Jedro

Toženka je prošnjo zavrnila, ker tožnik v njej sploh ni navedel razlogov za obnovo, zaradi katerih je bil mnenja, da bi novi dokazi v obnovljenem postopku zanj pripeljali do bolj ugodne odločitve, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Ker ti razlogi niso bili nevedeni, jih toženka sploh ni mogla presojati in tako tudi ne prejudicirati odločitve sodišča o obnovi postopka. Zato je pravilno odločila, da je prošnja očitno nerazumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka (v nadaljevanju tudi organ za brezplačno pravno pomoč oziroma organ za BPP) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se prošnja tožnika z dne 26. 5. 2022 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu vložitve obnove pravdnega postopka, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki pod opr. št. P 25/2010, zavrne.

2. Iz obrazložitve izhaja, da iz tožnikovih navedb v prošnji ni izhajalo, kateri so najdeni novi dokazi, ki bi pripeljali do zanj bolj ugodne odločitve, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Zato ga je z dopisom 14. 4. 2023 pozval, da navede razloge za obnovo in dostavi listine v zvezi z zadevo, vendar tožnik ni ravnal po tem pozivu. Tudi v dopisu z dne 29. 4. 2023 ni zatrjeval in ni z ničemer izkazal razlogov za obnovitev postopka. Zaradi odsotnosti navedb o dejanskih in pravnih argumentih, na podlagi katerih bi organ za BPP lahko presojal, ali obstajajo verjetni izgledi za uspeh in za katere po določbi 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in 394. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nosi dokazno breme tisti, ki jih zatrjuje, zaključuje, da niso podani verjetni razlogi za uspeh iz 24. člena ZBPP. Meni, da ni naloga organa za BPP, da samostojno raziskuje dejansko stanje in onkraj navedb prosilcev za BPP išče argumente, ki bi bili njim v korist, saj bi se s tem izvotlil namen sistema BPP.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da gre za zlorabo organa, za sprenevedanje, hudo teptanje njegovih pravic, uničevanje njegovega zdravja in oviranje pri izvrševanju njegovih zakonitih pravic, da uveljavlja pravna sredstva v sodnih postopkih. Organi za BPP vedo, da si ne more sam priskrbeti pravnih strokovnjakov, saj mu je bilo vse premoženje nezakonito in z zlorabo uradbega položaja sodnih organov zaseženo. To zlorabljajo tako, da mu ne omogočijo BPP za življenjsko pomembne pravne postopke. Če že, mu odobrijo BPP kvečjemu za svetovanje in mnenje, tj. samo za dve uri, zgolj zato, da se lahko sklicujejo, da mu je bil BPP dodeljen, čeprav mu v resnici ni bil. 4. Trdi, da je organ prejudiciral in celo razsojal v zadevi, kar ni v njegovi pristojnosti, to pa je storil na podlagi spornega in lažnega ter neutemeljenega pravnega materiala, enostransko oziroma pristransko. Od tožnika je zahteval, da v treh dneh odpravi pomanjkljivosti, iz česar sledi naklepna taktika, pri čemer sploh ne ve, kaj so od njega zahtevali. Prepričan je, da bi se organ, tudi če bi dopolnil vlogo, ponovno skliceval, da pomanjkljivosti niso bile odpravljene. Meni, da gre za dobro premišljene izgovore, kako mu preprečiti obnovo postopka, za zlorabo uradniškega položaja ter kaznivo dejanje. Če bi organ ravnal pravilno in zakonito, bi moral zadevo poslati njegovemu odvetniku, ki mu je bil dodeljen z Bpp z dne 8. 7. 2022, ne pa ga pozivati na dopolnitev. Tožnik je prisiljen sam vlagati dopolnitve brez pravne pomoči in brez pravne varnosti. Trdi, da je za stranko, ki pokaže pravni interes za sodno varstvo dovolj, da argumente in dokaze predoči sodišču oziroma je to znak za sodišče, da po uradni dolžnosti sproži po zakonu predvidene sodne postopke in zadevo resno in neodvisno obravnava, žrtvi pa omogoči BPP, če sama za pravno pomoč nima sredstev. Ne strinja se s tem, da je bil njegov predlog za obnovo postopka P 25/2010 z dne 24. 5. 2023 zavržen, ker naj bi sodnica zanemarila sklep Višjega sodišča II Ip 805/2-022. Opisuje še druge postopke sodišč in dodeljevanja BPP, v katerih meni, da je prišlo do zlorab in njegovega preganjanja brez razloga in brez možnosti obrambe ter do kršitve njegovih pravic. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se mu dodeli BPP ter že postavljeni odvetnik A. A. 5. Tožena stranka je sodišču predložila predmetni upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

8. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Iz ustaljene upravnosodne prakse1 izhaja razlaga, po kateri je zakonodajalec meje vsebinskega preizkusa zadeve opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. To po drugi strani pomeni, da organ za BPP nima zakonske podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko analizo oziroma presojo odločbe, ki jo želi tožnik izpodbijati, onkraj standarda očitnosti. Pri tem je treba upoštevati, da je namen BPP uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati ob upoštevanju načela sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega oziroma prekomernega posega v varovano pravico. Ustavno skladna razlaga določb 24. člena ZBPP je zato po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnih možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Povedano drugače, organ za BPP s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec (tožnica) doseči z BPP.2

10. V obravnavani zadevi tožnik toženki neutemeljeno očita, da je prejudicirala odločitev in razsojala o zadevi. Toženka je namreč prošnjo zavrnila, ker tožnik v njej sploh ni navedel razlogov za obnovo, zaradi katerih je bil mnenja, da bi novi dokazi v obnovljenem postopku zanj pripeljali do bolj ugodne odločitve, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Ker ti razlogi niso bili nevedeni, jih toženka sploh ni mogla presojati in tako tudi ne prejudicirati odločitve sodišča o obnovi postopka. Zato je pravilno odločila, da je prošnja očitno nerazumna.

11. Iz izpodbijane odločbe izhaja, tožnik pa temu v tožbi ne nasprotuje, da ga je toženka v skladu z določbo 67. člena ZUP pravilno pozvala, naj odpravi pomanjkljivosti prošnje, česar tožnik ni storil, kar v tožbi tudi priznava. Trdi pa, da četudi bi vlogo dopolnil, bi se organ za BPP ponovno skliceval, da pomanjkljivosti niso bile odpravljene. Zatrjuje torej hipotetično, bodoče in negotovo dejstvo, ki ga sodišče ne more presojati. Nadalje trdi, da je bil rok za odpravo pomanjkljivosti prekratek. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi rok za odpravo pomanjkljivosti ni bil prekratek, saj tožnik zatrjuje, da razlogi za obnovo obstajajo, torej bi jih moral poznati že, ko je vlagal prošnjo za BPP, enako tudi dokaze, s katerimi naj bi dokazal, da bi bila odločitev v zadevi P 25/2010 v obnovljenem postopku zanj drugačna. Celo, če bi bil rok prekratek, pa bi lahko zaprosil za njegovo podaljšanje (tretji odstavek 99. člena ZUP). Pri tem pa sodišče ugotavlja, da razlogov za obnovo niti v tožbi ne navaja, ampak posplošeno zatrdi le, da bi pristranske in krivične ter hudo sporne odločitve izpodbijal z argumenti, dejstvi, verodostojnimi pričami in nedvisnimi strokovnjaki. Takšne navedbe trditvenemu bremenu ne zadostijo.

12. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi očitek, da je organ zmotno uporabil predpis, ker ni upošteval, da je treba pravno pomoč dodeliti vsakomur, ki zanjo zaprosi, če izpolnjuje materialni kriterij zanjo. To namreč iz ZBPP ne izhaja. Po ZBPP se brezplačna pravna pomoč dodeli osebi, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (13. člen). Poleg tega pa morajo biti izpolnjeni tudi pogoji po 24. členu ZBPP, torej predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Zakaj tega pogoja tožnik ni izkazal, je sodišče že pojasnilo.

13. Glede na to, da je v upravnem sporu lahko predmet presoje zgolj izpodbijani akt, tj. odločitev v zadevi Bpp 1152/2023 z dne 18. 5. 2023, sodišče tožbenih razlogov, s katerimi tožnik izraža nestrinjanje z odločitvami sodišč v pravdnih in izvršilnih postopkih, ne more presojati. Enako velja za odločitve v drugih zadevah brezplačne pravne pomoči. 14. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (tj., da tožnik svoje prošnje ni dopolnil z razlogi za obnovo postopka) med tožnikom in toženko ni sporno. Obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje.3

15. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej I U 845/2019, I U 1190/2019, I U 509/2020, I U 643/2022 in druge. 2 Tako sodišče v zadevi I U 845/2019. 3 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.