Jedro

Če je zadnji dan roka nedelja, je ob upoštevanju ureditve tako v ZPP kot v ZUP treba šteti, da se zadnji dan roka ne izteče z nedeljo, temveč s pretekom prvega naslednjega delavnika.

Tožnici sta obnovo postopka predlagali po 1. in 5. točki 260. člena ZUP, medtem ko obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP v predlogu nista izrecno navedli. Ker pa tožnicama v prejšnjem postopku ni bila dana možnost sodelovanja, je bilo treba verjetno izkazanost obstoja okoliščin presojati širše, tudi v smislu obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj slednji deluje absolutno.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep GURS, Območne geodetske uprave Maribor, št. 02133-7/2010-5 z dne 28. 12. 2010, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ predlog tožnic za obnovo postopka evidentiranja delitve dela stavbe ID 657-828-109 zavrgel. V svoji obrazložitvi navaja, da se je postopek evidentiranja delitve dela stavbe zaključil z izdajo odločbe z dne 4. 4. 2008. Tožnici sta predlog za obnovo postopka vložili dne 13. 7. 2010. V predlogu sta navedli, da je del stavbe št. … v stavbi št. 828, k.o. …, ki se je delil, imel površino 40,71 m2 ter pripadajočo kletno shrambo s površino 4,17 m2. Z odločbo z dne 4. 4. 2008 pa je geodetski organ na zahtevo predlagatelja, A.A., del stavbe št. …, stanovanje št. 9, v velikosti 40,71 m2, razdelil tako, da sta nastala dva dela stavbe in sicer en del v velikosti 40,05 m2 in drugi del v velikosti 20,41 m2. Predlagatelj zahteve za delitev dela stavbe je gradbena dela v stavbi izvajal brez soglasja etažnih lastnikov in brez gradbenega dovoljenja. O tem je bil obveščen upravnik stavbe, ki pa ni pravočasno ukrepal. Tožnici sta na podlagi pridobljenih podatkov ugotovili, da elaborat, izdelan v postopku delitve dela stavbe, ki ga je izdelala družba B. d.o.o., ni izdelan v skladu z ZEN in Pravilnikom o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj. Ker predlagatelj zahteve za delitev stavbe ni imel gradbenega dovoljenja, elaborat tudi ni v skladu z Zakonom o graditvi objektov. Izpodbijana odločitev pa vpliva na pravice in pravne koristi tožnic, saj povečuje dele stavbe, prej v lastništvu predlagatelja zahteve za delitev dela stavbe in na ta račun zmanjšuje skupne dele stavbe. Tožnici sta predlagali obnovo postopka po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). K predlogu sta tudi predložili dokaze v obliki listin ter predlagali vpogled v javne evidence. Organ najprej ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. V nadaljevanju pa ugotavlja, da tožnici nista uspeli verjetno izkazati okoliščin, na katere se v predlogu sklicujeta. Tako nista uspeli izkazati, da elaborat ni izdelan v skladu z določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in Pravilnika o vpisu v kataster stavb (Pravilnik). Tudi nista izkazali, da bi po izvedbi nezakonitih del oziroma širjenja prej obstoječega dela stavbe prišlo do škode v skupne prostore, saj to iz poročila upravnika predmetne stavbe ne izhaja. Prav tako nista predložili nobenega dokumenta upravnika stavbe ali inšpekcijskega organa, ki bi ugotovil nepravilne gradbene posege, zaradi katerih bi evidentiranje delitve dela stavbe bilo nezakonito oziroma bi zajemalo površino, ki temu delu ne pripada. Edina okoliščina, ki sta jo izkazali, je dejstvo, da je del predmetne stavbe pred delitvijo v katastru stavb imel vpisano površino 44,88 m2, po delitvi tega dela stavbe pa sta novonastala dela stavbe imela skupno površino 60,46 m2. V zvezi s tem organ ugotavlja, da je bila predmetna stavba vpisana v kataster stavb leta 2004 v skladu s tedaj veljavnim 97. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, torej s prevzemom podatkov od zemljiške knjige in na podlagi etažnega načrta, kar pomeni, da prvotni podatki o površini in legi delov stavbe niso bili ugotovljeni ali izmerjeni na terenu. Po drugi strani pa je evidentiranje delitve dela predmetne stavbe bilo opravljeno na podlagi elaborata, ki je tudi posledica meritev, izvedenih na terenu. Prvotni podatki iz etažnega načrta so netočni, o čemer govori tudi dejstvo, da se podatki o površini posameznih prostorov dela stavbe iz etažnega načrta iz leta 1997 ne ujemajo s podatki iz sumarnika površin tega istega načrta, kar organ tudi opredeljuje. Opisana situacija tako ne kaže na napako v meritvah, opravljenih ob delitvi dela predmetne stavbe, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, temveč verjetno izkazuje, da so prevzeti podatki iz etažnega načrta iz leta 1997 bili netočni oziroma pomanjkljivi. To pomeni, da tožnici okoliščin za uvedbo obnove postopka nista verjetno izkazala.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnic zavrnil. Po pregledu spisne dokumentacije ugotavlja, da je prvostopenjski organ primarno preverjal procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka z ugotavljanjem verjetne izkazanosti okoliščin, na katere se predlog opira. Ker pa prvostopenjski organ obstoja ostalih pogojev ni preverjal, drugostopenjski organ dopolnjuje obrazložitev prvostopenjskega organa s tem, da ugotavlja, da je predlog popoln in da je dovoljen. Ker prvostopenjski organ tudi ni ugotavljal, ali je predlog podan v subjektivnem in objektivnem roku, tožnici pa sta predlog za obnovo postopka podali po 1. točki 260. člena ZUP, po kateri mora biti predlog vložen v enem mesecu od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, drugostopenjski organ ugotavlja, da sta tožnici izpodbijani dokument pridobili dne 11. 6. 2010, predlog za obnovo postopka pa vložili dne 12. 7. 2010, kar pa je po enem mesecu in enem dnevu od dneva pridobitve dokumenta. To pomeni, da predlog za obnovo postopka ni vložen v subjektivnem roku enega meseca, kar nadalje pomeni, da je prepozen. Ker prvostopenjski organ tudi ni ugotavljal procesne predpostavke upravičenosti za vložitev predloga za obnovo postopka, drugostopenjski organ ugotavlja, da sta predlog za obnovo podali tožnici kot lastnici enega dela predmetne stavbe in torej izkazujeta pravni interes za vložitev predloga za obnovo postopka. Drugostopenjski organ tudi pritrjuje prvostopenjskemu organu, da okoliščine, ki sta jih tožnici podali, niso verjetno izkazane oziroma da so sicer izkazane, vendar pa to niso okoliščine, ki bi verjetno izkazovale razloge za obnovo postopka in ne dopuščajo uveljavitve obnovitvenih razlogov.

Tožnici v tožbi navajata, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno znotraj zakonsko določenega subjektivnega in objektivnega roka. Vložen je bil priporočeno po pošti dne 12. 7. 2010, kot ugotavlja že tožena stranka, vendar pa je bil 11. 7. 2010 nedelja, kar v skladu z določbo četrtega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku pomeni, da se rok izteče s potekom prvega prihodnjega delovnika. Predlog za obnovo postopka je torej pravočasen. Neutemeljen pa je tudi zaključek tožene stranke, da okoliščine, ki sta jih tožnici zatrjevali v predlogu za obnovo postopka, niso verjetno izkazane. Tožnici verjetnost svojih trditev izkazujeta s preprostim izračunom, da 40,71 m2 ni enako 60,46 m2. Iz 40,71 m2 etažnega stanovanja sta namreč nastali dve zaključeni etažni enoti v skupni izmeri 60,46 m2 znotraj obstoječih zunanjih sten večstanovanjske hiše, ki sta bili zgrajeni brez gradbenega dovoljenja, inšpektor pa še do današnjega dne ni izdal odločbe o nepravilnosti gradbenih posegov, zaradi katerih je evidentiranje dela stavbe bilo nezakonito in zajema površino, ki pomeni okupacijo skupnih delov večstanovanjske hiše, namenjenih skupni rabi - podstrešje. Tožnici tudi ne soglašata z obrazložitvijo, da je nastala razlika v ugotovljeni površini med prvotnim delom stavbe in novonastalima etažama zaradi napake v meritvah oziroma da so bili povzetki iz etažnega načrta iz leta 1997 netočni oziroma pomanjkljivi. Prvostopenjski organ in tožena stranka za takšen zaključek nimata opore v zbranih dokazih in zato njun zaključek predstavlja le nedopustno domnevo. Že preprost matematični izračun pove, da obstaja v trditvah tožnic večja verjetnost kot v oceni tožene stranke, glede na to, da je matematika eksaktna veda. Tožnici k svojemu predlogu za obnovo postopka tudi ne moreta predložiti gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskih enot, ker le-to ne obstaja. Zato ne moreta dokazovati negativnega dejstva in menita, da je tudi ta trditev nadaljnja potrditev verjetnosti zatrjevanih obnovitvenih razlogov. Glede na navedeno tožnici sodišču predlagata, da odločbo GURS z dne 28. 12. 2010, potrjeno z odločbo tožene stranke z dne 8. 11. 2012, odpravi. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta predlog tožnic za obnovo postopka evidentiranja delitve dela stavbe zavrgel iz razloga, ker okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana in stališče organa druge stopnje, da sta tožnici zamudili subjektivni enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka.

V skladu z določbo 267. člena ZUP upravni organ potem, ko prejme predlog za obnovo postopka, opravi t.i. predhodni preizkus predloga in sicer preizkusi, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če namreč kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, organ predlog s sklepom zavrže. Med strankama je kot prvo sporno vprašanje ali sta tožnici predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo GURS, Območne geodetske uprave Maribor št. 2132-00048/2008-2 z dne 4. 4. 2008, vložili pravočasno.

Po določbi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je zvedela, da je bila odločba izdana. Med strankama ni sporno, da sta tožnici izvedeli za sklep o vpisu sprememb v kataster dne 11. 6. 2010 in da sta predlog za obnovo postopka vložili dne 12. 7. 2010. Sporno pa je, ali je predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, glede na to, da se je zadnji dan roka za vložitev predloga iztekel dne 11. 7. 2010, to je na nedeljo.

Štetje oziroma računanje rokov določata Zakon o pravdnem postopku (ZPP) in ZUP. Po določbi 4. odstavka 111. člena ZPP se zadnji dan roka, če je to sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Po vsebini enako določbo vsebuje tudi 2. odstavek 101. člena ZUP, ki določa, da se zadnji dan roka, če je to nedelja ali dela prost dan v Republiki Sloveniji, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika.

Če je torej zadnji dan roka nedelja, je ob upoštevanju ureditve tako v ZPP kot v ZUP, treba šteti, da se zadnji dan roka ne izteče z nedeljo, temveč s pretekom prvega naslednjega delavnika, v konkretnem primeru torej s pretekom ponedeljka, 12. 7. 2010. Predlog za obnovo postopka, vložen dne 12. 7. 2010 priporočeno po pošti, je bil tako vložen pravočasno in zato tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je štela, da je vloženi predlog prepozen.

Nadalje je med strankama sporno, ali sta tožnici verjetno izkazali obstoj okoliščin, na katere se v predlogu za obnovo postopka sklicujeta. Tožnici sta obnovo postopka predlagali po 1. in 5. točki 260. člena ZUP, medtem ko obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP v predlogu nista izrecno navedli. Ker pa tožnicama v prejšnjem postopku ni bila dana možnost sodelovanja, je bilo treba verjetno izkazanost obstoja okoliščin presojati širše, tudi v smislu obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj slednji deluje absolutno.

Glede na navedbe tožnic, kot sta jih zatrjevali v predlogu in glede na podatke v elaboratu, ter ob upoštevanju določb ZEN in Pravilnika o vpisu stavb v kataster stavb, sta tožnici, ob upoštevanju dejstva, da jima v prejšnjem postopku ni bila dana možnost udeležbe, po presoji sodišča s stopnjo verjetnosti izkazali obstoj okoliščin, da se postopek evidentiranja dela stavbe, končan z dokončno odločbo, lahko obnovi.

Posledično izpodbijani sklep po mnenju sodišča ni pravilen in zakonit, zato ga je bilo treba odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponoven postopek. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je bilo dejansko stanje v postopku nepravilno ugotovljeno in ker so bila kršena pravila postopka. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ponovno odločiti o zadevi, ob upoštevanju stališč sodišča iz te sodbe.

Ker sta tožnici zahtevali tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo tudi, da jima mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/2013, Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek.