno neaktivna. Toženka s svojimi navedbami o plačilu spornega računa, ki so dokazno nepodprte, ni prevalila dokaznega bremena o tem dejstvu na tožečo stranko, ki je tudi sicer podala substancirane dokazne predloge glede tožbenih trditev, da je opravila naročene meritve in za opravljeno delo izdala račun. Zaradi vsega navedenega po oceni pritožbenega sodišča predloženi pisni dokazi v predmetni zadevi ne zadoščajo za odločitev o spornem dejanskem stanju, pač pa bo za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka potrebno opraviti glavno obravnavo in izvesti predlagane dokaze. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navodila prvostopenjskemu sodišču pri ponovnem odločanju izhajajo že iz zgornje obrazložitve, glede pritožbenih stroškov upnika pa je pritožbeno sodišče upoštevaje določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP sklenilo, da se odločitev o le-teh pridrži za končno odločbo.