Jedro

Mnenje prvo postavljenega izvedenca je bilo po presoji sodišča prve stopnje nepopolno in ne dovolj natančno, njegovo dopolnitev je predlagal tudi tožnik, poleg tega pomanjkljivosti prvega mnenja tudi zaradi okoliščin na strani izvedenca ni bilo mogoče odpraviti, zato je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP povsem utemeljeno postavilo drugega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna toženka plačati znesek 57.855,86 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od datumov, kot je to podrobneje navedeno v izreku prvostopne sodbe, ter da mu je dolžna povrniti povzročene pravdne stroške (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je dolžan tožnik toženki v roku 15 dni povrniti znesek 7.067,31 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Sodišču prve stopnje očita zagrešitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju pritožnika se prvostopno sodišče ni izjasnilo o vseh zatrjevanih pravnih temeljih (tako krivdni odgovornosti toženke po splošnih predpisih kakor tudi odškodninski odgovornosti za škodo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti po 156. členu ZOR in kršitvi njegove ustavne pravice do dela in do enakih pogojev dela). Nadalje pritožnik izpostavlja, da je prvostopna odločitev v celoti oprta na mnenje izvedenca V., ki ga je sodišče štelo za strokovno in dovolj natančno ter je na njem utemeljilo tako svojo odločitev o odsotnosti vzročne zveze, istočasno pa tudi zaključek, da tožnik ni uspel dokazati nobene škode. Meni, da je izvedenec vzel sojenje ter dokazno oceno v svoje roke, sodišče prve stopnje pa se do vseh tožnikovih pripomb na navedeno mnenje ni opredelilo, pa tudi izvedencu jih ni posredovalo. Tožnik na zaključno obravnavo ni bil vabljen, pa njegov pooblaščenec na to ni bil opozorjen. Prvostopno sodišče naj bi nekritično povzemalo zaključke izvedenca ter sledilo tudi njegovemu mnenju, da manjka poslovna dokumentacija, z vsem navedenim pa grobo kršilo pravila pravdnega postopka o dokazovanju z izvedenci. Razčistilo tudi ni najvažnejših vprašanj za svojo odločitev in se ni opredelilo do neumestnih in nepotrebnih pripomb izvedenca. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju pritožnika ob primerjavi obeh med postopkom podanih mnenj izvedencev za ekonomijo glede bistvenih podatkov tožbenemu zahtevku ugoditi. Nadalje pritožnik še izpostavlja, da gostinska dejavnost, ki jo je opravljal, na poslovanje v trgovini kakor tudi na uveljavljano škodo ni imela nobenega vpliva. Zmotno naj bi bilo prvostopno sklepanje, da je obdobje, ko je tožnik zaprl s.p., kratko obdobje, kakor tudi smiselni prvostopni zaključek, da v tako kratkem obdobju pač ni mogoče ekonomsko propasti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V okviru trditev pravdnih strank in zanje predloženih dokazov je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi po vseh v poštev prihajajočih materialnopravnih podlagah pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Iz obrazložitve prvostopne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka le - tega preizkusilo tako z vidika splošnih predpisov o odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 154. člena ZOR, kakor tudi z vidika odškodninske odgovornosti za normalne meje presegajočo škodo pri opravljanju dovoljene splošno koristne dejavnosti iz tretjega odstavka 156. člena ZOR. Pravilen je prvostopni zaključek, da morajo biti po obeh navedenih pravnih podlagah izpolnjene določene skupne splošne predpostavke civilnega delikta: škoda in vzročna zveza, za kateri je dokazno breme na tožniku, nadalje pa je prvostopno sodišče pravilno izpostavilo tudi razlike med obema podlagama odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje se je nato v nadaljevanju svoje obrazložitve ukvarjalo z (ne)obstojem navedenih skupnih predpostavk odškodninske odgovornosti in ob ugotovljenem, da tožnik ni uspel izkazati nastanka vtoževane škode in izgubljenega dobička v višini, kot ju uveljavlja, niti vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo mu škodo, je tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ob tem pa je dodati, da bi za zavrnitev tožbenega zahtevka oz. za zaključek o neobstoju odškodninske odgovornosti po obeh navedenih materialnopravnih podlagah zadostovala že odsotnost oz. neizkazanost ene izmed navedenih predpostavk (škode ali vzročne zveze). Pri opisani odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje nobene od zgoraj izpostavljenih materialnopravnih podlag ni spregledalo, le ker sta po že zgoraj obrazloženem ti predpostavki odškodninske odgovornosti za obe materialnopravni podlagi enaki oz. skupni, ju je sodišče skupaj tudi obrazložilo. S tem pa ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu pomanjkanja razlogov za svojo odločitev. Glede v pritožbi ponovno zatrjevane kršitve tožnikovih ustavnih pravic, o čemer naj se sodišče prve stopnje ne bi izjasnilo, pa sodišče druge stopnje dodaja, da je tožnik zahteval zgolj povrnitev materialnopravnih posledic zatrjevanih kršitev v obliki v tem postopku uveljavljane premoženjske škode, kar je sodišče prve stopnje pravilno pretreslo v okviru odškodninske odgovornosti po splošnih predpisih.

7. V skladu z 243. členom ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavani zadevi si je sodišče pri ugotavljanju tožnikovega prometa in uspeha poslovanja ter drugih vprašanjih v zvezi z uveljavljano premoženjsko škodo pomagalo z izvedencem ekonomske stroke. Mnenje prvo postavljenega izvedenca je bilo po presoji sodišča prve stopnje nepopolno in ne dovolj natančno, njegovo dopolnitev je predlagal tudi tožnik, poleg tega pomanjkljivosti prvega mnenja tudi zaradi okoliščin na strani izvedenca ni bilo mogoče odpraviti, zato je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP povsem utemeljeno postavilo drugega izvedenca. V okviru ugotavljanja pravno relevantnih dejstev se na izvid in mnenje prvo postavljenega izvedenca zaradi njegovih pomanjkljivosti sodišče prve stopnje pravilno ni oprlo, pa s tem ni zagrešilo v pritožbi grajane zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na pisni izvid in mnenje drugo postavljenega izvedenca V. je sicer tožnik res podal obsežnejše pisne pripombe, vendar je hkrati zavzel stališče, da „če prezre zlonamerne pripombe izvedenca na njegov račun in na račun njegovega poslovanja, sta obe med postopkom pridobljeni mnenji zadostna podlaga za odločitev“. Kljub temu je sodišče prve stopnje z dodatnim zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi pravdnim strankam dalo možnost, da izvedencu posredujejo svoje pripombe na podano izvedensko mnenje ter s postavljanjem vprašanj razjasnijo morebitne pomanjkljivosti in nejasnosti podanega mnenja, iz prepisa zvočnega posnetka tega dela naroka za glavno obravnavo pa izhaja, da je pooblaščenec tožnika to možnost tudi izkoristil. Tožnik sam sicer na tej obravnavi ni bil prisoten, a se upoštevaje prisotnost njegovega pooblaščenca šteje, da je bil na obravnavo pravilno vabljen, saj se v skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP, kadar ima stranka pooblaščenca, pisanja vročajo njemu. Po vsem obrazloženem je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj prvostopno sodišče vseh tožnikovih pripomb izvedencu ne bi posredovalo, kakor tudi očitek kršitve pravil pravdnega postopka o dokazovanju z izvedenci. Dodati je še, da bi v pritožbi izpostavljene neumestne pripombe izvedenca lahko bile zgolj razlog za morebitni izrek denarne kazni (304. v zvezi z 11. členom ZPP), ne pa razlog za dvom v pravilnost podanega mnenja.

8. Sodišče prve stopnje je ob zaslišanju izvedenca s postavljanjem vprašanj tudi samo razčistilo nejasnosti podanega izvida in mnenja, nato pa v izčrpni obrazložitvi svoje odločitve tudi natančno pojasnilo izvedenčeve ugotovitve, na katere se je v okviru ugotavljanja pravno relevantnega dejanskega stanja oprlo, kakor tudi razloge za tako svojo odločitev. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje nekritično povzemalo zaključke izvedenca, do tožnikovih pripomb pa se ne bi opredelilo. Kljub že v pisnem mnenju podanem stališču izvedenca, da za kar nekaj odgovorov na postavljena vprašanja manjka potrebna dokumentacija o poslovanju tožnika, slednji ob zaslišanju izvedencu zahtevane dodatne dokumentacije ni predložil niti ni dokazal, da bi bili ti podatki nepotrebni. Sodišče prve stopnje zato ni imelo razlogov za dvom v izvedenčev zaključek, da za odgovore na posamezna vprašanja manjka poslovna dokumentacija, nenazadnje tudi upoštevaje, da sta bila izvid in mnenje prvo postavljenega izvedenca pomanjkljiva prav zaradi pomanjkanja za odgovore potrebnih podatkov o poslovanju tožnika, kot je to tudi prvo postavljeni izvedenec izrecno zapisal. 9. Kot že zgoraj obrazloženo, je bil dokaz nastanka in višine zatrjevane škode v bremenu tožnika, slednji pa je razpolagal zgolj s skupnimi podatki za trgovinsko in gostinsko dejavnost. Zato ni uspel dokazati, da je bil v spornem obdobju po izvedencu ugotovljen izpad prometa samostojnega podjetnika kot celote posledica upada prometa in posledičnega izpada dohodka v trgovinskem delu njegove dejavnosti (povrnitev katerega je s tožbenim zahtevkom med drugim zahteval). Ker ni predložil podatkov o prometu od začetka leta 2001 dalje pa tožnik tudi ni uspel dokazati, da je zatrjevani upad prometa zgolj posledica upada prometa v navedenem obdobju, ko je toženka izvajala obsežna obnovitvena dela, in da promet ni upadal že od začetka leta 2001. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek gradil na zatrjevanju, da ga je po toženki z obnovitvenimi deli povzročen upad prometa prisilil k zaprtju trgovine, s čimer naj bi mu nastala nadaljnja škoda, katere povrnitev je zahteval (fiksni stroški za trgovino do zaključka leta 2001, takse za odjavo dejavnosti, stroški in obresti od kreditov, stroški uničenega blaga, plačilo obveznosti do delavcev, izgubljen dobiček,...). Ker ni uspel dokazati zatrjevanega obsega upada prometa v njegovi trgovinski dejavnosti, je ostalo nedokazano, da ga je prav ta upad prometa in posledično dohodka prisilil k prenehanju trgovinske dejavnosti, slednje pa z vidika ostale zahtevane premoženjske škode predstavlja škodni dogodek, iz katerega vsa ostala zatrjevana škoda izvira. Zaradi nedokazanosti višine prve postavke škode (izpada dohodka) je tako ostala nedokazana vzročna zveza med ravnanjem toženke in škodnim dogodkom (zaprtjem trgovine), s tem pa tudi vzročna zveza z vso nadalje zahtevano premoženjsko škodo. Vse navedeno je mogoče razbrati tudi iz obrazložitve prvostopne odločitve. Pritožba graja, čeprav preveč posplošeno, da je prvostopno sodišče na izvidu in mnenju izvedenca Vrdoljaka utemeljilo tako svojo odločitev o odsotnosti vzročne zveze, istočasno pa tudi zaključek, da tožnik ni uspel dokazati nobene škode. Vendar pa je, kot že zgoraj obrazloženo, tako prvostopno sklepanje pravilno. Res pa je, da se sodišču prve stopnje ob zaključku, da vzročna zveza med ravnanjem toženke in zatrjevano škodo, iz katere vsa ostala škoda izvira, ni izkazana, ne bi bilo več treba ukvarjati z vprašanjem izkazanosti zahtevanega izgubljenega dobička.

10. Glede pritožbenih zatrjevanj, da gostinska dejavnost, ki jo je opravljal, na poslovanje v trgovini kakor tudi na uveljavljano škodo ni imela nobenega vpliva, sodišče druge stopnje le pripominja, da tožnik s predložitvijo zgolj skupnih podatkov za trgovinsko in gostinsko dejavnost za tak zaključek ni predložil potrebnih dokazov, breme za predložitev le - teh pa je bilo, po že zgoraj obrazloženem, na njem. Po prepričanju sodišča druge stopnje je tudi povsem sprejemljivo v pritožbi grajano prvostopno sklepanje, da je obdobje, ko je tožnik prenehal z dejavnostjo s.p., kratko obdobje, tožnik pa ni uspel dokazati, da bi v njem zaradi ravnanja toženke ekonomsko propadel, kot je bilo že pojasnjeno.

11. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo pa kot nepotrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona) bremenijo toženko.