Jedro

Veljavni delovnopravni predpisi ne določajo, da se dodatek za nadurno delo lahko izplačuje v obliki stimulacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in III. tč. izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna dnevnice v znesku 1.021,79 EUR bruto, odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2011 do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku izplača razliko med premalo plačanim in pripadajočim dodatkom za delo preko polnega delovnega časa v višini 4.249,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega dodatka za delo preko polnega delovnega časa (točka II izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 302,60 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa, češ, da je tožnik ta dodatek že dobil izplačan v obliki stimulacije. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da je izplačana stimulacija že odšteta od tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za nadurno delo, tako da tožnik uveljavlja zgolj razliko med izplačanimi nadurami in plačilom, ki bi ga moral prejeti glede na predpisano višino plačila za nadure. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je tožena stranka nadure pravilno izplačevala v obliki stimulacije. Stimulacija je dodatek, ki ga delavec prejme zaradi kvalitete svojega dela oziroma drugih okoliščin in ne more hkrati pomeniti tudi plačila za nadurno delo. Veljavni delovnopravni predpisi ne določajo, da se dodatek za nadurno delo lahko izplačuje v obliki stimulacije. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži, da mu povrne celotne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa glede odločilnih dejstev dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar še ni mogoče zaključiti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tožnik je v tem sporu vtoževal tudi plačilo dela preko polnega delovnega časa (nadure) in sicer za obdobje od julija 2007 do avgusta 2009. Zatrjeval je, ponavlja pa tudi v pritožbi, da mu je tožena stranka delo preko polnega časa sicer izplačala, vendar zgolj v višini osnove in 5 % povišanja. Ker se na podlagi 2. odst. 123. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Kpdg, Ur. l. RS, št. 6/2000 s sprememb.) dodatek za delo preko polnega delovnega časa obračuna v višini 50 % od osnove, mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko. Glede na količino ur, ki jo je opravil v tem obdobju, ta razlika znaša 4.249,71 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek iz naslova nadur zavrnilo, ker je na podlagi izpovedb prič ugotovilo, da je tožena stranka nadure izplačevala kot stimulacijo. Tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri tem spregledalo, da je tožnik vtoževal razliko v izplačilu in sicer med plačo, ki bi mu pripadala glede na število opravljenih nadur, obračunanih s 50 % dodatkom ter plačo, ki mu je bila izplačana (upoštevajoč tudi izplačano stimulacijo). Tožnik je za sporno obdobje predložil pregled opravljenih ur preko polnega delovnega časa (A4) ter izračun prikrajšanja pri plači iz naslova neizplačanih nadur (A5). Iz plačilne liste za julij 2007 (priloga B2) je razvidno, da je tožnikova bruto plača (skupaj s stimulacijo) znašala …. EUR. Ta znesek je tožnik tudi navedel v rubriki „obračunana plača“ (list. št. A5), nato pa je v rubriki „pripadajoča plača“ navedel znesek ... EUR, kar je plača, ki bi jo tožnik po lastnih trditvah moral prejeti, če bi bile nadure pravilno obračunane. Razlika v izplačilu za ta mesec naj bi torej znašala 196,43 EUR bruto. Podobno velja tudi za vse ostale mesece spornega obdobja.

Tožena stranka številu opravljenih mesečnih ur v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala. Sodišče prve stopnje pa kljub temu ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi z dejstvom, ali so bile tožniku vse zatrjevane ure plačane ter ali so mu bile plačane v pravilni višini. Pritožba tako upravičeno opozarja, da je dejansko stanje glede tožnikovega prikrajšanja pri plačah iz naslova nadur ostalo nepopolno ugotovljeno, zato v tem delu tudi ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. tč. razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (5. alinea 358. čl. ZPP). Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev v glavni stvari je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da drži, da veljavni delovnopravni predpisi ne določajo, da se dodatek za nadurno delo lahko izplačuje v obliki stimulacije. Kljub temu je že iz tožnikove pritožbe razbrati, da je znesek stimulacije, s katero je tožena stranka dejansko izplačevala nadure, v svojih obračunih plač upošteval in je zahteval zgolj razliko do pravilnega obračuna plače, kar pomeni, da je s takšnim načinom izplačevanja nadur soglašal. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in sicer tako, da bo ugotovilo, koliko nadur mesečno je tožnik opravil, koliko znaša vrednost teh nadur v skladu s panožno kolektivno pogodbo, koliko nadur je tožena stranka tožniku izplačala in po kakšni postavki, ter koliko znaša razlika med izplačano plačo in plačo, ki bi tožniku pripadala, če bi tožena stranka tožniku izplačala vse vtoževane nadure po pravilni postavki. Ob uporabi načela materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) bo tožnika in toženo stranko pozvalo tudi, da dopolnita morebitne nepopolne navedbe o odločilnih dejstvih. Po potrebi bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi preiskovalno načelo, kot ga določa 34. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprememb.) in tožnika pozvalo, da predloži mesečne izračune prikrajšanj pri plači, ki naj bi bili priloga listine „izračun prikrajšanj pri plači“ (priloga A5).

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.