Jedro

Inšpektor je imel pravico vstopiti na zemljišče oziroma parcele tožnika, da bi vstopil oziroma pregledal tožnikove stanovanjske prostore, pa tožnik niti ne zatrjuje.

Obveznost sosede A.A. izročiti sporna kovčka inšpektorju, kar je nesporno tudi storila, izhaja iz določbe drugega odstavka 19. člena ZIN.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku takoj po izdaji ustne odločbe na zapisnik 14. 9. 2016 zasegel v I. točki izreka navedena zdravila, odpadna zdravila in medicinske pripomočke, ki so namenjeni uporabi v veterinarski medicini.

2. V obrazložitvi je navedel, da je 14. 9. 2016 pri opravi nadzora nad sledljivostjo prometa in uporabe in shranjevanja zdravil in medicinskih pripomočkov, ki so namenjeni uporabi v veterinarski medicini v skladu s 34. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) na kmetijskem gospodarstvu ... zasegel v izreku izpodbijane odločbe navedena zdravila, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali. Tožnik je namreč izjavil, da za zdravila nima dokazil o nakupu, posedovanju in dajanju. Tudi v dnevniku veterinarskih posegov ni bilo moč zaslediti opisov uporabe navedenih zdravil za rejne živali, kar je v nasprotju z določili sedmega in enajstega odstavka 15. člena Pravilnika o sledljivosti prometa in uporabe ter shranjevanju veterinarskih zdravil (Pravilnik) oziroma v nasprotju z določbo petega odstavka 36. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (ZVMS). Izjemna nujnost je podana, ker imetnik živali na gospodarstvu, kjer se redijo živali za proizvodnjo živil, ni zagotovil sledljivosti prometa in uporabe navedenih zdravil. 3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil z obrazložitvijo, da v obravnavanem primeru sploh ni prišlo do hišne preiskave oziroma pregleda tožnikovih stanovanjskih prostorov v skladu z 22. členom ZIN, zato navzočnost prič niti ni bila potrebna.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da inšpekcijski organ pri pridobivanju dokazov ni upošteval postopkovnih pravil, s čimer je posegel v tožnikovo ustavno zavarovano pravico do zasebnosti. Posledično bi morali biti vsi dokazi, na katerih temelji izpodbijana odločba, izločeni. Zavrača stališče pritožbenega organa, da inšpekcijski organ ni opravil preiskave na podlagi odredbe Okrajnega sodišča v Novem mestu o hišni preiskavi. Prepričan je, da bi moral inšpekcijski organ preiskavo pri njem opraviti tako, da bi upošteval vse kavtele, ki jih zahtevata Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in 36. člen Ustave RS. Inšpekcijski organ pa temu ni sledil, saj je preiskavo opravil brez prisotnosti dveh prič, dodatno pa je kršil določbe ZKP s tem, ko je kovčka, v katerih je našel zdravila, odprl pri sosedi A.A. brez tožnikove prisotnosti. S tem je neposredno kršil tožnikovo ustavno pravico do nedotakljivosti, ki vključuje tudi njegovo pravico, da je prisoten pri izvedbi posameznih preiskovalnih dejanj, ki pomenijo poseg v zasebnost. S tem v zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 2013. Poudarja pa tudi, da ni nikoli izjavil, da je zdravila, ki naj bi jih inšpekcijski organ našel pri sosedi A.A., kdaj uporabljal. Zato mu ni jasno, zakaj ga inšpekcijski organ v izpodbijani odločbi bremeni kršitve sedmega odstavka 15. člena Pravilnika. Posledično je ukrep zasega zdravil neutemeljen in prekomeren. Samo zato, ker bi mu bilo mogoče očitati, da ima pomanjkljivo evidenco o nakupih zdravil, gotovo "neposredno" ne ogroža zdravja ljudi in živali. Sodišču predlaga, da po zaslišanju strank ter prič B.B. in A.A. tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožniku zaseženi predmeti vrnejo, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med strankama je sporen zaseg zdravil, odpadnih zdravil in medicinskih pripomočkov, namenjenih uporabi v veterinarski medicini, ki ga je prvostopenjski organ izvršil 14. 9. 2016 v inšpekcijskem postopku nadzora nad sledljivostjo prometa, uporabe in shranjevanja zdravil ter medicinskih pripomočkov, ki so namenjeni uporabi v veterinarski medicini na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu. Tožnik namreč ugovarja kršitev postopka iz razloga, ker naj bi bila hišna preiskava na podlagi odredbe Okrajnega sodišča v Novem mestu pri njem opravljena v nasprotju z določbami ZKP, in sicer brez prisotnosti prič. Ni pa spora o tem, da je tožnik imetnik živali za proizvodnjo živil, da v I. točki izreka izpodbijane odločbe navedena zdravila, odpadna zdravila in medicinski pripomočki pripadajo tožniku ter da v dnevniku veterinarskih posegov niso bili izvedeni vpisi uporabe navedenih zdravil za rejne živali.

8. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je inšpektor v okviru inšpekcijskega nadzora na dvorišču tožnikovega kmetijskega gospodarstva v prtljažniku terenskega avtomobila Nissan (last tožnika) skozi okno opazil dva plastična kovčka, ki sta izgledala primerna za hranjenje zdravil in medicinskih pripomočkov za zdravljenje živali na terenu. Tožnik na željo inšpektorjev prtljažnika ni hotel odpreti in pokazati vsebine kovčkov. Pri nadaljevanju pregleda na gospodarstvu so inšpektorji zaznali, da se je tožnikova partnerica B.B. z omenjenim avtom odpeljala k sosedi A.A. in ji omenjena kovčka izročila. Na prošnjo inšpektorjev je A.A. navedena kovčka izročila inšpektorju, ki ju je odprl in v njiju so se nahajala zdravila ter medicinski pripomočki, nato je kovčka zaprl in ju odnesel nazaj k tožnikovi hiši. Tam ju je v navzočnosti vseh sodelujočih ponovno odprl, fotografiral vsebino in kovčka sama.

9. Skladno s 34. členom ZVMS so zdravila, namenjena uporabi v veterinarski medicini na ozemlju RS, lahko v prometu le v skladu s predpisi, ki urejajo zdravila. Po določbi prvega odstavka 36. člena tega zakona uporaba zdravil pomeni predpisovanje zdravil s strani veterinarja, izdajanje zdravil, dajanje zdravil živalim ter spremljanje učinkov in izidov dajanja zdravil, pri čemer morajo osebe iz tega člena voditi evidence, ki so določene s predpisi Skupnosti oziroma ki jih predpiše minister, če predpisi Skupnosti ne določajo drugače (peti odstavek 36. člena ZVMS). Tretji odstavek 7. člena ZVMS med drugim določa, da je uporaba zdravil in z uporabo povezana sledljivost zdravil pri pravnih oziroma fizičnih osebah, ki opravljajo dejavnost prometa z zdravili, in pri uporabnikih zdravil pod veterinarskim nadzorom. Fizične in pravne osebe pa morajo omogočiti opravljanje veterinarskega nadzora in izvajanje predpisanih ukrepov ter pri tem nuditi tehnično pomoč (četrti odstavek 6. člena ZVMS).

10. Zakon torej natančno predpisuje veterinarski nadzor nad uporabo zdravil in z uporabo povezano sledljivostjo zdravil tako pri pravnih kot pri fizičnih osebah. Glede na citirane določbe ZVMS je bila po mnenju sodišča dolžnost tožnika prvostopenjskemu inšpekcijskemu organu omogočiti opravljanje veterinarskega nadzora, pri čemer bi mu moral nuditi tudi ustrezno tehnično pomoč skladno z določbo četrtega odstavka 6. člena ZVMS, česar ni storil. Da za zdravila nima dokazil o nakupu, posedovanju in dajanju, je tožnik v inšpekcijskem nadzoru sam izjavil, kar pomeni, da ni omogočena sledljivost zdravil. Hkrati pa inšpektor v dnevniku veterinarskih posegov ni zasledil vpisov uporabe teh zdravil za rejne živali. Glede na navedeno ter ob upoštevanju, da je tožnikova partnerka B.B. poskušala prikriti vsebino kovčkov, v katerih so bila kasneje najdena predmetna zdravila, odpadna zdravila in medicinski pripomočki, s tem, da ju je odpeljala in izročila sosedi A.A., je organ tudi po presoji sodišča utemeljeno zaključil, da je podana kršitev petega odstavka 36. člena ZVMS v povezavi s sedmim1 in enajstim2 odstavkom 15. člena Pravilnika. Tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je prehiter sklep o tem, da je kršil določbo sedmega odstavka 15. člena Pravilnika.

11. Pooblastila inšpektorja pri opravi nadzora pa so določena v 19. členu ZIN, ki v prvem odstavku določa, da ima inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora pri fizični ali pravni osebi, pri kateri opravlja inšpekcijski nadzor, med drugim pravico pregledati prostore, objekte, naprave, delovna sredstva, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente ter poslovanje (prva alineja te določbe); vstopiti na parcele in zemljišče fizičnih in pravnih oseb (druga alineja te določbe); skladno z enajsto alinejo te določbe pa tudi zaseči predmete, dokumente in vzorce za zavarovanje dokazov.

12. Ob upoštevanju citirane določbe je imel inšpektor torej pravico vstopiti na zemljišče oziroma parcele tožnika, da bi vstopil oziroma pregledal tožnikove stanovanjske prostore, pa tožnik niti ne zatrjuje. Čim pa je tako, inšpektor odredbe sodišča za izvedbo hišne preiskave sploh ni potreboval in s tem tudi ne prisotnosti prič, na kar se nepravilno sklicuje tožnik v tožbi. Le za vstop v stanovanjske prostore namreč skladno z določbo drugega odstavka 36. člena Ustave RS3 ter drugega odstavka 20. člena4 in prvega odstavka 22. člena ZIN5 inšpektor potrebuje odločbo pristojnega sodišča. Zato zgolj dejstvo, da je prvostopenjski organ razpolagal z odredbo Okrajnega sodišča v Novem mestu za izvedbo hišne preiskave, glede na to, da pregleda stanovanjskih prostorov nesporno ni opravil, ne more vplivati na odločitev v zadevi.

13. Obveznost sosede A.A. izročiti sporna kovčka inšpektorju, kar je nesporno tudi storila, pa izhaja iz določbe drugega odstavka 19. člena ZIN, po kateri morajo tudi pravne in fizične osebe, zoper katere se ne vodi inšpekcijski postopek in ki razpolagajo z domnevnimi dokazi oziroma drugimi podatki, potrebnimi za izvedbo inšpekcijskega nadzora, na zahtevo inšpektorja posredovati dokaze najkasneje v treh dneh od prejema njegove zahteve.

14. Glede na to, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku inšpekcijskega nadzora, v katerem se uporabljajo določbe ZIN, in torej ne gre za kaznovalno odločbo, kot zmotno navaja tožnik v tožbi, se ne more uspešno sklicevati na določbe ZKP, ki se v postopkih inšpekcijskega nadzora ne uporabljajo, pa tudi ne na odločbo Ustavnega sodišča U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 20136, ki se nanaša na v bistvenem drugačno dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. V omenjeni zadevi, presojani z navedeno ustavno odločbo, je namreč bila opravljena preiskava poslovnih prostorov pravne osebe s strani agencije7, kot že navedeno pa v predmetni zadevi inšpekcijski organ tožnikovih stanovanjskih prostorov ni preiskal. 15. Po presoji sodišča pa je skladno s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS8 v izpodbijani odločbi tudi v zadostni meri obrazložena izjemna nujnost tega primera, ki je narekovala izdajo ustne odločbe in takojšen zaseg spornih zdravil in medicinskih pripomočkov. Glede na to, da tožnik, kot imetnik živali na gospodarstvu, kjer se redijo živali za proizvodnjo živil, ta pa v nadaljevanju vstopajo v prehransko verigo do končnega potrošnika - človeka, kot že navedeno, ni zagotovil sledljivosti prometa in uporabe zdravil, ki se zagotavlja na podlagi vodenja dnevnika veterinarskih posegov na gospodarstvu oziroma ni dal uradnemu veterinarju na razpolago dokazila o nakupu, posedovanju in dajanju teh zdravil ter da so bila sporna zdravila in medicinski pripomočki nesporno najdeni v tožnikovih plastičnih kovčkih oziroma da tožnik niti ne ugovarja njihovemu imetništvu, je po presoji sodišča podana nevarnost za zdravje ljudi in živali, kar že predstavlja izjemno nujnost, ki je v tem primeru narekovala izdajo ustne odločbe in takojšen zaseg teh zdravil in medicinskih pripomočkov.

16. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Tožnik je v tožbi sicer predlagal zaslišanje strank in prič, vendar teh dokaznih predlogov v upravnem postopku ni podal, niti v tožbi ni navedel, zakaj ne, zato predstavljajo nedopustno tožbeno novoto9, sicer pa glede na gornje materialnopravno stališče sodišča izvedba teh dokazov, s katerimi tožnik dokazuje nepravilnost postopka izvedbe inšpekcijskega nadzora brez prisotnosti dveh prič, ne bi mogla vplivati na odločitev v tej zadevi. To pomeni, da tožnik v tožbi ni navedel takšnih dejstev oziroma predlagal takšnih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev v zadevi, hkrati pa predlaganih dokazov za zaslišanje strank in prič sodišče skladno s tem zakonom ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Zato je po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Sedmi odstavek 15. člena Pravilnika določa, da mora imetnik živali, ki daje zdravilo živali za proizvodnjo živil, v dnevnik sproti vpisovati vsakokratno dajanje zdravil. 2 Enajsti odstavek 15. člena Pravilnika določa, da morajo imetniki živali uradnemu veterinarju dati na razpolago dokazila o nakupu, posedovanju in dajanju zdravil, če jih ta zahteva. 3 Drugi odstavek 36. člena Ustave RS določa, da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. 4 Drugi odstavek 20. člena ZIN določa, da zavezanec lahko inšpektorju, ki nima odločbe pristojnega sodišča, odkloni vstop v stanovanjske prostore. 5 Prvi odstavek 22. člena ZIN določa, da si mora inšpektor, če mora pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora pregledati posamezne prostore v stanovanju, pa temu lastnik oziroma uporabnik nasprotuje, za pregled teh prostorov pridobiti odločbo pristojnega sodišča. 6 V omenjeni zadevi je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je prvi stavek prvega odstavka 28. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) v neskladju z Ustavo. 7 Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence. 8 Po četrtem odstavku 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa tudi pisno odločbo. 9 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.