Jedro

Zatrjevano dejstvo, da je izvajalka zavrnila računa, ki ju je tožnica kot podizvajalka izstavila za plačilo vtoževanih terjatev, preprečuje zaključek, da je izvajalka pripoznala terjatev podizvajalke. Posledično je obravnavani zahtevek neodpravljivo nesklepčen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 26. 10. 2012 (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) ter razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 33612/2012 z dne 17. 3. 2012 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 878,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v II. in III. točki izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Meni, da je materialnopravno zmotno in v nasprotju s sodno prakso stališče sodišča prve stopnje, da za pripoznanje terjatve ni zadostna ugotovitev obstoja in višine terjatve (I Cpg 702/2009 z dne 18. 3. 2010). Kot zmotno graja tudi stališče, da bi morala biti za uporabo 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (2) pripoznana tako terjatev podizvajalca do podjemnika kot terjatev podjemnika do naročnika. Sicer pa opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnica ni zatrdila pripoznave obveznosti plačila glavnemu izvajalcu do višine njegove obveznosti tožnici. Opozarja, da je v svoji pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2012 pod točko II na 3. strani vloge navedla, da iz dopisa tožene stranke z dne 14. 10. 2011 izhaja, da se je tožena stranka z vsemi podizvajalci, med drugim tudi s toženo stranko, dogovarjala glede plačila gradbenih del teh podizvajalcev. V isti vlogi je pod točko III na 4. strani navedla, da se toženka dobro zaveda svojih zakonskih obveznosti poplačila terjatev do tožnice in ostalih podizvajalcev. Na prvem naroku 6. 6. 2013 pa je izrecno navedla, da je bila terjatev tudi pripoznana, o čemer bodo vedele povedati predlagane priče in da je na sestanku, ki je bil izveden po dopisu z dne 14. 10. 2011, toženka zagotovila tožnici, da bo njena terjatev plačana. Jasno je, da je toženka pripoznala terjatev, če je bila pripravljena plačati to isto terjatev podjemniku, kar je tožnica zatrdila. Uveljavlja obstoj kršitve iz 15., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je v dokaz svojim navedbam predlagala tudi zaslišanje prič J. P. in B. O., ki bi lahko izpovedala o ključnih okoliščinah priznavanja predmetnih terjatev in o vseh ostalih relevantnih dejstvih. Vendar je sodišče prve stopnje izvedbo teh dokazov nezakonito zavrnilo, zaradi česar uveljavlja obstoj kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je procesno kršitev grajala že na naroku 6. 6. 2013. Razen tega meni, da bi jo moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti na nesklepčnost tožbe in jo pozvati k dopolnitvi, če je menilo, da so njene trditve nepopolne ali pomanjkljive. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno navedlo, da je tožnica v dokaz pripoznanja njenih terjatev do glavnega izvajalca podala zgolj dokazni predlog z zaslišanjem B. O. Predlagala je namreč tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika J. P. in dopis 14. 10. 2011, kar je sodišče prve stopnje povsem spregledalo. Tudi sicer je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bil dokazni predlog z zaslišanjem priče B. O. pomanjkljiv, ker tožnica ni sporočila njenega naslova, na kar naj bi sodišče ne bilo dolžno opozarjati tožnice. Opozarja, da naslov stranke ni bil sporočen ravno zato, ker je sodišče prve stopnje na naroku zavrnilo dokaz z zaslišanjem te priče. Tožnica pa je v zvezi s tem tudi grajala kršitev. Če bi sodišče temu dokaznemu predlogu ugodilo, bi tožnica nemudoma sporočila naslov priče. Nekorektno je tudi, da je sodišče svojo zavrnitev na naroku obrazložilo z navedbo, da dokaz ni bil potreben, v izpodbijani sodbi pa je obrazložilo, da bi dokazni predlog tudi sicer zavrnilo, ker tožnica ni sporočila naslova priče. V posledici graja stroškovno odločitev. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi neposrednega zahtevka tožnice kot podizvajalke zoper toženko kot naročnico za plačilo 5.562,00 EUR oprlo na naslednje bistvene ugotovitve: - da je tožnica izdala računa v vtoževani višini na podlagi opravljenih del asfaltiranja v okviru projekta S. kot podizvajalec gradbenega podjetja G., d. d., - da je toženka dne 2. 6. 2011 kot investitor (naročnica) projekta S. sklenila s podjetjem G., d. d., izvajalsko pogodbo, - da je bil zoper izvajalko 6. 2. 2012 začet stečajni postopek.

6. Sodišče prve stopnje je neposreden zahtevek tožnice zavrnilo iz razloga nesklepčnosti. Menilo je, da bi morala tožnica za zahtevek po 631. členu OZ trditi ne samó, da je izvajalka pripoznala njegovo terjatev, temveč tudi, da je naročnica pripoznala terjatev izvajalke.

7. Pritožbena graja takšnega stališča prvostopenjskega sodišča je pravilna. Za uporabo 631. člena OZ je namreč zadostno, da obstaja dospela terjatev izvajalke do naročnice vsaj v višini pripoznane in dospele terjatve podizvajalke do izvajalke, ter da sta obe navedeni terjatvi koneksni. Pripoznanje se torej zahteva zgolj za terjatev podizvajalke do izvajalke (podjemnice po pogodbi z investitorjem), ki se v primeru neposrednega zahtevka podizvajalke zoper naročnico sicer nima možnosti izjaviti o obstoju terjatve podizvajalke do njega. Pripoznanje pa ni potrebno za terjatev izvajalke do naročnice, saj lahko slednja v pravdi zaradi neposrednega zahtevka podizvajalke zoper njo ugovarja obstoju takšne terjatve. Vendar zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ni vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je tožbeni zahtevek neodpravljivo nesklepčen iz drugih razlogov.

8. Tožnica je v svoji pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2012 (na list. št. 42 sodnega spisa) trdila, da je izvajalka pripoznala obstoj in višino vtoževanih terjatev. Vendar je zaradi ugovora toženke, da je bila vtoževana terjatev s strani izvajalke v stečajnem postopku v celoti prerekana, z obrazložitvijo, da sta bila oba računa s strani stečajne dolžnice zavrnjena 29. 6. 2011, v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2012 (na list. št. 56 in 57 sodnega spisa) pojasnila, da je svoje delo obračunala po dejanski ceni, ki je po vtoževanih računih znašala manj od pogodbene cene, ter dodala: „To je tudi neutemeljeni razlog zavrnitve računa s strani stečajnega dolžnika dne 26. 6. 2011 in zato stečajnega upravitelja.“

9. Zatrjevano dejstvo, da je izvajalka zavrnila računa, ki ju je tožnica kot podizvajalka izstavila za plačilo vtoževanih terjatev, preprečuje zaključek, da je izvajalka pripoznala terjatev podizvajalke. Posledično pa je obravnavani zahtevek neodpravljivo nesklepčen. Zavrnitev zahtevka iz navedenega razloga za tožnico ne more predstavljati sodbe presenečenja, saj zahteva po pripoznanju terjatve podizvajalke s strani izvajalke jasno in nedvoumno izhaja iz zakonske dikcije 631. člena OZ, na katerega je tožnica opirala svoj zahtevek. Ta je bila z odločilnostjo takšnega dejstva za razsojo v obravnavani zadevi očitno tudi seznanjena, saj se na takšno materialnopravno razumevanje določbe 631. člena OZ sklicuje celó v pritožbi, ko graja zahtevo sodišča prve stopnje, da je poleg terjatve podizvajalke do izvajalke pripoznana tudi terjatev naročnice do podizvajalke.

10. Ker torej že trditvena podlaga tožnice ne utemeljuje postavljenega zahtevka, pri čemer je takšna nesklepčnost neodpravljiva, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do očitanih procesnih kršitev v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov, z neopravo dolžnega materialno procesnega vodstva kakor tudi ne do kršitev v zvezi s povzemanjem trditvene podlage tožnice. Pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.