Jedro

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja. Ta ukrep pa se z izpodbijanim prvostopnim upravnim sklepom le izvršuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto z dne 30. 4. 2009, o dovolitvi izvršbe. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je 1. točka izreka njegove odločbe z dne 28. 5. 2008, postala izvršljiva, uvedel njeno izvršbo, tožniku pa zagrozil z denarno kaznijo v znesku 3.000,00 EUR, če bo še naprej uporabljal tam navedeni objekt za poslovno dejavnost. Tožena stranka je z odločbo z dne 26. 8. 2009, v izreku zgoraj citiranega sklepa dodala 4. točko, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka, v ostalem pa tožnikovo pritožbo zavrnila (I. točka izreka odločbe).

2. Sodišče se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na določbo 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 ter navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

3. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in z zavrženjem tožbe poseglo v njegovo ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, opozarja pa tudi na določbo drugega odstavka 157. člena Ustave RS. Pojasnjuje še, da je vložil tožbo na podlagi pravnega pouka v odločbi tožene stranke, zato to zanj ne sme imeti nobenih škodljivih posledic in mora njegove stroške zato nositi tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo (pravdnih) stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZUS-1, na katere se pravilno sklicuje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. V skladu z navedeno določbo je namreč upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

6. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi prvega odstavka 289. in 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je odločba, izdana v inšpekcijskem postopku, postala izvršljiva in tožniku v primeru nadaljnjega nespoštovanja te odločbe zagrozil z denarno kaznijo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sklep o izvršbi skladen z izvršilnim naslovom in da je bila tožniku zagrožena najnižja možna kazen v skladu z drugo alinejo 2. točke prvega odstavka 148. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1. 7. Izpodbijani prvostopni akt po presoji Vrhovnega sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba gradbenega inšpektorja z dne 28. 5. 2008, s katero je bilo tožniku odrejeno prenehanje uporabe poslovnega objekta za kovinostrugarsko dejavnost (saj je bilo ob inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da še ni pridobil uporabnega dovoljenja). Ta ukrep pa se z izpodbijanim prvostopnim upravnim sklepom le izvršuje in se z njim ne odloča ponovno o tožnikovi pravici niti se ne spreminja njegova obveznost in ne posega v njegovo pravno korist. Tožnik v pritožbi ne zatrjuje niti, da bi obravnavani objekt prenehal uporabljati za poslovno dejavnost niti da bi že pridobil uporabno dovoljenje. V tem primeru bi ob izpolnjevanju pogojev po ZUP lahko prišlo do ustavitve izvršbe.

8. Iz določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sicer izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep o uvedbi izvršbe ne spada.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi ustavnih pravic. Z zavrženjem tožbe zoper upravni akt, s katerim ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ni podana zatrjevana kršitev 25. člena Ustave RS. Tožnik je namreč imel možnost pritožbe zoper izpodbijani upravni akt, ki jo je izkoristil, o njegovi pritožbi pa je pristojni upravni organ druge stopnje tudi odločal. Zato tudi ne more uspeti s sklicevanjem na drugi odstavek 157. člena Ustave RS oziroma na prvi odstavek 4. člena ZUS-1. 10. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na pravni pouk v odločbi tožene stranke. Opozorilo na možnost vložitve tožbe v pravnem pouku odločbe tožene stranke namreč še ne pomeni, da gre za akt po prvem odstavku 2. člena oziroma po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Odločitev, ali ima stranka zoper izpodbijani akt sodno varstvo po določbah ZUS-1, namreč ni stvar upravnega organa, temveč je odvisna od vsebine izpodbijanega akta in presoje sodišča o tem.

11. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki je ob predhodnem preizkusu zavrglo tožbo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).